Starodavno znanje v pomoč nevrologiji

Pogovor z dr. Zmagom Šmitkom, ki je čuječnost kot del meditativnih tehnik preučeval v Indiji in drugih deželah budizma.
Objavljeno
20. oktober 2017 14.20
Dr. Šmitek Zmago, nekdanji predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v Ljubljani, 18. oktobra 2017. [Šmitek Zmago,doktorji znanosti,predavatelji,profesorji,Filozofska fakulteta,Univerze,šolstvo]
Brane Maselj
Brane Maselj

Zavedanje trenutka, ta mistična kategorija, ki jo pogosto pripisujemo vzhodnjakom, tudi na zahodu dobiva praktične, vsestransko uporabne oblike. Ljubljani se v novembru obeta mednarodna konferenca o praktični nevroznanosti učenja, prva takšna, s poudarkom na čuječnosti in kako jo okrepiti.

Med predavatelji, ki bodo na to – običajno hitro izmuzljivo – stanje duha pogledali iz različnih zornih kotov, je tudi dr. Zmago Šmitek, ki je čuječnost kot del meditativnih tehnik preučeval v Indiji in drugih deželah budizma, kjer imajo s tovrstnimi tehnikami večtisočletne izkušnje.

Zaslužni profesor etnologije in antropologije na ljubljanski univerzi bo na konferenci pojasnil, kako lahko mandale, ti starodavni sveti diagrami, tudi današnjemu človeku zahoda pomagajo do bolj zdravega in polnejšega življenja. Obširno znanje o Indiji, ki jo je preučeval vse svoje poklicno življenje in skupaj, po odlomkih, prebil v njej in drugod po Aziji vsaj tri leta, je lani strnil v knjigi Mandale, skrivni vrtovi razsvetljenja. Iz praktičnih izkušenj, tako rekoč iz prve roke, zna povedati, kako tehnike vizualizacije, značilne za mandale, pomagajo pri zbranosti v vsakdanjem življenju, terapevtskih tehnikah in razvijanju intuicije.

Mandale se pri nas pogosto obravnavajo in razumevajo predvsem kot likovni elementi. Kaj pa pomenijo vam?

Že sanskrtski izvor sestavljene besede manda in la pove, da gre za središče in obod. Mandala je krožni kozmogram, v središču katerega je najsvetejše ali pa človek, ki opazuje svet okoli sebe, ki se hierarhično širi na vse, kar obstaja.

V Nedelu smo izdajali pobarvanke, ki so tudi imele značilnosti mandale. Je takšno barvanje že lahko meditativno in duhu koristno?

Gotovo je tudi pri tem delu prisotna neka zatopljenost, kar je lahko neka stopnja meditativnega stanja. Carl Gustav Jung je v svojem švicarskem sanatoriju naročal duševnim bolnikom, zlasti shizofrenikom, slikati mandale, ki jim jih je pokazal, in so jih navdušeno risali. Nekateri so jih napravili na stotine; sicer ne tradicionalnih, ampak povsem izvirnih in abstraktnih. Jung je ugotovil, da shizofrenike, ki se počutijo izgubljene v zunanjem svetu in brez orientacije, odtod njihovo umikanje vase in zadrževanje travm v sebi, slikanje mandal terapevtsko sprošča in odpira proti svetu.

Tudi zdravstvena stroka na zahodu ugotavlja, da ima delo z mandalami terapevtske učinke.

Indijci pravijo, da ima mandala pozitivne učinke, tudi če jo samo vidiš, še večje, če jo naslikaš, najbolj pozitivno pa učinkuje, če z njo meditiraš.

A kakor pravite: v središču je najsvetejše in to je bistvena razlika med vzhodnim in zahodnim pogledom, ki mandalo še najbolj poglobljeno razume v jungovskem smislu, da gre za arhetipski izraz sebstva?

