Starejša igra vlogo male šefice
Pri vsaki vzgoji morajo biti meje jasno postavljene in otrok mora vedeti, da smo starši tisti, ki strukturiramo potek dneva, nalog.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Imam dve deklici, prva bo poleti dopolnila sedem let, druga pet. Kar bom zapisala, se pri nas stalno dogaja. Živa, mlajša, sprejema najine predloge, ne bom trdila, da čisto vsakič, Zala vsem stvarem nasprotuje. Ko Živo povabim k pospravljanju, je takoj za. Zala se na moje vabilo nikoli ne odzove.
Sprejemam, da sta si različni in da vsaka potrebuje drugačno motivacijo za pomoč pri gospodinjskih delih, a za Zalo nimam več idej, kako bi jo lahko vključila. Iščem način, ki ne bo kaznovanje, če se stvari ne bi lotila, želim jo zvabiti k sodelovanju na način, ki bo v redu.
Naslednji primer je, ko s partnerjem rečeva, da gremo ven. Zalina reakcija je: »Nee, jaz bom doma, ne grem nikamor.« Vsakič protestira. To sva s partnerjem že osvojila in se ne dava. Ignorirava zavrnitev in vztrajava pri svojem, a izhajajoč iz sebe, sem se začela spraševati, ali res »mora« biti povsod zraven.
Stara bo sedem let in zdi se mi, da ji lahko ponudimo drugačno možnost. Kaj menite oziroma predlagate? Ko Zalo vsakič znova o nečem prepričujem, se počutim čisto nemočno. Še en primer: zdaj, ko Zala doma opravlja šolske naloge, Živa vedno želi, da jih natisnem tudi njej. Zala takoj vzroji in pravi, da ji to ni všeč, da to so njene naloge in ne Živine. Povem ji, da ji Živa sledi, ker ji je všeč to, kar ona počne. Da je tudi mene moja sestra opazovala in delala vse tako kot jaz. Naj je to ne moti ... Na koncu sem le utihnila in nehala komentirati. Zala je prepričana, da ima v vsaki stvari prav, in je ne premakneš za milimeter. Hvala za vašo pomoč. Adela
Draga mamica Adela, hvala za vprašanja. Najprej vas moram pohvaliti, da kljub nekaterim zagatam, ki jih imate pri vzgoji, iz prebranega vidim, da spoštujete svoji deklici. Spoštovanje otroka v današnjem svetu je pozabljeno, saj jih imamo za same po sebi umevne. Razmišljate, kako bi se bolj povezali s starejšo in kako bi jo lažje, brez njenega upiranja, vpletli v vsakdan.
Po napisanem vidim, da z mlajšo nimate nobenih težav. Super.
Vzgoja je zelo kompleksna stvar, zato je ena najvišjih oblik dojemanja otrok, da znamo pod isto streho v dani situaciji pristopiti k otrokom na različne načine. Kar zaleže pri starejšem, lahko prizadene mlajšega, česar mlajši sploh ne opazi, lahko »boli« starejšega in podobno.
Pri vas je opazno, da vam je mlajša deklica značajsko bliže in vse poteka tekoče, v simbiozi vzgajanja, vpeljevanja v rutino življenja. Je pa zato starejša bolj zapleten značaj glede na vas in vaš pristop do nje. Iz prebranega vidim, da čuti lahkotnost v vašem odnosu do mlajše, zato hoče biti v vsem glavna. Tudi to ji ni prav, da so mlajši všeč njene naloge, šola in podobno. Tukaj bo treba več pozornosti nameniti temu, da to, kar mlajša izraža, nima zveze s starejšo. Ta naj bo ponosna, da je mlajši sestrici vzor in da se tudi vam zdi fenomenalna, ker je že tako velika, da lahko hodi v šolo in opravlja vse te obveznosti, ki jih mlajša še nikakor ne zmore, čeprav pokaže zanimanje za kakšno nalogo.
Pomembno je, da tudi mlajše ne spregledate. Lahko se dogovorite z njo, da bo na primer dvakrat na teden dobila eno šolsko nalogo od starejše. To je vajin dogovor. Ves preostali čas naj se takrat igra.
Starejša spretno igra vlogo male šefice pri vas doma. Kot sem že omenila, nekaj je zagotovo značaj (vendar ta se še oblikuje in lahko tudi preoblikuje), drugo pa je vaša nemoč. Zala to čuti in vas spretno vodi po svoji poti, da se ukvarjate z njo na tak način. Tako pridobiva pomembnost. V vsaki vzgoji morajo biti meje jasno in načelno postavljene in otrok mora vedeti, da smo starši tisti, ki strukturiramo potek dneva, nalog, opravil in prostega časa.
