Šteje praksa, a tudi paragrafi so pomembni

Vsak »uporabnik« morja mora znati krmariti tako v vsemogočih razmerah, kot tudi skozi morje paragrafov.

Objavljeno
28. julij 2017 13.13
Marina Portorož 30.julija 2014
Brane Maselj
Brane Maselj
Čeprav je morje v naši zavesti brezmejno, ga že stoletja ograjujemo z nepreglednim številom mednarodnih in lokalnih predpisov. Vsak »uporabnik« morja pa mora znati krmariti ne le skozi morje paragrafov, ampak, kar je verjetno še pomembneje, tudi v vsemogočih razmerah, ki ga lahko doletijo med plovbo.

Pred slovenskimi morskimi kopališči je letos prvič zrasel neotipljiv, a viden zid. Rumeni plovki na 15 območjih označujejo mejo, do katere se lahko kopalci oddaljijo od obale, in zunanji pas, do katerega se lahko zasidrajo čolni. Sobivanje kopalcev in čolnarjev je s tem manj tvegano.

Nikar preblizu obale

Na morju glede plovbe ob obali velja pravilo, da se lahko ladje med plovbo približajo obali na največ 300 metrov. Gliserji se smejo približati obali na 250 metrov, čolni pa na 200 metrov. Plovba z vodnim skuterjem je dovoljena v morskem pasu od 250 do 2000 metrov od obale. Ta pravila morajo poznati vsi, ki s svojimi plovili plujejo po našem morju oziroma so pri nas opravili izpit za voditelja čolna. Po drugi strani mora tudi kopalec vedeti, da se sme, če ni kopališče ograjeno drugače, od obale oddaljiti največ 150 metrov.

Mimogrede, na Hrvaškem so ta pravila še nekoliko bolj rigorozna. Glisiranje, denimo, ni dovoljeno bližje kot 300 metrov od obale. Tudi nadzori pristojnih služb nad spoštovanjem pomorskega zakonika se zdijo precej strožji. Pomorska policija z Reke je julija samo v enem dnevu obravnavala 14 prekrškov v akvatoriju med Krkom in Lošinjem. Poleg Avstrijcev, Nemcev, Italijanov ter po enega Čeha, Madžara in Rusa so oglobili tudi tri Slovence. Dva sta glisirala preblizu obale, tretji pa je plul brez dokumentov, so poročali na spletni strani Naucat.com.

Hrvaška ima najmanj stokrat več obale kot Slovenija in temu primeren tudi pomorski promet. Slovenska pristojna uprava za pomorstvo v vsem letu kaznuje toliko – v glavnem sezonskih – pomorcev, ki kršijo pravila varne plovbe z vožnjo preblizu obale, kot Hrvaška v enem dnevu. Lani so tako izdali 17 plačilnih nalogov v skupnem znesku 9000 evrov in osem odločb o prekršku v skupnem znesku 1720 evrov.

Da bi kakšnega kopalca, če odplava nekoliko dlje od obale, pomorski inšpektorji oglobili, pa skoraj ni verjetno. Vsaj doslej se to ni zgodilo. Vendar to ne zmanjšuje lastne odgovornosti v primeru nesreče. Od leta 2002 se je zgodil v Sloveniji en takšen primer, to je bilo leta 2010, ko je čoln povozil plavalca. Druga smrtna žrtev pa se je zgodila leta 2012, ko je človek nesrečno padel s čolna, ki ga je potem povozil. Na Hrvaškem je tovrstnih nesreč neprimerno več. Tudi ta mesec so imeli smrtno žrtev, ko je gliser pri Orebiću povozil poljskega kopalca.

Včasih je komu težavno že izplutje iz marino. Foto Boris Šuligoj/Delo.