Jung je hotel z arhetipskim povedati, da je princip mišljenja, kakršnega grafično predstavlja mandala, človeku prirojen, saj podobne kozmograme najdemo tako pri avstralskih aboridžinih, med Indijanci v obeh Amerikah kot na srednjeveških irskih mandalah, ki izvirajo še iz časov druidov.

Iz našega zornega kota v središču mandale ni najsvetejšega, ali je potemtakem smiselno delati z njo?

Pri nas je človek prepuščen samemu sebi pri razvozlavanju mandal. Nekdo jih razume kot lepe slike s popolno simetrijo in žarečimi barvami, kdo drug jo povsem intuitivno začne brati na robu, kakor igla bere gramofonsko ploščo, in prodira proti sredini. Tako se tudi dejansko bere mandala: od manj pomembnih stvari do samega najsvetejšega bistva, središča kozmosa. Tako po etapah začnejo študirati mandale začetniki, izkušen meditant pa gre lahko takoj v samo središče.

Ali koncentriranje, meditacija na mandalo potrebuje vodstvo učitelja?

Gotovo, čeprav je mandala še vedno najbolj trdna opora med meditativnimi tehnikami, saj je kot nekakšen zemljevid. Toda prav tako kot zemljevid sam še ne razkrije vseh značilnosti terena, ampak šele praksa, tudi pri mandali samo črke in liki ne dajejo zadostne informacije. Za Tibetance je prava le tridimenzionalna mandala, ki jo človek zgradi v svojem umu in jo lahko med meditacijo vedno znova reproducira. Običajno ima obliko vladarske palače z ogromno pritiklinami in zelo kompliciranim tlorisom. Meditant v duhu vstopa vanjo prek zunanjih in notranjih dvorišč ter številnih prostorov do središča, kjer se pokloni božanstvu in se poskuša z njim poistovetiti. Potrebna je velika stopnja zbranosti, saj si mora meditant predstavljati več sto ali celo tisoč različnih detajlov.

V tibetanskem budizmu se takšne mandale menda uporabljajo tudi kot testi za določeno stopnjo lamaizma?

Verjetno, saj življenjepisi tibetanskih duhovnih učiteljev iz prejšnjih stoletij vsebujejo zapise, koliko mandal in kakšne so zmogli vizualizirati. Ti zapisi so bili kot nekakšni indeksi naših študentov s seznami izpitov in ocenami.


Mandala, starodavno orodje meditacije in nosilka skritih informacij. Foto: Shutterstock

Kako boste na konferenci o čuječnosti predstavili metodo osredotočanja na mandalo?

Ne želim dajati napotkov, saj tega ne morem poučevati ex cathedra. Če kdo želi eksperimentirati, naj to stori na svojo odgovornost; rad pa bi sprožil razmišljanje o teh stvareh. Zanima me, katera vprašanja so aktualna v našem okolju, med drugim zato, ker lahko na mandalo gledamo tudi kot na mnenotehnično orodje, saj vsebuje na majhnem prostoru ogromno informacij. V tem smislu so z njo primerljivi naši miselni vzorci. Ti so grafično strukturirani tako, da iz osrednje ideje vodijo raznobarvne linije na posamezna podrobnejša vprašanja, zapisana v hierarhiji večjih in manjših črk in podobno. Vse, kar je bilo izumljeno, lahko človek še naprej razvija in prilagaja svojim potrebam. Mandala se je razvijala tisočletja in tega znanja ne gre kar razglasiti za neuporabno.

Vadba čuječnosti zmore razviti visoke mentalne sposobnosti, a le, če zmore ostati ta čuječnost nepresojajoča, ugotavljajo današnji nevroznanstveniki. Toda ali je to mogoče ob našem razumevanju sveta, kjer vse, kar opazujemo, takoj ovrednotimo glede na naš vrednostni sistem?

