Stopi se led, stopi se čas

Čipka v vetru je navdušila svet. Idrijska čipka, ki pa je iz Valburge na Gorenjskem. In ni sklekljana, ker to z ledom pač ni mogoče. Njen avtor je 45-letni Miro Rismondo.

Objavljeno
20. januar 2017 12.08
Grega Kališnik
Grega Kališnik
»Les je lep, naj tak tudi ostane,« se je nekoč oglaševalo. Enako bi, po pogovoru z Valburžanom Mirom Rismondom, rekli za led. Z ženo Heleno častita tako led kot les. Pa še kaj z več kot tremi črkami.

Miro je bil nekoč vrhunski kuhar, eden naj slovenskih, »22 let sem delal v ljubljanskem Grand hotelu Union, nazadnje sem bil šef kuhinje v Smrekarjevem hramu.« Zdaj je umetnik, večstranski, posveča se kiparjanju v ledu, po tuje je »ice carver«.

Sedem desetin lednih umetnikov je kuharjev, takoj prismodi moje začudenje. Led in hrana, največkrat so na ledu, v hladilniku ribe, pa že v časih, ko je bilo kraljev bistveno več kot predsednikov, led ni bil vedno le led, ampak okrasna skulptura ob jedeh.

Poznate Unionovo slanikovo pojedino, »moj prvi šef Zmago Udrih je spodbujal kreativnost, takrat sem ustvaril prve skulpture v maslu, pa s sadjem, zelenjavo.« Ko se je prvič srečal, skusil z ledom, se je vžgala strast.

Odstotek manj kot vse skulpture v ledu »jih je izdelanih za enkraten dogodek«. Gre za naročila hotelov, restavracij, podjetij, »za večje družbe, za različne evente«, to so dogodki. Ledna skulptura je posebna stvar za poseben dogodek. »Stopi se led,« umetnina, stopi se dogodek, čas. Ja, osem do deset ur zdrži kip na sobni temperaturi. Za prevoz ima izolirno prikolico, najdlje je izdelke cijazil do Beograda, Luksemburga.

Iz vode

Rismondo, nekje s Tržaškega se je pririnil nenavadni priimek: »Fascinira me material. To je voda, iz vode narediš skulpturo.« Da dobi zamrznjeno vodo, led, ima doma »mašine za izdelavo ledu. Stroj naredi dva ledena bloka hkrati, to sta kvadra, vsak ima 125 kil.« Na mojstrovo roko oziroma mašinerijo, orodje, kvadri čakajo v zamrzovalni komori. Led se dela vse leto, »najbolj priljubljen je pozimi, najbolj fascinanten v poletni vročini«.

V svoji strasti Miro ni sam, ustvarja z ženo Heleno, nekoč je bila kuharica, zdaj arheologinja. Oba delata v ledu, snegu, iz lesa, peska. Žena se ravno vrača z velikega festivala lednih in snežnih skulptur v ruskem Permu, »že to, da se tja uvrstiš, je zmaga«. Imata tri hčerke, ta vikend bo najstarejša, 12-letna Manca, prvič okusila festivalski vrvež med snežnimi skulpturami v italijanski Pontebbi, Tablji po naše, kamor jo bo peljal Miro.

Finančno, organizacijsko pa je že štiri leta največji zalogaj Mira in Helene njuna Ledena dežela v ljubljanskem BTC, »oktobra v šotoru vključimo stroje in začnemo delati, to so trije tedni intenzivnega klesanja.« Večje skulpture nastanejo, če ledene kvadre ... »Zlepiš?« sem duhovit. Nisem, ker jih res zlepiš. »A s karbofiksom?« Odgovor: »Ne, z vodo, tri sekunde pa drži!« Vseeno svetujem, da z vodo drugih zadevščin ne limate.

Najčistejši led, pove mojster, je strojno obdelan, podoben je rečnemu. »Na Finskem delajo z ledom iz jezer, v njem pa so mehurčki, vejice, listki.« Če to lahko porabiš pri kiparjenju, je okej, sicer ...

Led je po eni strani blok, po drugi drobižnost. »Polovica dela je hlodarskega,« to pomeni z motorko, Rismondo z motorno žago opravi morda celo štiri petine ali več umetninjenja, »ostalo so dleta, rezkarji ...,« finomehanika. Obstaja tudi beli led, »v vodo zamešamo mleko«. S koliko maščobe? »Domače mleko, direkt od soseda.«

Led se lahko obdeluje reliefno, recimo klesanje logotipov, ali pač prostorsko, plastike. Če ima pred seboj ledeni blok, Miro »skicira na ploskev, globino si predstavljam«. Riše s tinto. Pravi, da vobče riše zelo slabo.

