Stoletni preplet likovnih in glasbenih genov

Polona in Blaž predstavljata umetniški veji ljubljanske družine Demšar – ona slikarsko-kiparsko, on glasbeno, obe veji pa sta zrasli na istem drevesu, ki sta ga pred dobrim stoletjem posadila njuna deda, brata Blaž in Anton Demšar. Svojo nadarjenost sta iz rodne bajtarske družine v Selcih na Gorenjskem ponesla v svet, pravi fotografinja in akademska kiparka Polona, ki je skupaj z goslarskim mojstrom Blažem umetnost treh generacij družine strnila v razstavi Glina, les in steklo na Ljubljanskem gradu.

Med drugim se je želela Polona Demšar z razstavo spomniti 20. obletnice smrti svojega očeta, akademskega kiparja Toneta Demšarja, in 90 leto goslarstva, s katerim se je začel daljnega leta 1927 v Sarajevu ukvarjati Blaž Demšar, ded prav tega Blaža, ki zdaj vodi goslarsko delavnico Demšar na Žabjaku v Ljubljani. »Bil je drugi otrok od osmih v družini. Izučil se je za mizarja, s svojim bratom Antonom, Poloninim dedom, pa sta bila najbolj zaupna prijatelja. Čeprav se je leta 1923 podal s trebuhom za kruhom in pristal v Sarajevu, sta bila stalno v stiku. Štiri leta pozneje se je odločil, da opusti mizarski poklic in se začne ukvarjati z goslarstvom,« razlaga vnuk Blaž. Sprva je bil to zanj hobi, najprej je izdeloval le violine, potem pa še druga godala.

Po pripovedovanju pokojnega strica Vilima, ki je po dedu prevzel goslarsko obrt, sta se z bratom povezovala, tako da so Blaževa godala dosegla tudi slovenske kupce. V desetih sarajevskih letih je Blažev ded izdelal več kot 200 inštrumentov. Pred vojno, leta 1938, se je goslarski mojster z enoletnim sinom Vilimom in soprogo Marijo, ki je bila rojena v okolici Poljčan, spoznala pa sta se v Društvu Ivana Cankarja v Sarajevu, vrnil v Slovenijo, natančneje na Žabjak, v stavbo, kjer je danes družinska goslarska delavnica. Tu je potem živel do smrti. Stric je obrt zaradi naraščajočega povpraševanja po godalih večkrat selil v večje prostore, nazadnje v pritličje stavbe, pravi Blaž. V glasbenih šolah je namreč dobro deloval sistem izposoje majhnih godal za prva leta učenja, ko so otroci premajhni za celinske inštrumente.

Tisoč inštrumentov

Vilim je že majhne inštrumente za izposojo izdeloval kot solistične, povpraševanje po njih pa je bilo po osamosvojitvi Slovenije izredno veliko, zato je moral imeti tudi precej pomočnikov. »Čeprav ni natančnih zapisov, nekako velja, da je stric izdelal več kot tisoč inštrumentov,« razlaga Blaž.

Ko otroci zrastejo, nekje pri 12 letih, morajo starši sami poskrbeti, da mladi glasbenik dobi svoj inštrument. »Starši velikokrat otroku ne zaupajo dovolj in za vsak primer raje kupijo violino za 300 ali 400 evrov, kakor pa da bi zanjo dali nekaj tisočakov,« razlaga Blaž. Na trgu je namreč vse več trgovin, ki ponujajo poceni godala iz Kitajske že od 60 evrov naprej.

Izdelava kakovostne violine traja tudi tri mesece in več. Foto: Blaž Samec/Delo

»K nam pridejo tisti, ki iščejo dober ton,« poudari goslar. Najcenejša ročno izdelana violina pri Demšarjevih stane 2500 evrov, za najdražjo je treba odšteti deset tisočakov. In v čem je razlika? »V lepšem, bolj kakovostnem lesu, dražji opremi, dražjih strunah, več urah dela. Namesto 150 ur, kolikor povprečno zahteva izdelava violine, se v kakovostnejšo vloži od 300 do 400 ur dela. Takšna oplemenitena violina je dota za vse življenje, če se zanjo lepo skrbi. Najstarejše ohranjene violine so stare 470 let in se na njih še vedno igra,« razlaga goslarski mojster, ki opaža, da se je od zadnje gospodarske recesije povpraševanje po kakovostnih godalih občutno zmanjšalo. »Takšne violine si privoščijo predvsem tisti, ki cenijo ročno spretnost in slovenske izdelke. Ko se otrok vpiše na srednjo glasbeno šolo ali akademijo, tudi tovarniško izdelani inštrumenti niso več primerni, tako da se odločajo za kakovostnejše. Starši, ki razmišljajo, da bo šel otrok v srednjo glasbeno šolo, morajo že nekaj let prej dajati denar na stran. Cene gredo res v nebo, saj navzgor skoraj ni omejitve,« razmišlja Blaž. Med inštrumenti iz bogate družinske zakladnice omeni Polona violo, ki sta jo skupaj oblikovala Vilim Demšar in Oskar Kogoj in jo je mogoče občudovati na razstavi. Katalog zanjo je pripravil še en Demšar – Vilimov sin Matej ga je natisnil v svoji tiskarni.

