Stavkovni val: Ljudstvo hoče, naj se rast pozna pri plačah

Leto državnozborskih volitev se začenja z valom stavk v javnem sektorju.
Objavljeno
09. februar 2018 17.32
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
V letu državnozborskih volitev, ki bodo odločale, kakšna bo v prihodnje Slovenija, čaka državo val stavk. Že v prvih mesecih bodo množične v javnem sektorju, če je soditi po povezovanju sindikatov, se bodo dogajale tudi v zasebnem. Zahteva vseh delavcev v državi, v javnem in zasebnem sektorju, gospodarstvu in negospodarstvu, je enotna: naj se ena najvišjih gospodarskih rasti v Evropski uniji, ki jo v zadnjih letih dosega in tudi v naslednjih letih pričakuje Slovenija, končno prelije v plače.

Začelo se je pred dobrima dvema tednoma, 24. januarja. Takrat je po podatkih sindikatov delo prekinilo 30.000 zaposlenih v javni upravi, ki so člani tako imenovane Počivavškove – po Jakobu Počivavšku, predsedniku Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam – skupine sindikatov v javnem sektorju. Čeprav so stavkali v delu zdravstva – zdravnikov ni bilo zraven, saj so svoje dosegli že prej –, lekarnah, nekaterih vrtcih in šolah, fakultetah, knjižnicah, carini, državnem zboru in na RTV Slovenija, kakšnih večjih težav ni bilo.

Suha grla poslancev

Več tisoč stavkajočih se je 24. januarja zgodaj popoldne zbralo pred poslopjem vlade v Ljubljani. Pri veliki koncentraciji jeznih ljudi hitro izbruhnejo incidenti, še posebno če so neposredno ob izviru svoje jeze, toda vse je ostalo pri besedah. Zahtevali pa so predvsem to, da vlada vrne, kar jim je med krizo, takrat sicer pod poveljstvom Janeza Janše, vzela z zloglasnim zakonom o uravnoteženju javnih financ, ponarodelo Zujfom. Ta je javnemu sektorju oklestil plače za osem odstotkov.

Zahtevali so tudi zvišanje plače nad predkrizno raven, saj je pošteno, da v sadovih gospodarske rasti v zadnjih letih uživajo vsi. V javnem sektorju so z ločenimi pogajanji v delitev sadov namreč vlado s stavkama prisilili najprej policisti in potem že tradicionalno najbolje plačani zdravniki. V ne posebno jasnih okoliščinah so plače zvišali še ravnateljem in direktorjem javnih zavodov, torej spet višjemu razredu javnega sektorja. Povečanje teh plač je najbrž posledica premisleka vlade, da če bodo zvišali plače vodjem, tisti pod njimi pri svojih stavkovnih zahtevah ne bodo imeli podpore nadrejenih oziroma jim bodo ti celo nasprotovali.

Zelo zanimiv del prvega stavkovnega vala letošnjega leta je bila stavka uslužbencev državnega zbora. Poslanci seveda niso stavkali, saj kot funkcionarji v nasprotju z zaposlenimi najbrž nimajo pravice do stavke. Če jim kaj ni prav, lahko odstopijo. Vendar lahko tudi parlament deluje le ob podpori osebja, od vratarjev do strokovnih sodelavcev poslanskih skupin. Ker podporno oseb­je ni delalo, je delo zakonodajnega telesa obstalo. Poslanci niso mogli izvesti seje, časa pa si niso mogli krajšati niti v bifeju, saj je delo prekinilo tudi strežno osebje. Na srečo je državni zbor sredi Ljubljane, kjer je polno lokalov, da niso ostali ne žejni ne lačni.

Vlada odgovarja

Kakor so razni sindikati sporočali svoje zahteve, je finančni del vlade sešteval, koliko bi njihova izpolnitev stala. Zdaj se je števec po vladnem izračunu ustavil pri skoraj milijardi evrov, nekaj manj kot polovico predstavljajo zahteve Počivavškove skupine. To je nekaj več, kot naj bi stala nova železniška povezava Kopra z notranjostjo države. Vlada pravi, da tega denarja nima, čeprav bodo prihodki proračuna zaradi ugodnih gospodarskih razmer ravno za toliko višji od njenih predvidevanj iz preteklosti.

Vodja vladnih pogajalcev, minister za javno upravo Boris Koprivnikar, trdi, da so zahteve sindikatov neuresničljive. Izpolnitev da bi pomenila vrnitev v čas, ko se ni živelo iz rok v usta, kakor od članic z zlatimi fiskalnimi pravili zahteva Evropska unija, ampak na kredit. Torej v čas krize, ko si je morala država izposojati denar po nemogočih pogojih za financiranje golega preživetja.

Poleg tega Koprivnikar dokazuje, da so zahteve tudi neupravičene. Znesek za plače v javnem sektorju da se je v zadnjih dveh letih povečal za desetino, za sedem odstotkov pa se je v tem času povišala povprečna plača. Ob tem je statistični urad (Surs) postregel še s podatkom, da je zaposlenih v javnem sektorju prvič več kot 170.000.

