Stopnice vedno pometaj od vrha navzdol

Ste opazili, kako so se sredi minulega tedna v enem dnevu še zadnji listavci obarvali v jesensko barvo? Mene so tako presenetile japonske češnje. Ko z vrtnih stopnic pometam tako prve kot zadnje rumene liste, se vsakič znova (prepozno) spomnim na naš rek: »Stopnice se pometajo z vrha navzdol.«

Seveda bi se lahko na veliko razpisal o večplastnosti tega na vseh področjih uporabnega reka in preprosti praktičnosti naših prednikov, ki so nam zapustili tako bogato in vedno aktualno zakladnico ljudskih modrosti. In lahko bi razpredal o tem, kako je težko danes kupiti tisto pravo, učinkovito metlo. Sirkovo, ki ni narejena nekje v Aziji, ali pa tisto brezovo z grčastim ročajem, kot jih včasih delal Birtov Fronc iz sosednje vasi. Tako mimogrede: tlakovce, asfalt in granitne kocke najučinkoviteje pomete prav domača brezova metla.

Pisal bom o stopnicah kot o zelo uporabni, največkrat zgolj nujni in premalokrat estetsko ter celovito oblikovani prvini vrtov za premagovanje višinske razlike med dvema ravninama.

Prežeta s simboliko in mitologijo, stopnišča že tisočletja navdušujejo arhitekte, umetnike, režiserje in celo psihoanalitike. Od babilonskega stolpa, stopničastih majevskih piramid, antičnih stopnic v Atenah in Rimu, Michelangelovih dvojnih stopnic v palači Palazzo Senatorio v Rimu, znamenitih rimskih Španskih stopnic in slikovitih zrcalno simetričnih stopnic baročnih parkov in vrtov do vrtoglavega stopnišča v Hitchockovem filmu Vertigo ter poljubov in panike na ladijskem stopnišču v filmu Titanik. Eno najbolj mističnih zunanjih stopnišč so gotovo indijski gati v mestu Varanasi ob reki Ganges, ki pokrivajo približno sedem kilometrov njenih bregov. V njihovem zavetju vsak dan potekajo rituali življenja in smrti. Najdaljše zunanje stopnice na svetu so menda vzdolž vzpenjače Niesenbahn v Švici – če prehodimo vseh 11.674 stopnic, premagamo kar 1669 metrov višinske razlike. Meni pa vedno znova vzame dih Plečnikovo stopnišče v Narodni in univerzitetni knjižnici, ko po temačni poti neznanja stopam do svetlobe učenosti v veliko čitalnico.

Na naših vrtovih ponavadi premagujemo manjše višinske razlike na brežinah in med opornimi zidovi. Stopnišča lahko oblikujemo pravokotno na brežino, če nam ta to omogoča. Lahko jih nadgradimo z ustrezno prefinjeno razsvetljavo in primerno zasaditvijo. Stopnice, vzporedne z brežino ali opornim zidom, v prostor vnesejo spremembo smeri gibanja in z dobrim oblikovanjem celotnega vrta postanejo neločljivi del večplastnosti, kompleksnosti in harmonije. Z razširjenimi stopnicami lahko učinkovito povežemo na primer teraso v medetaži z niže ležečim vrtom. Če jih zasnujemo tako, da ima del stopnic dvojno ali trojno višino (45 cm), drugi del pa normalno 15 cm, postane stopnišče tudi prostor za sedenje, poležavanje in uživanje. Vse, kar potem potrebujemo, je fina blazina za pod zadnjo plat in dobra knjiga.

Naj ne bodo stopnice nujno zlo, ampak drugim enakovreden in kompleksen vrtni motiv. Stopnice so lahko del vodnega motiva ali kamnite zložbe. Brezčasne so kombinacije kamnitih ali teraco stopnic s skulpturo – na splošno na sodobnih slovenskih vrtovih premalokrat vidimo kakovostne skulpture, umetniške reliefe in kiparske plastike. Višinsko razliko na položni travnati brežini lahko nevpadljivo premagamo tudi s preoblikovanjem terena v travnate stopnice in uporabo kovinskih robnikov. Igrive stopnice ob toboganu lahko z malo spretnosti naredimo iz lesenih čokov, otroci pa bodo prav gotovo spontano odkrili še nešteto drugih načinov njihove uporabe.

Stopnice se lahko prilagajajo stanju na terenu, pomembno pa je, da so udobne za hojo. Priporočena najmanjša širina je 80 centimetrov. Idealna zunanja stopnica meri v višino 15 cm, nastopna ploskev pa je globoka 30 cm. S povečanjem višine se skrajša globina, skladno s t. i. koračno enačbo (2 x višina + globina = 63 cm), ki jo načrtovalci uporabljamo pri konstruiranju stopnic in jo je že davnega leta 1675 prvič zapisal Nicolas-Francois Blondel.

Ne glede na vse zapisano je nekaj preprosto in očitno: naj so stopnice tehnološki ali umetniški dosežek, vedno vodijo navzgor in navzdol. Simbolika gor ali dol, po njih je treba hoditi previdno! V obe smeri. Ne nazadnje so bile menda ravno stopnice usodne tudi za Ivana Cankarja tistega konca leta 1918, saj sta oktobrski padec po stopnicah in njegova smrt še vedno nekoliko skrivnostno nezaključena zgodba.