Stoletna palača vsenarodnega pomena

Stavba rektorata Univerze v Ljubljani je okras strogega središča mesta, so se pa na njenem balkonu odvijale za ves narod usodne stvari.

Objavljeno
30. junij 2019 12.00
Posodobljeno
30. junij 2019 12.00
Deželni dvorec, v katerem je že sto let sedež univerze. Foto Blažž Samec
Najbolj markantna stavba v Ljubljani je, zaradi svoje dominantne lege na griču nad mestom, nedvomno grad. Vendar je nekaj ulic in eno reko stran od Grajskega griča še ena zelo veličastna zgradba, ki je videti zelo stara. Gre za nekdanji deželni dvorec, ki pa kljub srednjeveškemu videzu ni star več stoletij, ampak gre za stavbo iz 20. stoletja. Čeprav namensko zgrajen za parlament dežele Kranjske, je v njem od razpada Avstro-Ogrske sedež ljubljanske univerze. Ta bo letos praznovala sto let in ves čas je njen rektorat na Kongresnem trgu.

Kranjski deželni dvorec nima velikega pomena samo za Ljubljano in širšo deželo Kranjsko – to ime je danes skoraj izumrlo, za poimenovanje njenega ozemlja se uporabljajo imena Gorenjska, Notranjska in Dolenjska –, ampak tudi za celo Slovenijo. Z balkona nad glavnim vhodom so namreč leta 1918 razglasili ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, predhodnico držav, v katere so se v naslednjih desetletjih združevali južnoslovanski narodi.


Z besedo in sabljo


Na Kongresnem trgu je 29. oktobra 1918 potekala množična manifestacija, na kateri se je zbralo kar 30.000 ljudi iz vseh koncev Slovenije. Njen najpomembnejši del je bil govor z balkona deželnega dvorca, v katerem je nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar razglasil, da Slovenci niso več pod krono Habsburgov, kakor so bili dolga stoletja, ampak so skupaj z drugimi južnimi Slovani iz Avstro-Ogrske ustanovili Državo SHS. Ta je v grobem obsegala ozemlja današnjih držav Slovenije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, del severnega dela Srbije, Vojvodine in del obale Črne gore.

image
Z legendarnega balkona slovenske zgodovine se odpira pogled na trg in tudi Grad. Foto Blažž Samec


Država ni imela prihodnosti, saj je ni nihče priznal in je bila z vseh koncev pod pritiskom sosedov; že Slovenija je bila pod pritiskom Italijanov z zahoda, Nemcev s severa in Madžarov z vzhoda. Večje dele narodnega ozemlja je rešilo nadaljnje združevanje, z eno od zmagovalk prve svetovne vojne Srbijo.

Po besedah vodje arhivsko-muzejske službe ljubljanske univerze Tatjane Dekleva, ki nas je popeljala po sedežu največje slovenske izobraževalne institucije, je bil verjetno najzanimivejši del zborovanja 29. oktobra 1918 nastop poročnika Mihajla Rostoharja. Ta avstro-ogrski častnik slovenskega rodu je na balkonu izdrl sabljo in zbranemu ljudstvu oznanil, da vojaki odrekajo prisego Avstriji in »prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji«.

Ker Avstro-Ogrska takrat uradno še ni razpadla, je bilo dejanje poročnika Rostoharja tehnično gledano veleizdaja. Vendar je bila habsburška oblast že tako na koncu, da ni občutil posledic. Po vojni je bil eden od ustanoviteljev ljubljanske univerze, kot doktor psihologije je deloval tudi na Češkem in se po drugi svetovni vojni dokončno vrnil v Jugoslavijo. Leta 1966 je star 88 let umrl v vasici Golek blizu Krškega. Kot eden zaslužnih mož za ljubljansko univerzo ima pred njenim rektoratom doprsni kip, ki so ga odkrili leta 1989.

Tudi ob koncu druge svetovne vojne je imel balkon nad vhodom v rektorat pomembno vlogo. Z njega so namreč dan po osvoboditvi mesta 10. maja 1945 spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade; to so sicer imenovali pet dni prej v Ajdovščini.