Seveda deloma tudi v dogovoru z otroki.Razporedite delovna opravila po dnevih, da bo Zala točno vedela, kdaj jo kaj čaka in kdaj velja absolutni ne in sploh ni debate. Danes ti sesaš, jutri pospraviš perilo v predale, sreda samo zabava, v četrtek pospraviš postelje … V družini morate imeti vsak svoje naloge in opravila. Otroci pač svoji starosti primerno. To je dogovor, ki se na neko časovno obdobje spreminja. Zelo priporočljivo je, da imate »družinske sestanke«. Kakor imajo uspešna podjetja strukturo in konstruktivne sestanke. Tako se otroci zavedo, da so pomemben člen v družini.
Omenjate stalna pogajanja, kadar želite ven. Naj urnik ne bo vojaško zastavljen. Podpiram to, da so otroci zunaj, vendar se tudi tam zahteva vključevanje v igro z njimi. Velikokrat vidim, kako starši zdolgočaseno ždijo z otroki zunaj nekje v parkih, s kolesi ali hodijo zraven, z žogo, ki se je bojijo dotakniti s klopce … Vem, starši imamo svojega svobodnega otroka precej potlačenega, zato nam je težko. Pa vendar, potrebna sta aktivacija in razum. Čas z otroki je zlat. Prehitro zrastejo, in ko se to zgodi, starše poslušam, kako ne morejo preživeti več časa z njimi, ker se krog socializacije zamenja.
Torej, s sedemletnico sklenite dogovor, recimo, da lahko enkrat na teden popoldne ostane doma. S partnerjem se odločita, ali bo sama in koliko časa, ali bo eden z njo in naj ima čas zase, samo zase. Glede časa težko svetujem, a ker se zna precej postaviti zase, predvidevam, da je čustveno kar stabilna. Poskusite najprej za 20 minut, pol ure. Videli boste, ko pridete domov, kakšna je reakcija, ali se je imela dobro, ji je bilo dolgčas. Pohvalite jo. Ob procesu ostajanja doma boste ugotovili, ali ji ti ustreza ali pa bo hotela vedno z vami. Vse druge dni, ni debate – gre z vami ven.
Izkazati zaupanje otroku s primernimi dejanji je težje, kot ga kaznovati in ustrahovati. Vendar z zaupanjem vzgojimo svobodnega in samozavestnega otroka, ki bo tako deloval v odraslosti. Kazni, nezaupanje in prisila vzgojijo prilagojenega otroka, ki bo nekoč prestrašen odrasel človek, kompatibilen z vsemi v ogradi. Srečno!
Sprejemam, da sta si različni in da vsaka potrebuje drugačno motivacijo za pomoč pri gospodinjskih delih, a za Zalo nimam več idej, kako bi jo lahko vključila. Iščem način, ki ne bo kaznovanje, če se stvari ne bi lotila, želim jo zvabiti k sodelovanju na način, ki bo v redu.
Naslednji primer je, ko s partnerjem rečeva, da gremo ven. Zalina reakcija je: »Nee, jaz bom doma, ne grem nikamor.« Vsakič protestira. To sva s partnerjem že osvojila in se ne dava. Ignorirava zavrnitev in vztrajava pri svojem, a izhajajoč iz sebe, sem se začela spraševati, ali res »mora« biti povsod zraven.
Stara bo sedem let in zdi se mi, da ji lahko ponudimo drugačno možnost. Kaj menite oziroma predlagate? Ko Zalo vsakič znova o nečem prepričujem, se počutim čisto nemočno. Še en primer: zdaj, ko Zala doma opravlja šolske naloge, Živa vedno želi, da jih natisnem tudi njej. Zala takoj vzroji in pravi, da ji to ni všeč, da to so njene naloge in ne Živine. Povem ji, da ji Živa sledi, ker ji je všeč to, kar ona počne. Da je tudi mene moja sestra opazovala in delala vse tako kot jaz. Naj je to ne moti ... Na koncu sem le utihnila in nehala komentirati. Zala je prepričana, da ima v vsaki stvari prav, in je ne premakneš za milimeter. Hvala za vašo pomoč. Adela
Po napisanem vidim, da z mlajšo nimate nobenih težav. Super.