Malo kršitev

Število in načini kršitev v slovenskem morju ostajajo vsa leta približno podobni. Uprava za pomorstvo vodi evidenco pomorskih nesreč zaradi izrednega pregleda čolna, ki je obvezen, ko je imel čoln izreden dogodek, kot so trčenje, potopitev in požar. Med letoma 2002 in 2012 je bilo različnih dogodkov, ki so se končali z materialno škodo, skupaj 939. Glavni vzroki za škodo so bili naravne ujme, potopitev, nasukanje ali nasedanje, trčenje, udar, lomi, deformacije ter nazadnje tudi nepazljivost, okvara ... Od leta 2013 do lani je bilo takšnih dogodkov 210, od tega je v 209 primerih nastala le materialna škoda, v enem primeru pa je bila telesna poškodba.

Čeprav je tovrstnih nesreč, glede na statistiko, dokaj malo, je večkrat slišati, da je zanje kriva tudi neusposobljenost naših vodnikov čolnov. Vzrok za to neusposobljenost pa je menda sistem pridobivanja dovoljenja za vodenje čolnov, ker za pridobitev tega dovoljenja zadostuje samo opravljen izpit iz teorije pri upravi za pomorstvo, medtem ko praktičnega znanja od bodočih pomorcev nihče ne zahteva.

V Sloveniji vsako leto izdajo povprečno 3000 potrdil o usposobljenosti za voditelja čolna, pove Primož Bajec vodja oddelka za nadzor prometa in reševanja na morju na koprski upravi za pomorstvo. Tudi on, tako kot večina, meni, da je praktičen pouk pomorskih veščin priporočljiv, vendar naj ga opravi vsak tečajnik po svoji volji in potrebah, saj bi predpisovanje obveznega praktičnega dela tečaja močno podražilo pridobivanje dovoljenja. Tečajniki bi morali na tečaj s svojim ali najetim plovilom.

Zdaj kandidati za vodnike čolnov plačajo kvečjemu tečaj, ki po pravilniku o upravljanju čolna prav tako ni obvezen. Vsakdo, ki želi opravljati izpit za upravljanje čolnov, se lahko samo prijavi na upravi na pomorstvo, čeprav ni obiskoval niti teoretičnega tečaja. Včasih je uprava pred izpiti tudi sama organizirala tečaje, vendar jih je morala ukiniti zaradi navzkrižij z drugimi ministrstvi, ker da ni izobraževalna ustanova.

Zakon določa, da mora imeti vsakdo, ki na morju upravlja čoln, daljši od sedmih metrov, oziroma motor nad 7,35 kilovata, pridobljeno potrdilo o usposobljenosti za voditelja čolna. Če je čoln krajši ali ima šibkejši motor, pa mora imeti opravljen vsaj preizkus znanja za upravljanje čolna. Poleg tega velja, da mora biti oseba, ki upravlja čoln dolžine do 12 metrov, stara najmanj 16 let. Oseba, ki upravlja gliser ali čoln dolžine nad 12 metrov, pa mora biti stara najmanj 18 let.

Vse je normirano – razen prakse

Le za manjše čolne na vesla ni potreben nikakršen preizkus. A pozor, tudi takšen čolnič mora ustrezati zakonskim normam. Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah za čoln do pet metrov dolžine zahteva kup opreme. Razen sidra in sidrne vrvi ter vrvi za privezovanje mora imeti čolnar, poleg dveh vesel, tudi vedro s korcem ter luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju.

Če pa je plovilo dolgo od pet do sedem metrov, mora biti v njegov opremi poleg že naštetega tudi radijska postaja VHF ali tri rdeče rakete s padalom, tri rdeče bakle, kompas ter rešilni jopiči za vse potnike. Če pa je čoln dolg več kot sedem metrov, potrebuje poleg vse te opreme tudi še prenosni gasilni aparat, komplet prve pomoči, kompas z osvetlitvijo, priročnike za plovbo ...