Žlahtna godala

Les, ki ga v delavnici uporabljajo za izdelavo godal, je zgolj slovenski – smreka je največkrat jelovška, javor rebraš pa je dober povsod po Sloveniji, če je le drevo dovolj velikega premera, da lahko iz njega izžagajo dele inštrumenta. »Sami izberemo hlod, ga razžagamo, pet let sušimo na podstrešju, da se vse notranje napetosti umirijo,« pove Blaž, ki je sicer univerzitetni diplomirani inženir lesarstva, goslarstva pa se je izučil pri stricu Vilimu. K njemu je začel kot »pomočnik« dvakrat na teden zahajati z dvanajstimi leti, ko ni bilo niti ene tovarne pohištva več, se je Blaž leta 2004 vrnil v delavnico in se izpopolnil v umetnosti goslarstva. Po Vilimovi smrti letos je tudi prevzel posle, ki pa ne cvetijo več kot pred leti. Glasbene šole morajo namreč inštrumente nabavljati na razpisih in izbirati najcenejše ponudnike, to pa so trgovine, ki ponujajo najcenejše inštrumente iz Romunije ali Kitajske. Razpisa ni treba objaviti le takrat, ko se šola odloči za nakup unikatnega, ročno izdelanega inštrumenta, a to je zelo redko. »Z glasbenimi šolami sodelujemo največkrat le kot servis, pa tudi za vzdrževanje inštrumentov imajo vse manj denarja,« pravi Blaž.

Spoj generacij

Pred šestimi leti se je stricu Vilimu v delavnici kot goslarska pomočnica pridružila še Polona, potem ko je z grenkobo ugotovila, da v kiparskem poklicu zlasti po gospodarski recesiji ni belega kruha. »Še v času, ko sem študirala kiparstvo, je bilo kar nekaj zanimanja za male skulpture, danes pa se ljudje ne zavedajo, da je naložba v umetnost tudi neke vrste dota,« je razočarana Polona.

K Vilimu so jo pritegnile družinske anekdote, ki jih je imel stric vse polno na zalogi, pa ročne spretnosti in znanje, ki ga je razdajal. Tudi delo z lesom jo izpolnjuje, tako kot kiparjenje, ko ustvarja predvsem z glino, steklom in fotografijo. V izdelke, ki jih je pripravila za razstavo Glina, les in steklo, je zato vključila tudi nekaj motivov, ki jih je črpala iz svojih goslarskih izkušenj. Podoba vrat pri vhodu v razstavni prostor je denimo sestavljena tako, da elementi tvorijo obliko, ki nastane, če združite dva čela. »S tem motivom sem želela upodobiti naše družinske gene in hkrati počastiti spomin na očeta, saj so bila prav vrata na ljubljanskimi stolnici njegovo življenjsko delo,« razlaga Polona. »S štirimi glinenimi šparovčki, ki sem jih poimenovala Družina, pa sem želela opozoriti na največji problem nas umetnikov. To so razne institucije, kot so ministrstva, kjer primanjkuje denarja, pa Mestna občina Ljubljana, ki pritiska na nas z raznimi razpisi, in Durs …« V hranilnike je vdelala zlate lističe, ki jih je uporabljal še njen ded Anton, in tako združila elemente treh generacij.

Preplet glasbe in slikarstva

Poloninega deda Antona je že od mladih nog vleklo v likovno umetnost. Domače in tuje mojstre slikarstva je spoznaval ob ljubezni do starih umetnin. Za Narodni muzej in Narodno galerijo v Ljubljani je iskal in nabavljal starine, slike, skulpture in narodno blago. Leta 1937 si je izposloval koncesijo za trgovino z umetninami in antikvitetami Umetnost – prodaja in nakup umetnin v Ljubljani, v prostem času pa je slikal. Med drugim si je znanje nabiral tudi v slavni Sternenovi šoli za risanje in slikanje figur in portretov ter restavriranje; po petih letih jo je končal z mojstrovim spričevalom. Ko je bil leta 1950 v Ljubljani ustanovljen zavod za spomeniško varstvo z restavratorskim oddelkom, je Anton po priporočilu slikarja Mihe Maleša tam dobil redno službo kot prvi restavrator in pozneje postal prvi poklicni restavrator na Slovenskem.

Likovno vejo Demšarjev je nadaljeval Antonov sin Tone, eden vidnejših slovenskih kiparjev, ki je ustvarjal predvsem z glino. Bil je profesor za kiparstvo na oddelku za likovno pedagogiko na ljubljanski pedagoški fakulteti. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade, nagrade Prešernovega sklada in več mednarodnih likovnih priznanj, posthumno pa so mu podelili Župančičevo nagrado. Njegove ljubezni do gline se je navzela hči Polona. Tako denimo njen kip Jožeta Plečnika, katerega izdelavo ji je zaupal MOL, že slabo leto stoji na Eipprovi ulici v Ljubljani.

Skozi desetletja se je v družini rokodelska veščina prepletala tudi z ljubeznijo do glasbe. »Ded je imel tri sinove: Vilima, Cvetka in Stanka, mojega očeta. Vsi trije so akademsko izobraženi glasbeniki, prvi je nekaj let poučeval v glasbeni šoli, Cveto je igral violo v Slovenski filharmoniji in moj oče pa je bil prvi violončelist v orkestru RTV,« razlaga Blaž. Tudi vsi člani naslednjega rodu imajo glasbeno izobrazbo – Blaž se je tri leta učil igrati na čelo, vsi drugi so končali akademijo ali vsaj nižjo glasbeno šolo – tudi Polona, ki pa se je odločila za klavir. »Moj ded Anton je spoznal babico Adelo, ki se je prav tako priučila dela v restavratorskem centru, vsi njuni otroci – Cirila je bila poklicna violinistka, Metoda, zdaj lastnica antikvariata Ažbe, je igrala flavto, kipar Tone pa violončelo,« razlaga sogovornica, ki je ob odprtju razstave z Blažem pripravila tudi nastop družinskega godalnega kvarteta in otroškega dueta. V tem je violončelo igral Blažev sin Filip, njegova sestrična Petra pa violino.