Štiri desetletja boja za manjšinske pravice

»Ko je skoraj natanko pred štiridesetimi leti Matevž Grilc obrnil ključ vrat v novo odvetniško pisarno, si verjetno ni mislil, da bodo po vseh teh letih odvetniki še vedno hodili skozi ista vrata,« uvodoma poudari eden izmed partnerjev pisarne Grilc Vouk Škof.

Objavljeno
14. julij 2019 15.00
Posodobljeno
14. julij 2019 15.00
Roland Grilc, Rudi Vouk in Maria Škof. FOTO: Stefan Reichmann
­»Ko je skoraj natanko pred štiridesetimi leti, 1. julija 1979, Matevž Grilc obrnil ključ vrat v novo odvetniško pisarno, si verjetno ni mislil, da bodo po vseh teh letih odvetniki še vedno hodili skozi ista vrata,« uvodoma poudari Roland Grilc, eden izmed partnerjev celovške pisarne Grilc Vouk Škof. Gre za častitljivo obletnico, ki jo je vredno omeniti zaradi številnih dosežkov in prizadevanj pravne družbe, ki se predvsem bori za pravice zamejskih Slovencev v Avstriji. Današnji partnerji so, tako kot njen ustanovitelj, vsi zamejski Slovenci, ki jih z matično državo povezuje močna vez.​

Prihodnje leto bo minilo stoletje od koroškega plebiscita. V tem času se je koroško prebivalstvo podvojilo, število koroških Slovencev pa zdesetkalo. »Če želimo ohraniti slovensko manjšino na Koroškem, je treba sprejeti ustrezne ukrepe. Čez deset ali dvajset let bo prepozno,« poudarjajo v odvetniški družbi in opozarjajo, da je manjšina na najboljši poti, da postane zgolj folklorni element.
 

Boj koroških Slovencev za koroške Slovence


Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za slovensko manjšino v Avstriji zelo napeta. Na vrhuncu narodnostnega konflikta na Koroškem so zamejski Slovenci poleg doslednega političnega zastopstva potrebovali tudi pravno zaledje, kjer bi lahko reševali zasebne, gospodarske in politične probleme. Julija 1979 je dr. Matevž Grilc v Celovcu ustanovil odvetniško pisarno »koroškega Slovenca za koroške Slovence«, ki je z leti postala ena temeljnih zastopniških ustanov, ki se borijo za zagotavljanje in uresničevanje pravic Slovencev v zamejstvu.

image
Matevž Grilc, ustanovitelj odvetniške pisarne Grilc Vouk Škof. FOTO: Stefan Reichmann
»Menim, da je bil boj za pravice naše narodne skupnosti v tistem času odločilen za obstoj koroških Slovencev,« je ob spominjanju na začetke svojega delovanja zapisal Matevž Grilc. Čez nekaj let se je pisarni pridružil njegov nečak Roland Grilc, ki deluje predvsem na področju čezmejnega sodelovanja. Leta 1991 je družbo s svojim znanjem okrepil Rudi Vouk, ki se posveča ustavnemu, upravnemu in socialnemu pravu, leta 2009 je del ekipe postala še odvet­nica Maria Škof, z njenim prihodom pa je povezano tudi odprtje podružnice v Gradcu in Ljubljani.

Na začetku osemdesetih let so se borili predvsem za uporabo slovenščine kot uradnega jezika. »V tem obdobju sem imel približno štirideset takih postopkov, v katerih sem zastopal koroške Slovence, ki so zahtevali uporabo slovenščine kot uradnega jezika v njihovih zadevah,« se spominja ustanovitelj družbe. Med drugim tudi dve kazenski odločbi proti Rudiju Vouku, ki je kot takratni predsednik Koroške dijaške zveze priredil zborovanje učencev Slovenske gimnazije na glavni železniški postaji v Celovcu, kjer so zahtevali prodajo vozovnic v slovenščini. Ker je bila njihova zahteva zavrnjena, so blokirali prodajna okenca. To so bili prvi pomembni koraki, ki so omogočili poznejše uveljavljanje slovenščine kot uradnega jezika pred sodišči in uradi.
 

Zagovorniki slovenske manjšine



Do leta 2009 so bili vsi odvetniki in sodelavci celovške družbe koroški Slovenci.
Celovška odvetniška pisarna je na začetku delovala kot klasična enoosebna enota, ki se je spoprijemala s težavami navadnega človeka. »Zgodovinski družbeni premiki v sosednji Jugoslaviji so pisarno kmalu prisilili v spopad s popolnoma novimi in neobičajnimi zadevami,« razlaga Roland Grilc. Težišče odvetniškega delovanja se je nenehno prilagajalo spremembam državnih ureditev, prav dnevna radovednost za nove izzive in upiranje vsakodnevni rutini pa sta po mnenju nečaka ustanovitelja ključ za uspeh njihove družbe.