Še bolj slovesno je bilo 26. maja 1945, ko je na legendarnem balkonu množica na Kongresnem trgu prvič v Sloveniji v živo zagledala svojega voditelja za naslednja desetletja Josipa Broza Tita. »Ni tukaj samo Tito, tukaj je Jugoslavija, tu je Slovenija, tu je Hrvaška, Makedonija, Bosna, Hercegovina in Črna gora, tu so narodi, ki so dali milijon in sedemsto tisoč žrtev v tej vojni,« je maršal nagovoril zbrane. Napovedal je neodvisno pot nove države in tudi neusmiljen obračun z domačimi izdajalci, kar se je tudi zgodilo v naslednjih tednih.

Samostojne Slovenije pa niso razglasili s tega balkona. Kraj za slovesne dogodke se je s Kongresnega trga preselil na modernistični Trg republike pred parlamentom, oddaljen kakšno minuto ali dve hoda. Po odstranitvi prometa in obnovi pa se državne proslave, na primer letošnja ob nedavnem dnevu državnosti, vračajo na zgodovinski trg. Na balkon se govorci sicer (še?) niso vrnili.


Sad potresa


Stavba rektorata pa je starejša od prelomnih dogodkov, ki so se dogajali na njenem balkonu in pod njim. Tako kot marsikatera pomembna ljubljanska stavba je sad potresa leta 1895 oziroma obnove po njem. Na tem mestu na robu Kongresnega trga je že prej stal dvorec, v katerem je zasedal kranjski deželni zbor.


Tako kot marsikatera pomembna ljubljanska stavba je deželni dvorec sad potresa leta 1895 oziroma obnove po njem.

 



Ljubljana je bila sicer edino mesto na današnjem ozemlju Slovenije, ki je imelo sedež regionalnega zastopstva. Od slovenskih zgodovinskih dežel je Prekmurje spadalo v ogrski del monarhije, deželni zbor Štajerske je bil v Gradcu, Koroške v Celovcu, Primorske v Gorici, deželni zbor Istre pa ni imel stalnega sedeža in je zasedal v različnih mestih, od Kopra do Pulja.
Aprilski potres leta 1895 v Ljubljani je dodobra razmajal tudi takratni deželni dvorec, v katerem je zasedalo deželno predstavništvo; pri tem je treba dodati, da je bila pravica do volitev vanj daleč od splošne, saj je bila povezana s premoženjem in seveda spolom. Deželni parlament se je moral po potresu izseliti iz dotedanje stavbe in na začetku leta 1896 so se odločili, da bodo sezidali novo.

Vendar na poti do nje ni šlo brez zapletov, ki tudi stoletje in več pozneje zvenijo še kako domače. Najprej so načrtovanje ponudili arhitektu Raimundu Jeblingerju iz Linza, menda na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Jeblinger se je navodil držal pri površini in stroških gradnje, popolnoma mimo pa je po mnenju komisije ustrelil pri zunanjosti. Zato so marca 1896 objavili javni arhitekturni razpis in nanj dobili dve prijavi. Anonimno so zavrnili kot popolnoma neprimerno, sprejeli pa so načrt češkega arhitekta Josepha Marie Olbricha.

Za gradnjo po njegovih načrtih se na koncu niso odločili, saj bi bila predraga. Nove načrte je pripravil deželni stavbeni inženir Jan Vladimír Hráský, ki je sodeloval med drugim pri izdelavi načrtov za današnjo ljubljansko opero in vladno palačo. Tudi njegov projekt je bil predrag, zato je prilagajanje njegovih načrtov proračunu opravil češki arhitekt z Dunaja Josip Hudetz.

Namesto leta 1897, kakor so načrtovali, so gradnjo začeli poleti 1899. »Je pa bil tudi z današnjega vidika izjemen dosežek, da je bila stavba v dobrem letu že pod streho,« je povedala Tatjana Dekleva. Poleti 1902 se je vanjo preselila administracija, deželni zbor pa je imel v novem dvorcu prvo zasedanje septembra 1903.


