Starše je treba spomniti, kako dragocen je čas z otroki

Eva Strmljan Kreslin večino dni preživi v centru Mala ulica za mlade družine. A skupnim večerjam s svojo družino se ne želi odreči.
Objavljeno
02. februar 2018 15.15
Eva Strmljan Kreslin in Zavod Mala ulica,Ljubljana Slovenija 30.01.2018 [Portret,igrala ]
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Potem ko je petnajst let vodila glasbeno založbo soproga Vlada Kreslina in se ukvarjala z vzgojo njunih treh otrok, so se Evi Strmljan Kreslin uresničile dolgoletne želje – v Ljubljani je ustanovila Malo ulico za mlade družine. Čeprav v centru, kjer je staršem in malčkom na voljo vse od igralnic in pravljic do masaže dojenčkov in treningov starševstva, preživi večino dni v letu, si nečesa dragocenega ne dovoli vzeti – skupnih družinskih večerij.

Center Mala ulica je nastal pred petimi leti. Je bila to vaša zamisel?

Da, vendar je zamisel veliko starejša od petih let, ko smo družinski center odprli. O tem sem začela zelo intenzivno razmišljati, ko sem bila drugič na porodniškem dopustu, leta 1998. Takrat sem se soočila z izzivom, kako uskladiti želje in potrebe dveh otrok, dojenčka in živahne triletnice. To ni vedno preprosto, zlasti ko je slabo vreme, mraz, nimaš kam iti …

Takrat sem začela razmišljati o nekem prostoru, pokritem igrišču – zamisel pokojnega Aleša Debeljaka je bila, da bi ga imenovali Igrališče –, kamor bi lahko šel z otroki, kjer bi mama lahko v miru popila kavo, kjer bi bilo vedno zanimivo za mlado družino. Ta zamisel je rasla, dozorela, dolgo sem iskala ideje, podobne projekte, modele po vsej Evropi. V tujini obstajajo t. i. »hands-on« oziroma interaktivni otroški muzeji, morda malo podobni naši Hiši eksperimentov, na drugi strani pa t. i. materinski centri, ki so zelo razširjeni v srednji Evropi, predvsem v Nemčiji in Avstriji, pa tudi na Češkem in Poljskem.

Mala ulica je po vsebini in formi še najbolj podobna belgijskemu modelu, ki je izšel iz akademske sfere, ko so študentje skupaj s profesorji preučevali, kako se starši obnašajo oziroma kako spreminjajo vedenje do otrok, ko so v javnosti, na neki način opazovani in ko opazujejo druge starše. Poskušala sem od vsakega pobrati najboljše, tako da je Mala ulica nekakšna mešanica obstoječih modelov z dodatno, čisto našo ponudbo. Mestna občina Ljubljana je projekt podprla, za kar sem zelo hvaležna, ker taki centri ne preživijo brez podpore, razen če nimajo zelo visoke vstopnine. Pri nas je vstopnina simbolična – dva evra za mamo z otrokom, za družino štiri evre, kar omogoča široko dostopnost mladim družinam.

V programu ponujate številne dejavnosti, od masaže za dojenčke do treninga starševstva.

Tako je, v dopoldanskem času imamo predvsem program za mamice, ki so na porodniškem dopustu, denimo poporodno telovadbo, pogovore, pedokinetiko, tečaj masaže dojenčka. Popoldne pa nas v glavnem obiskujejo starši, ki imajo otroke v vrtcih. V slabem vremenu smo mi idealna točka, kjer se lahko igrajo z otroki ali pa v naši kavarnici poklepetajo s prijatelji ali v miru preberejo časopis, medtem ko otroci poslušajo pravljico ali ustvarjajo. Mnogo obiskovalcev potrjuje, da je že to pomembna podpora mladim staršem, še posebno mamam.

Za starše organiziramo tudi diskusije in predavanja, v zadnjih letih pa še treninge starševstva v okviru programa Neverjetna leta. To je program ameriške avtorice Carlyn Webster-Stratton, pedopsihiatrinje, ki se v ZDA izvaja že več kot trideset let, zelo razširjen pa je tudi v Skandinaviji in Veliki Britaniji. Gre za zaprte skupine 12 staršev, ki se srečujejo na treningih starševstva, na katerih se učijo biti boljši starši, boljše komunikacije z otrokom, kako postavljati meje, biti bolj dosleden.