Če se zdi številka visoka, je treba pogledati še druge statistike. Po podatkih Eurostata, se pravi ekvivalenta Sursa na ravni Evropske unije, je Slovenija pri repu članic po deležu zaposlenih v javnem sektorju glede na vse zaposlene. V Sloveniji jih je manj kot petina, od članic Unije jih imajo manj le Romuni, Bolgari in Čehi. S temi se ponavadi nočemo primerjati. Od tistih, s katerimi bi se radi primerjali, pa je v Nemčiji v javnem sektorju zaposlena četrtina vseh – v Veliki Britaniji, ki velja za zibelko neoliberalizma in klamf o vitki državi, še celo nekaj več –, na Švedskem pa dela v javnem sektorju več kot tretjina vseh zaposlenih.

Kaj sledi?

Prihodnji teden bodo, če ne bo kakšnega preobrata v dogovorih med vlado in sindikati, na sporedu tri stavke. Prva bo že v ponedeljek stavka policistov. Policijski sindikat Slovenije in Sindikat policistov Slovenije sta povišanje plač dosegla že leta 2016 z večmesečno stavko; ta je bila vzrok za prvi poseg v enotni plačni sistem v javnem sektorju.

Sporazum o koncu stavke policistov leta 2016 je določal, kakšno je razmerje med plačami policistov in drugih uniformiranih poklicev. Ker so se razmerja lani poleti z aneksom h kolektivni pogodbi za državno upravo in posledičnim dvigom nekaterih plač drugih uniformirancev porušila, policisti zdaj zahtevajo njihovo vnovično vzpostavitev. Čeprav policisti trdijo, da ne zahtevajo višjih plač, bi ponovna vzpostavitev razmerij pomenila natančno to. Razen če bi jih znižali drugim uniformiranim poklicem.

Poleg tega imajo še nekaj zahtev. Najbolj zanimivi sta dodatek za dolžnost ukrepanja ob vsakem času v višini 120 evrov bruto na mesec in 60 evrov bruto na mesec za ovrednotenje prepovedi članstva v političnih strankah. Policisti namreč morajo, če zaznajo kaj nezakonitega, ukrepati, čeprav niso v službi. Na njihovo svobodo pa očitno vpliva tudi prepoved strankarske dejavnosti. Oboje se jim torej zdi vredno 180 evrov bruto na mesec.

Stavkali bodo do izpolnitve zahtev in tako kot vedno. To najbrž pomeni manj nadzora na cestah, opozorila namesto glob ob manjših prekrških in podobno. Policijska stavka sicer nima takojšnjega učinka kot stavka zdravnikov. Vendar se posledice pokažejo kot milijonski izpadi pri polnjenju proračuna zaradi manj kazni, verjetno pa je posledica tudi poslabšanje prometne varnosti, kakor se je zgodilo leta 2016. Za primerjavo: takratna stavka se je začela sredi novembra 2015 in končala oktobra 2016. Leta 2015 je na cestah umrlo 120 ljudi, leta 2016 130 ljudi, lani, ko policisti niso stavkali, pa 107.

Dan za začetkom policijske stavke bodo delo za dve uri prekinili tudi zaposleni, ki jih zastopa Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Zahtevajo dvig plač in odpravo zujfovskih varčevalnih ukrepov ter nekatere dodatke. Gre za vse zaposlene v domovih upokojencev, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, posebnih socialnih zavodih in centrih za socialno delo razen zdravnikov. Ti ne bodo stavkali, saj so si, kot rečeno, svoje že pristavkali.

Najbolj odmevna bo verjetno stavka Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Napovedali so jo za sredo, 14. februar. Sviz je velik in dobro organiziran sindikat s približno 39.000 člani. Njegova moč je v tem, da takrat, ko ustavi delo, ostane doma desettisoče šolarjev in tudi otrok v vrtcih, kar pomeni za njihove starše veliko logistično težavo, ki se ji pravi kam z otroki. Osnovna zahteva Sviza so seveda višje plače. Poleg z ugodnimi gospodarskimi razmerami jo utemeljujejo predvsem s tem, da so si višje plače mimo njih pristavkali policisti in zdravniki, dobili pa so jih tudi ravnatelji in direktorji javnih zavodov.

Generalni tajnik Sviza Branimir Štrukelj, sindikalist z več kot petkrat daljšimi izkušnjami iz plačnih bojev, kot jih ima glavni vladni pogajalec Koprivnikar, gotovo ve, kdaj bo imela njihova stavka zares občutne posledice. Ob koncu šolskega leta, ko se zaključujejo ocene. Obdobje bo letos še bolj občutljivo, ker se bo pokrivalo s časom državnozborskih volitev. Ko jih bodo razpisali, to pa bo kmalu, bodo na Svizu natančno vedeli, kdaj bi imela njihova stavka največje možnosti za uspeh. Prekinitev dela ta teden bo le uvod.