V pravilniku – temu in številnih drugih –, ki urejajo pomorstvo, je vse logično ter smiselno našteto in na morju ne le obvezno, ampak tudi dobrodošlo. Kdor koli se je kdaj podajal na morje v malih plovilih, se zaveda, kaj vse utegne iti narobe, še posebno če razmere za plovbo niso idealne. In veliki večini tistih, ki so opravili izpit za voditelja čolna, je povsem jasno, da se brez znanja in izkušenj ne gre podajati na morje.

Morda se na vrhuncu sezone tudi v našem morju znajdejo posamezniki brez izkušenj, ki precenjujejo svoje sposobnosti in tako predstavljajo nevarnost ne le zase, ampak tudi za druga plovila, vendar so takšni tudi med tujimi državljani. V mali koprski marini, kjer so privezane predvsem barke stalnih najemnikov, nimajo novincev, drugače pa je bilo, se spominja vodja marine Alen Jakomin, ko je pred leti delal v izolski marini. Tam je lahko pogosto opazoval neizkušene vodnike čolnov, ki so bili tudi zelo pomanjkljivo opremljeni. Vendar to niso bili slovenski, temveč predvsem italijanski gostje, ki so pripotovali v tranzitu iz bližnjih italijanskih mest, pravi Jakomin.

Večina vodnikov čolnov konča tečaje za voditelja čolna pri kateri izmed navtičnih šol, za obisk praktičnega tečaja, kjer lahko teoretično pridobljeno znanje preizkusijo tudi v resničnih okoliščinah, pa se jih menda odloči komaj slaba četrtina. Med najglasnejšimi kritikami takšnega sistema so zato prav organizatorji tečajev. Tudi Marko Hozjan, lastnik in direktor naše največje navtične šole Navtični tečaji, je prepričan, da bi praktični del tečaja moral biti obvezen del priprave na izpit.

Vendar Hozjan ne pričakuje, da bi se zakonodaja lahko kmalu ustrezno spremenila. Uprava za pomorstvo izvaja izpite in podeljevanje potrdil po svojih programih, pravi, saj ni podpisnica mednarodnih konvencij, po katerih se ravnajo predvsem države zahodne Evrope. Razmere pri nas bi se spremenile kvečjemu, če bi nas k temu prisilile mednarodne konvencije, sami jih ne bomo, saj ni pravega nadzora vodnikov in njihovega praktičnega znanja, in ker niti pomorske nesreče niso pogoste, za to področje niso zainteresirane niti zavarovalnice.

Na zahodu praksa obvezna

V zahodnih državah je praktični del izpita obveznost, prav tako morajo vodniki plovil dovoljenja obnavljati vsakih pet let. V Avstriji, denimo, praktični del izpita izvajajo na morju, največkrat na Jadranu, pa tudi na jezerih, saj je tudi izpit za celinske vode ločen od pomorskega izpita. Če je prvega relativno lahko napraviti, je pomorski izpit veliko bolj rigorozen, cena izpita pa temu primerno znaša okrog tisoč evrov.

Pri nas kandidat za vodnika plača za izpit skupaj z upravno takso le 47,50 evra. Če se udeleži tečaja, ki ponavadi obsega do deset šolskih ur predavanj, pa skupaj s priročnikom zanj plača še okrog 100 evrov. Praktični del izpita je, kot rečeno, prepuščen svobodni izbiri novopečenih vodnikov. Tisti, ki najemajo jadrnice, v glavnem na Hrvaški obali, morajo poleg opravljenega izpita za vodnika čolnov pokazati tudi dokazilo o izpitu za upravljanje z radijsko postajo z digitalnim selektivnim klicem na zelo visokih frekvencah.

Koliko Slovencev na takšen način preživlja prosti čas, ni znano, a zanesljivo jih ni malo, saj je v vpisniku morskih čolnov registriranih 13.332 plovil do 24 metrov. Izdanih dovoljenj za upravljanje s čolni pa je, kot omenjeno, že kakšnih 75.000.