Več neodvisnih raziskav je že potrdilo izredno uspešnost tega programa, zaradi česar so ga v VB vključili celo v zdravstveni sistem. Program Neverjetna leta je preventivni program za starše, ki želijo izboljšati odnose z otrokom ali v družini, dobri rezultati pa so tudi pri otrocih z že diagnosticirano ADH, hiperaktivnostjo in podobnimi vedenjskimi motnjami. Izkazalo se je, da do 80 odstotkov otrok v tem programu izboljša vedenje.

Torej pridejo k vam tudi otroci s hujšimi motnjami?

Mi smo le eden od trenutno devetih izvajalcev programa Neverjetna leta v Sloveniji, ki ga financira ministrstvo za zdravje. V Ljubljani ga izvajajo še v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v Ljubljani in na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike, zunaj Ljubljane pa v nekaterih centrih za socialno delo in zdravstvenih domovih.

Mi smo edini laični ponudnik, k nam prihajajo večinoma starši otrok, ki nimajo hudih vedenjskih odklonov. Vse izvajalke tega programa v našem centru smo se izobrazile za vodenje treningov za starše – tudi sama jih izvajam –, nismo pa zdravnice, psihiatrinje, psihologinje. V prvi vrsti smo še vedno igralnica, hkrati pa poskušamo ponuditi podporo staršem, ki občutijo, da imajo težave, vendar ne tako hude, da bi bile primerne za strokovno obravnavo. Na ta način lahko bistveno izboljšamo kakovost njihovega družinskega življenja.

Ali danes starši nimajo dovolj naravnega občutka za vzgojo, da bolj potrebujejo vodenje pri vzgoji, kakor so ga nekoč?

Zaradi napornih in dolgih delovnikov, tempa, ki ga imamo, vseh mogočih informacij, s katerimi smo bombardirani, se je do tega »naravnega občutka« pogosto težko dokopati. Starši pogosto težijo k temu, da bi svoje otroke vzgajali drugače, kot so bili vzgajani sami, zato gredo včasih v nasprotne ekstreme. Na treningih starševstva nikakor ne učimo permisivnosti, ampak poglabljanje in izboljševanje odnosa z otrokom, saj je to osnova za vse, ne nazadnje tudi za discipliniranje in doslednost pri vzgoji. Doslednost je sploh velika težava; starši otrokom pogosto dajejo nasprotujoče signale: včasih se na kako nagajivost ne odzovejo ali se ji celo nasmehnejo, kdaj drugič pa jih zaradi istega dejanja kaznujejo.

Foto: Roman Šipić/Delo

Osnova našega programa je, da starše učimo, naj se vsak dan aktivno igrajo z otrokom 15 minut, tako, da bo otrok vodil igro in predlagal, kaj in kako se bosta igrala. Starši sprva rečejo, da se z otroki že igrajo ure in ure vsak dan, vendar se pogosto izkaže, da teh 15 minut intenzivne, pozorne igre ni izvedljivih vsak dan in da je to kar naporno opravilo. Ko pa nadaljujejo, po treh ali štirih srečanjih povedo, da so začeli pri igri uživati. Sprememba se kmalu pozna tudi pri otrocih. Ko ugotovijo, da je ta starševska pozornost stalnica, se odnos izjemno izboljša, zelo hitro se tudi zgodi, da ne iščejo več pozornosti pri drugih dejavnostih, npr. pri obrokih ali umivanju, da odhod v posteljo ni večurna drama.

Starše na treningih starševstva tudi opozarjamo, naj opazijo in pohvalijo pozitivno otrokovo obnašanje. Pogosta težava namreč je, da ne opazimo zaželenega obnašanja (pravočasnega odhoda v posteljo, pospravljene sobe, mirne igre ...), vedno pa smo takoj zraven – po možnosti s kričanjem in jezo –, kadar je kaj narobe. Otroci dobijo več pozornosti z negativnim obnašanjem in s tem starši nehote spodbujamo neželeno vedenje namesto želenega.