Videti stvari takšne, kot so, je mogoče, a le, če se človek osvobodi svojega ega in vsega, kar se je naučil v času dozorevanja. Prav zbranost na eno točko nas pomaga osvobajati od, recimo temu, kulturnega balasta. To poznajo denimo tudi Kitajci, Zhuang Zi pravi prijatelju: sedi in poskušaj pozabiti vse, kar si znal, vse, kar ti je drago, ne le razvade, ampak tudi lepe stvari, kot so glasba, ples itd.; bodi samo, kar si, in potem boš doživljal svet tudi drugačen, kot ga vidiš zdaj. Izkušeni meditanti poročajo, da se fizične konture tega sveta sicer ne spremenijo, zelo pa se poglobi intenzivnost vtisov. Če bi torej lahko drugače pogledali na svet, bi ga lahko videli v njegovi polnosti, organski povezanosti mikro- in makrokozmosa, česar v veliki večini nismo zmožni.

Ali ni takšno gledanje lažje za vzhodnjake, ki svet razumejo kot sistem odnosov med stvarmi, kot za nas, ki nanj gledamo kot na prisvajanje objektov?

Mislim, da imajo tudi oni podobne težave kot mi. Bodisi da gre za ljudi v ruralnih okoljih, kjer življenje že tisočletje poteka enako, ali meščane, intelektualce, ki so prevzeli elemente zahodnega načina mišljenja; vsi so, kot mi, obremenjeni z utilitarnostjo. Pri poglabljanju vase pa je največji problem prav to. Kako boš sedel pri miru, vsaj uro, da ne omenjam celodnevnih meditacij, in ne počel nič, niti misliti ne smeš, če si navajen biti dejaven.

Toda na vzhodu je človek vsaj obkrožen s simbolnimi namigi na možnost takšnega pogleda in jih nezavedno srka iz okolja.

Njihova motivacija je res večja kot pri nas, saj kot budisti ali hinduisti že od malega srkajo takšne vrednote, tudi bolj vztrajni in odločni so kot mi, a njihov problem je, da živijo v dvomih, ali je ta pot še vedno prava. Škilijo proti zahodnemu načinu življenja, s katerim nimajo izkušenj, in to gloda v njih, ko tičijo v kakšnih zakotnih samostanih.

Napotki nevroznanosti glede čuječnosti, ki da mora biti osvobojena presojanja – kakor da je to nekaj najlažjega na svetu –, kažejo, da se ti znanstveniki ne zavedajo, da prebirajo tekste v jeziku, ki ga ne razumejo dobro.

Ja, to je problem odsotnosti učitelja. Ko je človek sam, se mora pogosto zanašati na prevedene tekste iz druge roke. Celo ko beremo napotke azijskih mojstrov za prebiranje mandal, so včasih neuporabni; bodisi da so namenoma zakodirani ali pa pustijo vrzel na najpomembnejših mestih in smo v dilemi, kako to vrzel zapolniti. Če si poskušamo pomagati z intuicijo, lahko hitro zgrešimo. Tudi avtentični teksti so torej zgolj približna opora, še posebno ker različne tradicije isti tekst tolmačijo na različne načine. Poseben problem so nato prevodi teh besedil v zahodne jezike in vse to vodi v klobčič. Kljub temu menim, da so osnovne metode koncentracije in meditacije lahko toliko splošne, da nam njihovo prakticiranje prinaša koristi. Morda so po literaturi dosegljivi napotki problematični na višjih stopnjah meditacije, toda osnovne so nam popolnoma dosegljive.

Praznina je eden izmed pojmov, ki jih zahod razume drugače kot vzhod in mu zato ni jasno, kako je lahko praznina povezana z mandalo, če pa je značilnost te, da ima središče polno, naseljeno s svetim.