Elastično, krhko

Oktobra, ko začnejo v BTC, je tam minus tri, minus štiri, »led je tedaj zelo elastičen, letos se nam ni dogodil niti en feler«, napaka. Tam od minus 15 navzdol pa je treba biti pazljiv, led postane krhek.

Pravkar je prišel iz kitajskega Harbina, tam je največji ledno-snežni festival na svetu, domačini »naredijo Medvode iz ledu«, Medvode s stolpnicami, višjimi od ljubljanskega ponosa, ki se tika neba, delavcev »je kot Kitajcev«. Tekmovanje se deli na tri dele. Multiblok, torej skulpture iz več kvadrov, monoblok, tu je nastopil Miro. »V tej kategoriji ni drugega poskusa, če bi se drobec idrijske čipke sesul, bi se verjetno zrušilo vse.« V led, razlaga, režeš kot v maslo, vsako luknjico vklešeš, obrusiš, spucaš. V razredu snežnih skulptur je Slovenec pomagal Kataloncem.

S čipko je zmagal, dobil nagrado za kreativnost, tudi denarno, a zanemarljivo, z lastnostmi ledu. Se hitro stopi. Gre bolj za čast, morda prestiž. Idrijska čipka, ponazoritev hkratne krhkosti in trdnosti ledu. To, da te v Harbin sploh povabijo, je prava vrednost, nagrada. Festivali so učni dnevi, spoznavanje ljudi, sveta.

Doma je treba preživeti. Led in les imata podobno ceno, pri nas, kjer, tako Rismondo, je kupna moč izredno slaba. Ljudje so za skulpture pripravljeni plačati pol manj kot nekoč, isti kip v Avstriji doseže v primeri z južnokaravanškimi območji štirikratno ceno.

Lesene skulpture najpogosteje naročajo zasebniki, posamezniki, za zunanjo okrasitev, vrtove. Eden Rismondovih naročnikov je Ljubljanski grad, »delam s Kranjsko Goro ...«.

Nekoč je cepil drva, z ženo si rečeta, da bosta vsak iz svojega hloda nekaj ustvarila, »in se mi odpre v momentu«. Nov svet. Les.

Lesene skulpture izdeluje tri leta, z ledom se tika že poldrugo desetletje. »Najprej je bilo zanimanje, nato hobi, nazadnje posel.« Posel, ki se ga loteva z veseljem, kot bi bil hobi,

Močnejšo pijačo kajpada pije z ledom, sladoled použije normalno, ampak »rad imam res dobrega«. Kuha, nekdanji mojster, le doma. Zdaj, s tremi hčerkami, pravi, »če si kuhar, si kuhar 24 ur na dan. In če si kipar, si kipar 24 ur na dan«. Le da je kuhar pogosto odsoten, kipar pa je doma. Najdlje, časovno in prostorsko, v delavnici. »Z ženo verjameva v to, kar delava, da sva dobra, in sva trmasta, vztrajna.«

V Ledeni deželi letos sodeluje 11 umetnikov, temo izbereta Miro in Helena, tokrat sta se odločila za slovanske bogove. Doslej največja skulptura je bil ledeni Celovški zmaj v Kranjski Gori, pet ton, najmanjše pa so ledene rože, vrezovanje v kocko 12 krat 12 centimetrov.

Še malo poduka, led in sneg se razlikujeta v strukturi, ledeni kristal je enoten, pri snegu pa gre za milijone kristalov skupaj, morda gre za razliko kot pri kapljici morja in oceanu, »kipar v snegu lahko ustvari manj detajlov, hkrati je treba paziti na fizikalne zakone«. Pretežka roka, štrleča v zrak, se bo zlomila.

Še zadnjič na led. Najzahtevnejše skulpture so v Ledeni deželi. »Tam jo ustvariš in čaka, pri naročilih pa je pomemben tajming.« Da naročnikov ne pripelješ žejnih prek ledu. Včasih smo rekli vode.

Led, sneg, pesek, mogoče še kaj? »Kamen me še čaka, zanima me tudi železo, nasploh kovina.«

Vemo, kdo gre dvakrat na led. In vemo, kdo bistveno večkrat. Hokejisti, drsalci in po novem ledni kiparji.

Začasna umetnost za vse življenje, se zdi.