Ob tem na treningih skupaj razmišljamo, kaj je res pomembno zanje, kakšno obnašanje otrok še lahko tolerirajo in kaj je zanje zares nesprejemljivo. Otroci dnevno dobijo ogromno prepovedi, ukazov, navodil ... ker so s tem dobesedno bombardirani, vsega preprosto ne morejo upoštevati, vsaj ne v tako kratkem času, kot bi to želeli starši … Izluščimo torej, kaj je za nas res zelo pomembno – denimo, da se otrok pripenja v avtu – in potem pri tem vztrajajmo. Manj pomembne ali celo nepomembne ukaze in navodila pa poskušajmo prihraniti – sebi in otroku.

Na vaši spletni strani piše, da so vaši programi namenjeni predvsem mamicam z majhnimi otroki. Koliko pa k vam hodijo očetje?

K nam pogosto hodijo cele družine, velikokrat pa očetje pridejo tudi sami z otrokom. Tudi treningov starševstva in predavanj se udeležujejo. Vsaj tretjina naših obiskovalcev je zagotovo očetov, le dopoldanski program je res bolj namenjen mamicam, ki so na porodniškem dopustu.

K vam pridejo verjetno starši, ki se zavedajo, da je treba tudi za kakovostno vzgojo kaj narediti. Kako pa doseči tiste, ki živijo v pomanjkanju, imajo psihične težave, so pod stresom? Ti verjetno ne pridejo sami?

To ni samo problem Slovenije. Povsod se sprašujejo, kako doseči starše, ki se ne odzivajo, vendar najbolj potrebujejo neko podporo. Te formule še nismo našli. Moja želja je, da bi se naslednji družinski centri odprli na obrobju Ljubljane, v morda manj elitnih okoliših, da bi staršem ponudili prostor za igro in jih tako dosegli še z drugimi programi podpore. V Skandinaviji to naredijo tako, da na treninge starševstva, ki jih izvajajo tako kot mi, socialna delavka pripelje s taksijem celo družino v t. i. družinske hiše, kjer imajo otroci svoj program, starši svojega, dobijo še večerjo in potem jih odpeljejo nazaj. To je primer odličnega standarda, države, ki si to lahko privošči, in dokazuje, da tudi v takih državah vsi ranljivi ljudje ne pridejo sami od sebe.

Ali je Slovenija prijazna za ustvarjanje družine?

Ne le, da je prijazna, zdi se mi najprijaznejša od vseh držav, ki jih poznam. Imamo odlično urejeno, vsem dostopno in kakovostno predšolsko varstvo, s katerim se morda lahko primerja le kaka skandinavska država, v večini drugih evropskih držav je veliko slabše. Tudi porodniški dopust nam lahko vsi zavidajo. Mislim, da je oboje tudi z narodnogospodarskega vidika dobro, saj je dokazano, da se investicija v predšolsko vzgojo večkratno povrne. Ljubljana s svojo ponudbo za otroke se mi pa sploh zdi idealna za življenje mlade družine. Le še kak nov družinski center mora odpreti. (smeh)

Vaša najnovejša zamisel so Zamislice, drobna navodila, kako ravnati z dojenčki, ki jih bodo prejeli vsi ljubljanski starši pri prvih pediatričnih pregledih otrok.

Tako je, Zamislice so namenjene staršem dojenčkov. V prvem letu se otroški možgani najhitreje razvijajo, vzpostavljajo se nevronske povezave in vsi nastavki za poznejše učenje, za to, kakšen bo otrok, kako se bo razvijal, učil ... Hkrati je prav v tem obdobju, v prvem letu, otrok popolnoma odvisen od staršev, najbolj od mame, ki je običajno največ časa z njim. Če se mama z dojenčkom veliko ukvarja, se pogovarja, mu poje, ga boža, se njegovi možgani hitreje razvijajo, kakor če ga zgolj pusti ležati v posteljici. Z Zamislicami želimo starše spomniti, kaj vse lahko počnejo z otrokom, in jim hkrati pojasniti, zakaj je to tako zelo pomembno. S temi na prvi pogled povsem preprostimi zamislimi starše želimo opolnomočiti, jim povedati, da je njihova vloga res pomembna za otrokov razvoj.

