Starševstvo: V skrbi za druge ne izgubimo sebe

Pošteno smo zakorakali v novo šolsko leto. Učenci in dijaki se že spopadajo z domačimi in seminarskimi nalogami, preverjanjem in ocenjevanjem, z njimi pa se prepogosto spopadamo tudi starši.

Objavljeno
22. september 2019 10.00
Posodobljeno
22. september 2019 10.00
»Starši imajo občutek, kako zelo so obremenjeni z otrokovo šolo, in pogosto razlagajo v slogu 'kako veliko naloge sva morala z otrokom narediti',« pripoveduje psihologinja Jerneja Kocman. FOTO: Shutterstock
Agata Rakovec
Agata Rakovec
O tem, da s pretirano skrbjo potomstvu ne delamo usluge in da v skrbi za druge pogosto pozabimo nase, smo se pogovarjali z dolgoletno šolsko psihologinjo Jernejo Kocman.


Število ambicioznežev narašča


Ob spremljanju medijev dobi človek občutek, da se starši vse bolj zanimajo za izobraževalni proces svojih otrok in vpletajo vanj. So ambiciozni posamez­niki, ki svoje želje usmerjajo v otroke in njihove dosežke, nekaj novega ali so obstajali od pamtiveka, pa se o njih ni pisalo?

»Zagotovo se vedno najdejo starši, ki so bolj ambiciozni v primerjavi z drugimi. Za svoje otroke imajo lahko izdelane in zamišljene določene cilje, morda jim želijo boljše možnosti za življenje, kot jih imajo oziroma so jih imeli sami … Vpis v srednje šole in na fakultete je odvisen od ocen, zato se na šolah pogosto dogaja, da starši pritiskajo na učitelje. Nekateri podrobno pre­učijo učne načrte, vsako nalogo in njeno točkovanje v pisnem preizkusu znanja, se pritožujejo, grozijo in barantajo za višjo oceno. Verjetno se povsod najde kakšen takšen starš, res pa je, da se zdi, da v zadnjih letih njihovo število narašča,« odgovarja univerzitetna diplomirana psihologinja Jerneja Koc­man, zaposlena na osnovni šoli Šmarje pri Jelšah.

image
Univerzitetna diplomirana psihologinja Jerneja Kocman FOTO: osebni arhiv

 

Šola, naš najljubši hobi


Za nekatere se celo zdi, da je šolanje otrok postalo njihov najljubši hobi, pomoč pri učenju pa glavna prostočasna dejavnost. V prvih razredih osnovne šole je seveda nujno in prav, da otroku stojimo ob strani. Kaj pa starši, ki otroka pred testi sprašujejo še globoko v srednjo šolo ali celo na fakulteti? Kak­šne posledice ima to na razvoj otrok in njihove samostojnosti?

»Prehod iz vrtca oziroma predšolskega obdobja v osnovno šolo je vse velika prelomnica. Otrok se mora navaditi in prilagoditi na novo okolje, pravila, zahteve. Pri tem seveda potrebuje tudi pomoč in spodbudo staršev. Vendar pa naj bi bilo šolsko delo v glavnem otrokova zadolžitev in ne delo staršev. Nič ni narobe, če ga starš vpraša, ali ima domačo nalogo, jo pregleda, razloži snov, ki je otrok morda ne razume,« meni naša sogovornica.

image
Otrokom moramo stati ob strani, toda dela ne smemo in ne moremo opraviti namesto njih. FOTO: Jure Eržen.


»Otroci se razlikujejo med sabo glede na sposobnosti. Nekateri potrebujejo več pomoči pri šolskem delu in tudi dlje časa kot drugi. Da starš nase prevzame vse breme šolskih obveznosti, pa zagotovo ne koristi ne njemu ne otroku. Otrok tako ne more razviti občutka odgovornosti za svoje delo in zadolžitve. Ne more biti ponosen na svoj izdelek, če mu plakat izdela oče, ne bo imel na skrbi pomembnih datumov za spraševanje ipd., ker ve, da ga bo na to opom­nila mama. Tako se mu odvzema mož­nost, da bi razvil odgovornost, delovne in organizacijske navade, samostojnost. Starši imajo občutek, kako zelo so obremenjeni z otrokovo šolo in razlagajo v slogu 'kako veliko naloge sva morala z otrokom narediti',« pravi psihologinja Jerneja Kocman.
 

Grožnje, žalitve, anonimke



Ko imata partnerja naenkrat spet čas za druženje in pogovor, preprosto ne vesta, kaj bi skupaj počela, ker sta se navadila živeti in početi stvari vsak zase.

Jerneja Kocman

Veliko slišimo o starših, ki v šolo prihajajo z odvetniki in po telefonu grozijo z njimi, tako in drugače obračunavajo z učitelji. Psihologinjo, ki deluje v praksi, vprašam: je res že tako hudo?

»Seveda se to ne dogaja kar vsevprek. Iz prve roke pa lahko potrdim primere groženj, tako osebno kot po telefonu, z odvetniki, mediji, šolsko inšpekcijo. Dogajajo se tudi verbalne žalitve učiteljev, grozilna elektronska pošta, obsojajoče anonimke … Še enkrat poudarjam, da se to ne dogaja kar vsak dan in da je velika večina staršev še vedno v redu in se je z njimi mogoče kulturno pogovoriti in rešiti morebitne težave,« pripoveduje sogovornica.