»Če ni slovenske odvetniške pisane, kdo pa naj bi pisal slovenske vloge?« se sprašuje Rudi Vouk in nadaljuje: »Na tem področju je naša pisarna opravila pionirsko delo. Ravno dejstvo, da pravice koroških Slovencev niso uresničene, je bilo močan motiv za ukvarjanje s pravom. Gre za banalno vprašanje, kako to, da so v ustavi in celo mednarodni pogodbi zapisane neke pravice, ki pa se ne uresničujejo. Potem s pravnim redom nekaj ne more biti v redu. Tudi to je posebnost naše pisarne, da smo se naučili iskati poti tam, kjer so nam pravili, da jih sploh ni. Takšne poti smo vedno tudi našli, bodisi v postopkih o dvojezičnih krajevnih tablah na Koroškem bodisi zdaj v zadevah, ki potekajo pred Evropskim sodiščem in kjer zastopamo predvsem stranke iz Republike Slovenije.«

»Odvetniški poklic je edini, v katerem lahko posameznik z uspešno pritožbo na sodišče povzroči, da se spremeni zakonodaja. Ponosni smo, da nam je to že večkrat uspelo, tako na avstrijski kot evropski ravni. Mislim, da je to najlepše, kar odvetnik lahko doseže. V pravni državi velja vladavina prava in odvet­niki smo tisti, ki imamo nalogo, da jo uveljavljamo. V tem smislu je Matevž Grilc pred 40 leti začel in v tem smislu bomo nadaljevali,« v uvodnem govoru ob proslavi četrtega desetletja delovanja odvetniške pisarne Grilc Vouk Škof pove Rudi Vouk, ki meni, da vsakega pravnika najbolj vznemirjata dve stvari: neumnost na eni in zavestna ignoranca na drugi strani. »Prav neverjetno je, koliko je še vedno enostavno neumnih določil, ob katerih se človek vpraša, ali so zakonodajalci pri sklepanju sploh kaj mislili. Nihče se ne spozna na vse in poslanci pogosto dvigujejo roke za zakone, za katere lahko samo upajo, da so v redu. V praksi pa nato odvetniki ugotavljamo, da je zakon očitno spisal nekdo, ki nima pojma o praksi,« še opomni Vouk in doda, da nato lahko traja leta, da se storjena napaka popravi.

Boj za odprte meje

Eno težišče dela pisarne sta zdaj prosti pretok storitev in boj proti avstrijski protidampinški zakonodaji. »Avstrija s formalizmi in nesorazmernimi kaznimi preprečuje tujim podjetjem dostop do avstrijskega trga in tako spet postavlja meje. Slovenska podjetja, predvsem mala in srednje velika, v tem boju v Avstriji nimajo zagovornika, saj niti avstrijska gospodarska zbornica Wirtschaftskammer niti avstrijska zbornica zaposlenih Arbeiterkammer nimata interesa, da bi bil trg dostopen za tuje ponudnike. Potrošniki, ki bi imeli interes, pa nimajo glasu. Avstrijsko ravnanje je v nasprotju s pravili notranjega trga in pravom EU, je Evropsko sodišče v Luksemburgu že enkrat razsodilo, v zadevi Čepelnik. Naslednja sodba Evropskega sodišča v Luksemburgu v zvezi z avstrijsko protidampinško zakonodajo pa se pričakuje jeseni, pravijo odvetniki, ki zastopajo stranke tudi v teh postopkih,« pojasni Maria Škof.


Slovenščina še vedno ni samoumevna


Odvetniška pisarna s sedežem v Celovcu v svojem delovanju sega onkraj državnih meja, zato je razumljivo, da jo bistveno zaznamuje dvojezičnost. Ves čas delovanja se zavzemajo za rabo slovenskega jezika in zagotavljanje pravic Slovencev. Pri njihovem čezmejnem delovanju je še posebno omembe vreden njihov prispevek k uveljavitvi dvojezičnih krajevnih napisov ter k vpisu slovenskih imen in priimkov s šumniki v avstrijske javne knjige in registre. Sedmi člen avstrijske državne pogodbe (ADP) namreč določa, da se v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske slovenščina poleg nemščine dopusti kot uradni jezik. V vseh okrajih naj bi bile tako topografske oznake zapisane v obeh jezikih, poleg tega imajo predstavniki manjšine pravico do osnovnega pouka v slovenskem jeziku ter do sorazmernega števila lastnih srednjih šol. Žal tudi danes še ved­no ni tako.