Ko smo Zamislice predstavili pediatrom, so bili navdušeni, opozorili pa so še na en moment, na katerega prej sploh nisem pomislila – da so zdaj, v tem času, Zamislice še toliko pomembnejše, saj so mnogi starši ves čas na telefonu ali drugih elektronskih napravah. Dogaja se, da mamice dojijo in vmes brskajo po spletu ali se pogovarjajo po telefonu. Z Zamislicami bi jih radi spomnili, kako pomemben je stik z otrokom, še posebno med dojenjem. To je priložnost za intenzivno utrjevanje odnosa med novorojenčkom in mamo in škoda je, če je ne izkoristijo.

Tudi vi ste mati treh otrok. Kako ste si sami pomagali pri vzgoji, tudi z literaturo?

Prebrala sem ogromno literature, imam cele kupe knjig o vzgoji … Včasih si potem tudi zmeden, saj nekateri avtorji zagovarjajo eno stališče, ki se ti zdi, da kar drži, drugi pa spet diametralno nasprotno, pa se ti spet zdi kar smiselno. Vsekakor mi je žal, da nisem poznala programa Neverjetna leta, saj je to res nekakšno »navodilo za otroka«. (smeh) Treningi starševstva so uspešni tudi zato, ker trajajo 15 tednov, starši se petnajstkrat srečajo po dve uri, vmes dobijo naloge, vadijo, dobijo spodbudo tako od izvajalk kot od drugih staršev, tako da v tem času vse naučeno ponotranjijo, spremenijo svoje obnašanje. S tem se spremenijo tudi otroci. Že po dveh, treh tednih opazimo napredek.

Takšno delo v skupini staršem koristi tudi zaradi primerjave, saj vidijo, da imajo vsi podobne probleme, da z njimi niso sami. Težava današnjega časa je tudi, da v medijih beremo zgolj super krasne zgodbah o materinstvu in starševstvu. Igralke in manekenke, ki so dva tedna po porodu super fit, spet na družbenih omrežjih ali rdečih preprogah, vse je krasno, vse ena sama ljubezen. Starši se ob tem čutijo popolnoma nesposobne – do poldneva si niti zob nisi utegnila umiti, vsa neprespana si, utrujena, nesrečna …

Otrok joka, ne znaš ga potolažiti, potem prebereš v revijah, da manekenke točno vedo, zakaj njihov otrok joče, ker že od njegovega rojstva ločijo jok zaradi lakote od joka zaradi utrujenosti. Ti pa nimaš pojma, za kaj gre. (smeh) Sama sem bila hvaležna, ko sem, sicer šele pri tretjem otroku, prvič prebrala članek o neki slavni mami, ki se je potožila, da pa le ni vse tako super, da je lahko starševstvo tudi zelo naporno.

Kako pa sta se pri starševstvu usklajevala s soprogom Vladom, ki je verjetno veliko odsoten zaradi glasbenih vaj, koncertov, turnej?

Po rojstvu sina sem se odločila, da ostanem doma. To je bila zelo zavestna odločitev, saj je Vlado odsoten predvsem popoldne in zvečer ter ob vikendih. Ko bi se sama vrnila iz službe, bi on ravno odšel, to pa nima prav dosti zveze z družinskim življenjem. (smeh) Vlado je že imel uspešno kariero, meni pa je bila takrat pomembnejša družina, zato je bila odločitev lahka in samoumevna.

Petnajst let sem bila doma z otroki, hkrati pa sem vodila založbo, ki sva jo ustanovila z Vladom. Dolgčas mi ravno ni bilo. Vmes pa sem – to je bila posledica mojega sanjarjenja o »igrališču« – postala še mestna svetnica. K takratni županji Viki Potočnik sem prišla s tem projektom, bila je navdušena nad idejo in jo pripravljena podpreti. Čez nekaj mesecev me je vprašala, ali bi na županskih volitvah nastopila na njeni listi. Imela sem pomisleke, saj nisem bila niti članica stranke … pa sem vseeno privolila, saj so me dali na »neizvoljivo visoko« mesto.