Nekatere begajo tudi standardi ocen­jevanja. Na večini osnovnih šol je povprečna ocena, višja od štirice, standard. Kaj se je torej zgodilo s trojkami? So nove generacije res toliko pamet­nejše od prejšnjih ali gre za praktičen dokaz, kako uspešni so starši s svojim »lobiranjem«?

image
Četudi nam je ta misel neljuba, naši otroci rastejo in nas ne bodo večno potrebovali. FOTO: Voranc Vogel


»Na to vprašanje težko odgovorim. Dejstvo pa je, da je danes v osnovni šoli otrokom z učnimi težavami ponujeno veliko pomoči. Pomaga že učitelj v razredu med poukom, na voljo je dopolnilni pouk, pa individualna in skupinska pomoč v manjših skupinah zunaj razreda, dodatna strokovna pomoč otrokom z odločbami, razne prilagoditve pri pisnih preizkusih in drugih ocenjevanjih, uredi se učna pomoč sošolcev, učitelji ponudijo pomoč v svojih prostih urah in zunaj pouka. Vsi, starši in šola, se trudimo, da bi otrok napredoval in bil uspešen,« pojasni psihologinja Jerneja Kocman.
 

Nujne meje in okviri


Obstajajo tudi starši, ki jim je otrokova šola deveta skrb. So njihovi otroci v primerjavi z vrstniki zelo prikrajšani ali imajo morda celo kak­šne prednosti?

»Vedno lahko govorimo o prednostih in slabostih. V tem primeru je veliko odvisno tudi od otrokovih osebnostnih lastnosti in sposobnosti. Sposoben flegmatičen otrok lahko npr. opravi šolske obveznosti in se ne bo obremenjeval, tudi če bo ocenjen s trojko ali dvojko. Lahko mu bo vseeno, ali se starši ukvarjajo z njegovo šolo ali ne, lahko mu bo celo všeč, da se ne. Neki drug pa bo lahko brez določenega starševskega nadzora povsem zgubljen. Otroci potrebujejo meje in okvire, drugače se ne počutijo varne. Potrebujejo tudi občutek sprejetosti, pomembnosti – če starš nikoli ne gre na roditeljski sestanek, govorilne ure, če otroka nikoli ne vpraša, kako je bilo v šoli, kaj se učijo, ali potrebuje pomoč, mu po svoje sporoča, da on in njegovo življenje nista dovolj pomembna, da bi se bilo vredno ukvarjati s tem. Najti je treba pravo mero, ravnotežje (kot pri mnogih drugih stvareh v življenju), ki pa je odvisno od otrokovih značilnosti, pričakovanj staršev in otrok, vred­not, življenjskega sloga in še česa,« odgovarja Kocmanova.
 

Ne pozabite na partnerja


Četudi nam je ta misel neljuba in strašljiva, naši otroci rastejo in nas ne bodo večno potrebovali. Bistveno je torej, da otrok ni središče našega življenja, da ohranimo tudi kakšen svoj hobi in da zaradi otroka ne zanemarimo povsem partnerja. Potem se bomo veliko lažje znova znašli v dvojini, ko se bodo otroci osamosvojili, in bomo veliko lažje prenesli sindrom praznega gnezda.

»Ko se rodi otrok, se vse vrti okrog njega, sploh kadar gre za prvorojenca. Tretja oseba vstopi v partnerski odnos. Zgodijo se sprememb, prilagoditve, žrtvovanja. Otrok zahteva ogromno časa in prostora, pri tem pa se v partnerski odnos lahko hitro pritihotapijo nezadovoljstvo in zamere. Da, otrok nam je seveda pomemben, zanj smo se odločili in zanj smo dolžni lepo skrbeti in ga vzgajati. Vendar če postane središče našega življenja, kakor ste rekli, če se zaradi njega odpovemo času s partnerjem, druženju s prijatelji, igranju košarke, slikanju ali drugim prostočasnim dejavnostim, se v prihodnosti lahko pojavijo težave,« opozarja psihologinja Jerneja Koc­man.

Partner se počuti odrinjenega, nepomembnega, pojavi se odtujenost, ko sta mož in žena lahko samo še »sostanovalca«, ki se mimogrede pogovorita o najnujnejših zadevah, pravzaprav pa živita vsak svoje življenje.

»Ko otrok odrašča, postaja vse bolj samostojen. Pri določeni starosti postanejo najpomembnejši zanj njegovi vrstniki, prijatelji. Vse več stvari že zmore sam in ne potrebuje več toliko pomoči, nadzora in ne nazadnje družbe staršev. In že takrat se lahko pokažejo razpoke. Ko imata partnerja naenkrat spet čas za druženje in pogovor, preprosto ne vesta, kaj bi skupaj počela, ker sta se navadila živeti in početi stvari vsak zase. Zato: da! Je pomembno, da kljub prihodu otroka najdemo čas tudi za partnerja, prijatelje in hobije. Drugače se lahko zgodi, da nekega dne ugotovimo, da smo nekje na poti v skrbi za druge izgubili sami sebe,« sklene Kocmanova.