Kljub vsemu pa se mladi vse bolj zavedajo pomena negovanja korenin in dvojezičnosti. Glede slovenščine so po mnenju sogovornikov verjetno manj strahopetni, kot so bili oni sami. »To ima opraviti tudi s tem, da se ti je v naši mladosti lahko zgodilo, da te je kdo nadrl 'Red deitsch', pljunil in naredil še kaj hujšega. Zdaj tega ni več, tako je mladim samoumevno, da uporabljajo slovenščino,« še razlaga Vouk in doda, da je tako seveda le v zavednih družinah, teh pa je vse manj. Zakona o dvojezični popoldanski oskrbi še vedno ni, dvojezična šolska kariera se konča po ljudski šoli, slovenščino pa predvsem predstavniki manjšine ohranjajo sami.

Boj za rešitev problematike dvojezične topografije na avstrijskem Koroškem je le eno področje družbene angažiranosti odvetniške družbe, na katerem so s trdim delom dosegli uveljavitev potrebnih sprememb. V pisarni pa ne poslujejo le v slovenskem in nemškem jeziku, temveč interese strank zastopajo tudi v hrvaščini, srbščini, bosanščini, angleščini, italijanščini in francoščini ter so ena redkih odvetniških pisarn, ki so pred upravnim sodiščem za Gradiščansko vodile postopke v hrvaščini.


Biti Slovencev v Avstriji


Tesno vez s slovenskimi koreninami celovški odvetniki ohranjajo tudi v domačem okolju. »Doma je pogovorni jezik slovenski in tudi otroci so se najprej naučili slovensko in šele pozneje, v vrtcu, tudi nemško,« razlaga Vouk ter doda: »Ampak tudi tukaj smo v privilegiranem in posebnem položaju, saj imamo vsi trije partnerje, ki so prav tako Slovenci. V mešanih part­nerstvih je bistveno težje.« Ohranjanje slovenščine jim je v primerjavi z drugimi koroškimi Slovenci sicer bistveno olajšano tudi zato, ker je v odvetniški pisarni pogovorni jezik slovenščina, kot uradni jezik pa jo uporabljajo vsaj v polovici pravnih spisov. »Slovenščina nam je nekaj samoumevnega in vsakdanjega. Ko prideš iz pisarne in se pogovarjaš z drugimi pripadniki slovenske manjšine na Koroškem, pa hitro ugotoviš, da niso vsi v tako privilegiranem položaju,« poudari koroški odvetnik, ki je s pritožbo na avstrijskem ustavnem sodišču dosegel odločbo o dvojezični topografiji ter odločbo o rabi slovenščine kot uradnega jezika.

Celovški odvetniški trio lahko iz prve roke pove, kaj pomeni biti Slovenec v Avstriji. »Med koroškimi Slovenci je gotovo prisoten občutek, da živimo v slovenskem kulturnem okolju, čeprav z neko zelo izrazito zavestjo regionalne posebnosti. Pri nemško govorečih Korošcih pa mislim, da zavesti, da je Koroška tudi del slovenskega kulturnega prostora, tako rekoč ni. Pogosto se sicer govori o prostoru Alpe–Jadran, če pa pogledamo pozorneje, bomo hitro ugotovili, da gre za kulinariko in kakšen zanimiv izlet, ne da bi bila s tem povezana kakršnakoli kulturna zavest,« razlaga Vouk. Poleg tega se je spremenil odnos Slovenije do lastne manjšine, kar ima po mnenju sogovornikov opraviti tudi s tem, da je koroškoslovenska politika postala pohlevna.

Tudi o državniškem čutu Slovenije do manjšine po mnenju sogovornika ne moremo govoriti. »Državniški odnos do manjšine gojijo posamezniki na različnih ravneh. Slovenija kot država manjšinsko problematiko zelo rada prepušča prav tem posameznikom. Mnogi Slovenci vidijo v Avstriji tudi nekak­šen zgled države, ki dobro deluje, zato se bojijo vsakršnega konflikta, ki bi lahko skalil odnose,« še razlagajo celovški odvetniki in poudarijo, da naši severni sosedje pri uveljavljanju svojih interesov seveda nimajo takšnih pomislekov.