Strategija preživetja: spraševali so, s katerega planeta sta

Ljubljana - »Bila sem vesela, ko sem dobila odpoved, ker ob delu nisem čutila nobenega zadovoljstva,« pravi ona, on dodaja, da se je s svojim zadnjim delodajalcem sporazumno razšel. Bilo je pred šestimi leti: ona je vedela, da bo še vse dobro, ker se nikoli ne vda in ker je premagala še vse kaj hujšega. On je ob njeni podpori začenjal na svoje, počasi, previdno, kriza je bila pred vrati.

»Eno leto smo delali brezplačno, zato, da so nas spoznali, da smo si utrli pot.« Zdaj Zavod Varni internet deluje šesto leto, Klavdija Kordiš in Tilen Dominko, na začetku par le zasebno, pa sta postala tim, ki od sebe in sodelavcev zahteva 200-odstotno predanost.

Klavdija »strategije preživetja« ne bi mogla izkusiti bolj radikalno, kot jo je v zadnjih letih. Izguba dela v podjetju, kjer je skrbela za komercialno prodajo papirja, je bila le še ena od preizkušenj, ki se ji je postavila na pot in še malček bolj zasukala njeno življenje. Začelo se je pred 16 leti, ko se je v tričlanski družini po hčerki rodil še deček Bastian. Po večmesečni negotovosti, ki je spremljala njegov prepočasni razvoj, so zdravniki ugotovili, da vrstnikov nikoli ne bo ujel. Klavdija se je realno spopadla s sinovo boleznijo, ki še vedno nima diagnoze, v vsakodnevni vaji v potrpežljivosti in vztrajnosti pa ostala sama z njim in najstniško hčerko. Z možem sta se razšla, leto dni preden je izvedela, da je bolna tudi sama: rak na dojkah, napovedi pa slabe. Bilo je na njen 33. rojstni dan.

Optimizma ni nikoli izgubila, nasmeha tudi ne. »Nikoli v življenju se nisem spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Mislila sem si: če ne bi bila dovolj močna, me to ne bi doletelo,« vedro razlaga. »Nič nisem razmišljala o bolezni. Opravila sem zdravljenje, operacijo in živela naprej. Prepričana sem bila, da imam v življenju še preveč načrtov in idej, da bi se lahko kar tako končalo.«

V pasti interneta

In leto za letom ji je pritrjevalo. Klavdija je življenje ves čas držala v svojih rokah. Kmalu po operaciji in kemoterapijah je vanj vstopil Tilen. »Kako sva se spoznala, pa raje ne napisati,« je izrekla pomislek. Kako torej? »Ne vem, če je pametno. V našem zavodu mlade ves čas svarimo pred pastmi družabnih omrežij, midva pa ... no, prek interneta sva se spoznala,« v smehu izda. Pa jo Tilen hitro dopolni: »Saj s tem ni nič narobe! Le previden moraš biti in dobro preveriti, koga imaš na drugi strani. Saj mlade želimo naučiti ravno to – da bodo znali prepoznati, kje je meja!«

Sploh bi Tilen svojo simpatično polovico težko spoznal drugje kot na medmrežju, in še to ne bi šlo brez majhne zvijače prijateljev. »V svetu računalništva in informatike sem že od šestega razreda osnovne šole. Vse moje dosedanje službe v različnih podjetjih so bile povezane z informatiko, ves sem v tem. Kolegi so mi rekli: saj si fejst fant, ampak tako ne boš nikoli nobene spoznal ...« Stvari so vzeli v svoje roke in njegove podatke objavili na enem od spletnih portalov, kjer je družbo iskala tudi Klavdija. Prav hitro sta ugotovila, da sta prava, in ni dolgo trajalo, da sta postala tudi neločljiva. Tako je zdaj že devet let. »Jaz sem prišla v zvezo z vso prtljago, z dvema otrokoma in vsemi težavami,« se smeji Klavdija. »Pa še psa je pripeljala,« doda on. »Ampak ves ta čas se spoštujeva in se imava rada. In to si je treba izkazati vsak dan, drugače postane rutina,« še doda ona.

