Štirje otroci, služba in 8784 ur

Življenje živimo po urah. Kaj bomo naredili iz njega, je odvisno prav od tega, kako izkoristimo te ure.
Objavljeno
02. junij 2016 11.46
Otroško igrišče
R. N.
R. N.
Kako kaj življenje? Oh, zaposleno, vedno zmanjkuje časa. Tako zveni običajen sodoben pogovor, ki se vedno suče okrog pomanjkanja časa. Gallupova raziskava, opravljena decembra lani, je pokazala, da 61 odstotkov Američanov nima dovolj časa, da bi počeli tisto, kar si želijo. Nekateri to občutijo še bolj kot drugi: raziskava, ki jo je lani opravil Pew Research Center, je razkrila, da ima kar devet od desetih mater občutek, da jih ves čas ali vsaj večino časa nekaj priganja.

V želji, da bi razumela to mrzličnost, je avtorica Laura Vanderkam, ki je med drugim napisala knjigo I Know How She Does It: How Successful Women Make the Most of Their Time (Vem, kako ji uspe: kako uspešne ženske najbolje izkoristijo svoj čas), leto dni natančno proučevala svoj čas, in to v letu, ki bi bilo lahko najbolj zaposleno obdobje njenega življenja. Januarja 2015 je rodila četrtega otroka, nobeden od njenih prvih treh pa ni bil starejši od osem let. Junija je izdala knjigo in precej časa preživela na poti od ene predstavitve do druge. Tudi mož je zaradi službenih obveznosti pogosto zdoma. In čeprav, kot pravi, sta imela življenje s tremi otroki dobro organizirano, je v družini ob rojstvu četrtega – kljub pomoči varušk in družine – zavladal precejšen kaos. V upanju, da bo našla rešitev za izboljšanje svojega načina življenja, se je Vanderkamova lotila posebnega projekta.

Vse pod nadzorom

Na velike liste papirja je zarisala črte, ki so označevale polurne razdelke, in tako razdelila vseh 8784 ur, kolikor jih šteje eno leto. Kakor pravi, pri tem resda ni odkrila, kako bi lahko posameznemu dnevu dodala še kakšno uro, je pa spoznala, da zgodbe, ki jih je sama sebi govorila o tem, kam je poniknil njen čas, niso bile vedno resnične. Ritem, razdeljen na posamezne ure, ni bil vedno tako hektičen, kot se ji je zdelo. Če bi hotela pripovedovati o njem, ji argumentov sicer ne bi zmanjkalo. Večkrat je delala ponoči in ob koncih tedna, pa tudi med počitnicami, za pranje perila je na primer porabila ure in ure.

A veliko dokazov govori o tem, da je njeno življenje teklo tudi v bolj umirjenih ritmih: privoščila si je osem masaž, ob koncih tedna se je udeleževala tekov na dolge proge in to zabeležila v razpredelnici med tistih 232,75 ure, ki jih je namenila športnim dejavnostim. Privoščila si je večerje s prijateljicami, potem ko so bili otroci že v postelji, je posedala na verandi in brala. Ob knjigah je tako prebila 327 ur, pojasnjuje in dodaja, da bi v tem času lahko prebrala Vojno in mir. A je ni.

Laura Vanderkam se je z uprav­ljanjem časa že pred tem veliko ukvarjala. Med drugim je med raziskovanjem za svoje knjige prosila na stotine ljudi – predvsem pisarniške uslužbence, redno zaposlene in svobodnjake –, naj teden dni natančno beležijo, kako izkoristijo svoj čas. Po njenih opažanjih so mnogi prepričani, da so v službo bolj zaposleni, kot so v resnici. Tiste tedne, ki so najbolj naporni, si namreč zapomnimo kot najbolj tipične. Delno zato, ker se nam negativno praviloma bolj vtisne v spomin kot pozitivno, pa tudi zaradi tega, ker ima vsak o sebi rad predstavo, da je zelo deloven in zaposlen človek. Mnogi pri naštevanju ur nehote pretiravajo, saj jih zavede občutek, in tudi avtorica je pri sebi odkrila, da je pogosto pretiravala. Domnevala je, da dela od 45 do 50 ur na teden, a je na koncu leta, ko je seštela vse ure na svojem seznamu, ugotovila, da je v povprečju delala 37,4 ure na teden.

V enem tednu je spala 51,81 ure, kar je malenkost manj kot sedem ur in pol na dan, in to kljub nočnemu vstajanju zaradi novorojenčka.

Brez žrtvovanja

Teden ima 168 ur. Če jih je šlo 37,40 za delo in 51,81 za spanje, je še vedno ostalo 78,97 ure za vse drugo. To je ogromno časa, pravi avtorica, in pojasnjuje, da se je kljub občutku, da je neprestano kuhala, izkazalo, da je za gospodinjstvo porabila le 9,09 ure na teden. V avtu je preživela 7,84 ure na teden, a hkrati ji je ostal čas tudi za prepevanje karaok in celo dva prosta dneva na plaži, brez družine, si je lahko privoščila. Torej le ni bilo vse eno samo norenje.

»Nisem edina, ki je ob spremljanju svojega časa zaznala občutek obilja,« pravi, prepričana, da je zlasti za ženske to početje najboljši protistrup za občutek, da uspešno poklicno življenje vedno potegne za seboj kruto žrtvovanje doma.

Any Mahorn, ki dela kot odvetnica v neki londonski odvetniški družbi, posveti službi 60 ur na teden. Iz tega bi lahko sklepali, da svoje štiriletne hčerke skoraj nikoli ne vidi. A njeni zapiski razkrijejo drugačno sliko. Dvakrat na teden dela do večera, druge tri dni odhaja iz službe dovolj zgodaj, da lahko preživi čas z družino, nekaj dela pa opravi potem, ko hčerka zaspi. Le redko se zgodi, da gre v pisarno tudi ob koncu tedna, kakšno uro ali dve pa dela od doma. Morda bi kdo tarnal nad tem, da dela dvakrat na teden do večera, pozabil pa bi na proste sobote in nedelje in na dejstvo, da lahko večino dni svojo hčerko zjutraj odpelje v vrtec. Any pravi, da je treba pogledati celotno sliko in da ima za vse dovolj časa.

Takšno spremljanje porabe časa nam lahko razkrije, da imamo prostega časa v resnici dovolj, hkrati pa nas spodbudi k razmisleku, kako bi ga čimbolj pametno izkoristili. Nekateri so ugotovili, da so med brezciljnim preskakovanjem z enega programa na drugega pred televizijskim zaslonom preživeli ure in ure. Res pa je Laura Vanderkam med svojim raziskovanjem srečala tudi ljudi, ki so ugotovili, da z njihovim življenjem vendarle ni vse v redu.

Vpisovanje porabe časa v tabele zahteva svoj čas in je lahko zamudno. Avtorica je za to v povprečju porabila tri minute na dan, to pa se je v enem letu seštelo v dobrih 18 ur. Kljub temu meni, da je sledenje lastnemu času smiselno. Življenje namreč živimo po urah. Kaj bomo naredili iz njega, je odvisno prav od tega, kako izkoristimo te ure. Sprem­ljanje porabljenega časa nam lahko pomaga, da živimo bolj modro.

Povzeto po New York Timesu