Vzgoja je zelo kompleksna stvar, zato je ena najvišjih oblik dojemanja otrok, da znamo pod isto streho v dani situaciji pristopiti k otrokom na različne načine. Kar zaleže pri starejšem, lahko prizadene mlajšega, česar mlajši sploh ne opazi, lahko »boli« starejšega in podobno.
Pri vas je opazno, da vam je mlajša deklica značajsko bliže in vse poteka tekoče, v simbiozi vzgajanja, vpeljevanja v rutino življenja. Je pa zato starejša bolj zapleten značaj glede na vas in vaš pristop do nje. Iz prebranega vidim, da čuti lahkotnost v vašem odnosu do mlajše, zato hoče biti v vsem glavna. Tudi to ji ni prav, da so mlajši všeč njene naloge, šola in podobno. Tukaj bo treba več pozornosti nameniti temu, da to, kar mlajša izraža, nima zveze s starejšo. Ta naj bo ponosna, da je mlajši sestrici vzor in da se tudi vam zdi fenomenalna, ker je že tako velika, da lahko hodi v šolo in opravlja vse te obveznosti, ki jih mlajša še nikakor ne zmore, čeprav pokaže zanimanje za kakšno nalogo.
Pomembno je, da tudi mlajše ne spregledate. Lahko se dogovorite z njo, da bo na primer dvakrat na teden dobila eno šolsko nalogo od starejše. To je vajin dogovor. Ves preostali čas naj se takrat igra.
Starejša spretno igra vlogo male šefice pri vas doma. Kot sem že omenila, nekaj je zagotovo značaj (vendar ta se še oblikuje in lahko tudi preoblikuje), drugo pa je vaša nemoč. Zala to čuti in vas spretno vodi po svoji poti, da se ukvarjate z njo na tak način. Tako pridobiva pomembnost. V vsaki vzgoji morajo biti meje jasno in načelno postavljene in otrok mora vedeti, da smo starši tisti, ki strukturiramo potek dneva, nalog, opravil in prostega časa.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Seveda deloma tudi v dogovoru z otroki.Razporedite delovna opravila po dnevih, da bo Zala točno vedela, kdaj jo kaj čaka in kdaj velja absolutni ne in sploh ni debate. Danes ti sesaš, jutri pospraviš perilo v predale, sreda samo zabava, v četrtek pospraviš postelje … V družini morate imeti vsak svoje naloge in opravila. Otroci pač svoji starosti primerno. To je dogovor, ki se na neko časovno obdobje spreminja. Zelo priporočljivo je, da imate »družinske sestanke«. Kakor imajo uspešna podjetja strukturo in konstruktivne sestanke. Tako se otroci zavedo, da so pomemben člen v družini.
Omenjate stalna pogajanja, kadar želite ven. Naj urnik ne bo vojaško zastavljen. Podpiram to, da so otroci zunaj, vendar se tudi tam zahteva vključevanje v igro z njimi. Velikokrat vidim, kako starši zdolgočaseno ždijo z otroki zunaj nekje v parkih, s kolesi ali hodijo zraven, z žogo, ki se je bojijo dotakniti s klopce … Vem, starši imamo svojega svobodnega otroka precej potlačenega, zato nam je težko. Pa vendar, potrebna sta aktivacija in razum. Čas z otroki je zlat. Prehitro zrastejo, in ko se to zgodi, starše poslušam, kako ne morejo preživeti več časa z njimi, ker se krog socializacije zamenja.
Torej, s sedemletnico sklenite dogovor, recimo, da lahko enkrat na teden popoldne ostane doma. S partnerjem se odločita, ali bo sama in koliko časa, ali bo eden z njo in naj ima čas zase, samo zase. Glede časa težko svetujem, a ker se zna precej postaviti zase, predvidevam, da je čustveno kar stabilna. Poskusite najprej za 20 minut, pol ure. Videli boste, ko pridete domov, kakšna je reakcija, ali se je imela dobro, ji je bilo dolgčas. Pohvalite jo. Ob procesu ostajanja doma boste ugotovili, ali ji ti ustreza ali pa bo hotela vedno z vami. Vse druge dni, ni debate – gre z vami ven.
Izkazati zaupanje otroku s primernimi dejanji je težje, kot ga kaznovati in ustrahovati. Vendar z zaupanjem vzgojimo svobodnega in samozavestnega otroka, ki bo tako deloval v odraslosti. Kazni, nezaupanje in prisila vzgojijo prilagojenega otroka, ki bo nekoč prestrašen odrasel človek, kompatibilen z vsemi v ogradi. Srečno!