Dogaja se tudi pri nas

Sredi leta 2008 je Tilen začel projekt, kako varno in učinkovito uporabljati internet, Klavdija je bila zraven. »V službi so se nam poti razšle in na polno sem začel razvijati različne programe, ki so povezani s temami, kot so spletno nasilje, tehnični vidiki varne uporabe interneta, spletne komunikacije, zasvojenost oz. čezmerna uporaba spleta. Ko sva začenjala, pri nas takšnih ponudnikov, kot smo bili mi, ni bilo. Nekateri so se ukvarjali s podobnimi temami, ampak bolj na akademski ravni. Mi pa smo začeli pripravljati predavanja, delavnice, izobraževanja za učence, dijake, pedagoške delavce in tudi starše. Ciljne skupine so bile od tretjega, četrtega razreda osnovne šole naprej. V tistem obdobju smo bili edini, zdaj konkurenca obstaja, vendar je bolj specifično usmerjena na posamezne segmente. Mi pa smo celoviti in zajemamo vse.«

Kot pripoveduje Tilen, je ideja tlela že dlje časa, saj so se ljudje nanj pogosto obračali z najrazličnejšimi vprašanji glede računalnikov in interneta, od tehničnih do vzgojnih, pogosto so starši spraševali, kako otrokom preprečiti, da bi preveč ur preživljali na računalniku. Odločitev, katera smer je prava, pa je padla ob zgodbi, ki se je Tilnu in Klavdiji dogajala pred očmi: najstnica ob koncu osnovne šole je zaradi časa, ki ga je preživljala na klepetalnicah, izgubila stik z realnim življenjem in prijatelji, ocene so bile vse slabše, opustila je druge dejavnosti, osebnostno je šlo navzdol. Čeprav se je takrat zdelo, da se s takšnimi težavami ubadajo samo v tujini, se je hitro pokazalo, da ni osamljen primer. Tako sta Klavdija in Tilen sklenila, da bi bilo pametno ukrepati v tej smeri.

»Ko sva začela predstavljati najino zamisel, so naju sprva gledali, kot bi hoteli vprašati: s katerega planeta sta pa vidva padla? Saj takšnih problemov, o katerih govorite, pri nas ni! Precej šol je menilo, da internet ni problem. Takrat se je facebook šele uveljavljal,« se spominja Tilen. »Decembra 2008 smo začeli zares in prvo leto delali vse brezplačno, predavanja, delavnice ... Živela sva od prihrankov, a dobrodelen ne moreš biti v nedogled. Počasi se je širil glas o nas in počasi smo prišli do tega, kar smo danes. Zdaj povpraševanje narašča. V povprečju letno obiščemo približno 130 šol, osnovnih in srednjih. Z nekaterimi mestnimi občinami sodelujemo redno, recimo z MO Ljubljana že tri leta in zagotovo bomo še tri, saj smo ravnokar podpisali pogodbo.«

Šok na predavanju

V Zavodu Varni internet sta zaposlena Tilen in Klavdija, devet strokovnjakov – od psihologov, socialnih pedagogov do profesorjev računalništva in matematike – sodeluje pogodbeno. Tilen postavlja programe in tudi sam predava, celotna organizacija pa je v Klavdijinih rokah, komuniciranje s šolami, usklajevanje urnikov, spremljanje in ocenjevanje dela predavateljev. »Pri nas stoodstotno ni dovolj dobro,« pojasni ona, Tilen pa razloži vsebino: »Delamo zelo poljudno in na praktičnih primerih, saj to ljudi najbolj ozavesti. Internet nam daje navidezen občutek anonimnosti, varnosti in tako zlahka naredimo korak predaleč. Prav na to opozarjamo s praktičnimi primeri iz našega prostora in pokažemo dejavnosti, ki jih v realnem življenju ne bi nikoli naredili, na internetu pa jih brez pomisleka. Včasih mladi doživijo ob naših predavanjih šok. Sploh se ne zavedajo, v kakšen svet se spuščajo. Zanje je vse to le orodje za zabavo, igro. A tudi z računalnikom se lahko poškodujemo. Kri res ne bo tekla, ampak zlorabe, posmehovanje, izguba identitete, zmerjanje z geji, lezbijkami ... tega je ogromno. Kličejo nas številni starši. Otroke med 10. in 15. letom starosti lahko takšne zadeve hudičevo zaznamujejo.«