Že Buda je učil, da vse, kar obstaja, vsebuje praznino, kar pomeni, da nima svoje neodvisne identitete. Nič ne more obstajati samo zase, če ni v kontekstu z vsem drugim. V okviru takšne verige navezanosti stvari druge na drugo lahko govorimo o stvareh, kot da so brez sebstva in torej prazne. V tem smislu so tudi bogovi samo simboli nekih idealov, ki prevladujejo v svetu; so samo še provizorična oblika, kakršno si predstavljamo, dejansko pa ne vemo, ali imajo kakšno formo. Zato pravijo, da mandala z osrednjim božanstvom predstavlja praznino, katere utelešenje je to božanstvo.

Na zahodu je praznina razumljena kot nekaj negativnega.

Pri nas si jo radi predstavljamo kot ničnost, zato se je tudi budizma prijel očitek nihilizma. Toda budizem ni negativno verstvo ali filozofija, saj priznava vrednost življenja. Že indijski modrec Nagardžuna je rekel, da moramo s praznino ravnati kot s kačo; če jo narobe zagrabimo, nas bo pičila, lahko pa je koristna. S tem je poskušal povedati, da iz praznine izvira izredna moč. Lahko je to intuicija, ki je osnova vseh človeških kreacij, in dejansko pri umetnikih pogosto opažamo, da potrebujejo neko stanje izpraznjenosti ali osvobojenosti, da lahko dobivajo navdihe, spodbude za svoje delo.

Meditacija krepi intuicijo? Kako bi lahko to logično razložili?

Intuicija vedno prinese nekaj novega, neko izvirno doživetje ali idejo, ki jo nato prenesemo v prakso. Pri tem se ne moremo zanašati na posnemanje že videnih vzorcev, saj potem to ne bo original, ampak le plagiat. Zato se mora človek osvoboditi – izprazniti – vseh mogočih vzorcev. Najboljši način, da se izprazni, je meditativno poglabljanje vase z neko predstopnjo zbranosti, koncentracije. Znani zenovski izrek pravi: če hočemo popiti novo skodelico čaja, moramo najprej iz nje izprazniti staro tekočino. Nastati mora prazen prostor.

Kako pa lahko, kakor tudi pravijo budisti, praznina nauči človeka sočutja?

Pravzaprav sta dve poti. Po eni, ki jo popularizira sedanji dalajlama, mora človek najprej biti sočuten do vseh čutečih bitij, da dobi spodbudo za svojo duhovno pot k praznini in vsemu, kar ta predstavlja. Drug tibetanski mislec, Milarepa, pa je govoril, da šele iz občutka praznine in s tem nevezanosti lahko uzremo nebogljenost bitij in iz tega zraste sočutje do vsega živega na tem svetu.

V naši kulturi pa nas Kristus s križa nenehno opozarja, da je treba trpljenje tudi doživeti, če ga hočeš razumeti pri sočloveku.

Ja, a takšna izkušnja je univerzalna. Krščanstvo ima veliko skupnega z indijskimi verstvi, a je to še premalo raziskano.

Kako pa je na vas vplival študij vzhodnjaških filozofij in tehnik glede čuječnosti?

Naučil me je, da lahko vključim neke priučene mehanizme koncentracije na en predmet za krajši pa tudi daljši čas. Imam nekaj izkušenj o tem, kako dejansko deluje globoka koncentracija ali meditacija in kako se z določenimi postopki približamo praznini. Naj navedem primer, ki ga pozna vsak, ki se je lotil meditacije. Ko človek sede, da bi meditiral, ni nujno ravno v položaju lotusa, ga bodo že čez pol ure začele boleti noge, zlasti pri daljših meditacijah pa postanejo bolečine neznosne. Napotek učitelja v tem primeru je, da se poglobimo v bolečino, prav do mesta, kjer izvira, in ko ji pridemo dna, izgine. Ta izkušnja se ponavlja tudi pri drugih pojavih in tako začne človek odkrivati samega sebe ter ugotovi, da je na svetu še kaj drugega kot to, kar so ga učili v šolah. Življenjska obzorja se razširijo in tako se v Aziji počutim prav tako doma kot na Gorenjskem; včasih še bolj.