Renesančna palača


Današnje poslopje je torej videti tako, kot ga je s preoblikovanjem načrtov Hráskega določil Hudetz. Po arhitekturnem slogu gre za palačo v renesančnem slogu. Z vhodom, nad katerim je za slovensko zgodovino pomembni balkon, in glavno fasado je obrnjena proti Kongresnemu trgu. Vsenaokrog fasade dvorca so na višini pozlačeni grbi kranjskih mest, nad balkonom pa sta grb dežele z orlom in Ljubljane z gradom.

image
Palača je z vhodom in glavno fasado obrnjena proti Kongresnemu trgu. Foto Tomi Lombar


Najpomembnejši prostor v deželnem dvorcu je bila gotovo največja dvorana, v kateri je zasedal deželni parlament. Prostor je bogato okrašen, poln štukatur, stebrov in pozlate. Je skoraj popolnoma tak, kot je bil, ko so v njem javne zadeve premlevali velmožje dežele Kranjske pred sto in več leti. Enkrat vmes so odstranili le prednje klopi, kjer je sedelo vodstvo visokega zbora, tako da so sedanje novejše. Da je kranjska gospoda videla, kaj se dogaja, je poskrbel ogromen lestenec, delo Ivana Kregarja. Zadeva je tako velika in zato težka, da je na podstrešju škripec, s katerim lestenec enkrat na leto, ponavadi jeseni, ob obletnici ustanovitve univerze, spustijo na tla dvorane, da lahko z njega pobrišejo prah in zamenjajo odslužene žarnice. Druga originalna oprema se je sčasoma porazgubila, ostal je tu in tam kakšen kos in lestenci.

image
Veličastna dvorana, kjer je zasedal deželni parlament Kranjske, je skoraj popolnoma taka, kot je bila pred sto in več leti. Foto Blažž Samec


Vendar veličastni dvorec, v katerem je imel prostore in stanovanje tudi deželni glavar, ni dolgo služil svojemu namenu. Že leta 1918 je Avstro-Ogrsko vzel vrag in deželnega zbora ni bilo več. V velikansko poslopje so se preselili rektorat na novo ustanovljene univerze ter tri fakultete – pravna, filozofska in del tehniške. Zaradi spremembe namembnosti so radikalno spremenili notranjo ureditev, saj so pač potrebovali več pisarn, kabinetov, predavalnic in vsega za šolanje nujnega.

Z rastjo in razvojem univerze so se večale tudi potrebe po prostoru rektorata. Tehniška in filozofska fakulteta sta se postopoma preselili, ostala je še pravna. Po osamosvojitvi Slovenije je nekaj časa krožila ideja, da bi se fakulteta preselila v stavbo parlamenta, parlament pa v deželni dvorec, s čimer bi pridobil prestižno zgodovinsko zgradbo. Vendar je ideja ostala samo ideja, saj stoletje star dvorec najbrž ne bi bil več primeren za potrebe sodobnega zakonodajnega hrama.

Od postavitve je palača na Kongresnem trgu doživela tri prenove. Prvo leta 1949, drugo 20 let pozneje, ob petdesetletnici univerze. Največja, v kateri so popolnoma obnovili zelo dotrajano zunanjost, se je začela leta leta 1999, ko je pravna fakulteta končno »šla na svoje«, na drugi breg in nizvodno ob Ljubljanici.

Takrat so se lotili tudi celovite prenove notranjosti, ki prej zaradi namembnosti in predavanj ni bila mogoča. Osnovno vodilo je bilo, da stavbo vrnejo v čim boljši približek prvotnega stanja. Popolnoma je seveda zaradi potreb rektorata ni bilo mogoče vrniti v leto 1903. Na notranjem dvorišču so tudi dozidali dva polkrožna stolpiča, ki sicer ne delujeta posebno moteče, ima pa o njunem pomenu vsak svoje stališče.

image
V rektoratu imajo zbirko portretov nekdanjih rektorjev, zanimivo zaradi različnih slogov, v katerih so naslikani. Foto Blažž Samec


In si lahko navaden prebivalec dežele Kranjske, drugih delov dežel, ki so ostale v Sloveniji, ali celo tujec ogleda stavbo tudi znotraj? Niti ne, po besedah Tatjane Dekleva vodenih ogledov nimajo in jih, čeprav skozi mogočna vhodna vrata prinese marsikaterega ogleda željnega turista, niti ne načrtujejo. »Že tako je v prostorih, predvsem v osrednji dvorani, toliko prireditev, da za stavbo to najbrž sploh ni dobro,« meni vodja arhivsko-muzejske službe univerze.