Letos se osredotočajo na e-izobraževanje, pripravili so starševski vodnik po facebooku in program prilagodili medgeneracijski ravni, da lahko sodelujejo tudi otroci. »Na vseh predavanjih poudarjamo, da je z razvojem informacijske komunikacije pravzaprav zamrl pogovor med najstniki in starši,« pojasnjuje Tilen.

Treba je verjeti

Vzpostavitve podjetja, ki temelji na poučevanju o pasteh informacijske dobe, seveda ni mogoče primerjati z zagonom neke dejavnosti, v kateri potrebuješ stroje in material, še preden se sploh lotiš dela. A brez osnovnega kapitala ne gre in seveda ne brez dobre ideje, ki prepozna potrebe v družbi. »Verjela sva v to, kar počneva. Verjela sva, da lahko pomagava ljudem. Prej smo si še zatiskali oči, da takšni problemi obstajajo. Nikoli nisva dvomila o tem, da sva izbrala pravo pot. Bilo pa je vprašanje, kdaj bo led prebit. To se je zgodilo v približno treh letih, med 2011 in 2012. Ne bi mogel reči, da so bile stvari negotove, niso pa bile stabilne in niso zaživele tako, kot sva hotela,« gleda v preteklost Tilen. Tri leta sta črpala iz lastnih sredstev, potem so se začeli manjši prilivi. Zdaj živita normalno življenje, kar je prihrankov, jih vložita v razvoj. »Če se stvari lotiš s poštenimi mislimi in verjameš, da ti lahko uspe na dolgi rok, ti tudi bo. Če pa hočeš zaslužiti na kratki rok, ne bo šlo,« njun pogled povzame Klavdija. Splet naključij je pripeljal do tega, da se zadnje čase vse več ukvarja z zdravo prehrano. »Vedno sem hotela biti medicinska sestra, vedno sem hotela pomagati ljudem. Zdaj imam nekaj deklic, ki jim svetujem in jim stojim ob strani. Ne gre za hujšanje, jaz raje rečem, da se ukvarjam s kulturo prehranjevanja.«

Biti na svojem je zanju velika prednost. Tilen: »Vedno sva se izogibala kalupu, ta je oba ubijal. Če pa si sam odgovoren za vse, lahko težave razrešuješ sproti. Rad si rečem: pojdi na drug hrib in boš dolino videl drugače. Tako je tudi s problemi. No, ti so v mojih očeh tako ali tako izzivi.« Klavdija pa dodaja: »Včasih ljudje mislijo, da če si sam svoj gospodar, lahko prideš v službo, kadar ti paše. Midva nikoli ne greva v pisarno šele ob devetih, jaz večinoma začenjam ob sedmih in prav vsak dan pridem z veseljem. Včasih je treba delati tudi po 14 ur, a nama ni nikoli težko. Od sredine avgusta do sredine maja ves čas delava, za poletne počitnice si pa privoščiva pravi dopust, rada sva v naravi, kampirava, potujeva in se druživa z ljudmi. Za letošnje počitnice razmišljava, da bi morda poskusila s t. i. home exchange, ko začasno ponudiš svoj dom nekomu v zameno za bivanje nekje drugje.« Tilen: »A tablico imava vedno pri sebi, tako da imava 80 odstotkov pisarne ves čas s seboj. Nisva čisto odklopljena, hkrati pa se umakneva iz vsakdanjika.«