Foto: Roman Šipić/Delo

Nazadnje je njena lista – čeprav je ona izgubila županske volitve – dobila toliko mest v mestnem svetu, da sem postala mestna svetnica. (smeh) To je bila zame dobra izkušnja, dobila sem vpogled v to, kako deluje mesto na področju pomoči družinam, predšolskim otrokom, zdi pa se mi tudi, da sem na tem področju prispevala kar nekaj idej. Med drugim smo naredili Strategijo predšolske vzgoje in izobraževanja v MOL do leta 2018. Ko je župan postal Zoran Janković, ki me je prav tako povabil na svojo listo, sem mu predstavila projekt družinskega centra. Takoj ga je podprl in tako se je ideja Male ulice končno uresničila.

Tu ste začeli delati s polovičnim delovnim časom. Kako je zdaj?

Ja, na začetku sem naivno mislila, da bo polovični čas dovolj za vodenje družinskega centra. (smeh) Je pa res, da je čisto na začetku deloval še v okviru Javnega zavoda Mladi zmaji, zato je bilo malo manj birokratskega dela za nas. Samostojni zavod je bil ustanovljen šele dobro leto po odprtju, ko smo že dobro vedeli, kako stvari organizirati, kakšen obisk lahko pričakujemo ... Na srečo je bila Mala ulica takoj sprejeta, obisk je bil od začetka odličen. Naši delovniki so daleč od polovičnih, delamo res veliko, odprti smo tako rekoč vse dni v letu, ampak mislim, da lahko za celotno ekipo rečem, da nam je Mala ulica vsem v veselje.

Zdaj vas otroci ne potrebujejo več toliko, verjetno so že kar veseli, če mame ni doma.

Res je. (smeh) Zdaj, ko se že najmlajša vpisuje v gimnazijo, odsotnost ni več taka težava. Edino skupne večerje si ne pustim vzeti, to je še vedno vsakodnevna prijetna obveza. Ne predstavljam pa si, da bi imela takšno službo, kot jo imam zdaj, z majhnimi otroki in Vladovim urnikom.

Po izobrazbi ste ekonomistka, magistra poslovnih ved in mediatorka. Ste se kdaj preizkusili v mediacijah?

Ne, kot mediatorka žal nisem nikoli delala, sem pa se za mediacije izobrazila. Vsekakor je to znanje zelo koristno tudi pri delu v družinskem centru.

Bi rekli, da je bilo vašim otrokom v veselje, da imajo tako znanega očeta, ali jim je bilo v breme?

Mislim, da je to vsem trem bolj odveč, kot pa da bi se s tem postavljali. Ne želijo se niti fotografirati niti izpostavljati v javnosti in to absolutno spoštujeva. Sicer pa se tudi Vlado ne pojavlja tako zelo veliko v javnosti.

Ali to pomeni, da je malce izpregel?

Še zdaleč ne. (smeh) Ravno zdaj je izdal nov CD ob 90-letnici očeta Milana in pripravljamo veliko zabavo v Beltincih, v hiši, v kateri je bil rojen tudi Vlado. Število koncertov ostaja popolnoma enako … Zelo aktiven je.

Vaše družinsko življenje je bilo ves čas prepleteno z glasbo. Ste se tudi sami kdaj ukvarjali z glasbo ali si to želeli?

Ne, z glasbo se nikoli nisem ukvarjala. Vedno sem veljala za otroka brez posluha, tako da sem morala še pri glasbenem pouku samo odpirati usta. Sem pa dobra podpornica glasbenikov. (smeh)

Soproga tudi spremljate na koncertih?

Ne, na koncerte zaradi otrok nisem nikoli hodila, razen izjemoma, zato pa v zadnjem času, če se le da, Vlada spremljam na koncertih v tujini. Midva se imava fajn, pa še otroci so presrečni, da so sami doma. (smeh) Ravno prejšnji vikend sva bila v Amsterdamu.