Strategije preživetja od A do Ž

Starševstvo v Sloveniji.

Objavljeno
03. marec 2017 14.59
Helena Kocmur
Helena Kocmur

O tradicionalni življenjski poti, ki vključuje končanje šolanja, poroko, redno zaposlitev, rojstvo otrok, delo do pozne starosti, upokojitev in čuvanje vnukov, je danes skorajda nemogoče govoriti. Vsakdanje življenje je veliko težje obvladovati kot še pred nekaj desetletji, kar se zagotovo pozna tudi pri tem, da se čedalje manj ljudi odloča za starševsko vlogo ali pa rojstvo otrok prelagajo v pozna trideseta leta. Medtem ko se nekateri odločijo, da zaradi dela, življenjskega sloga ali drugih okoliščin ne bodo imeli otrok, večina mladih te vloge ne odlaga načrtno, ampak jih v to prisilita tvegan trg dela in boj za eksistenco.

Medtem ko so bile ženske v sedemdesetih letih ob rojstvu prvega otroka stare 23 let, danes Slovenke postanejo mame v povprečju pri 29 letih, veliko jih prvega otroka povije celo na pragu 40. leta starosti. Klasično družino očeta, matere in dveh ali treh otrok izpodrivajo različne oblike skupnosti, od enostarševskih do istospolnih. Način, kako se poročamo, sklepamo partnerstva, postanemo starši, je odvisen od kulturnih vzorcev, ki vladajo v družbi, seveda pa tudi od življenjskih razmer, ki nam jih določajo zaposlitev, sodobna tehnologija, sodobni način življenja, pravi sociologinja Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Ves čas, ugotavlja, se gibljemo med tradicijo na eni in družbeno realnostjo na drugi strani. Prav slednja še najbolj vpliva na to, kako ženske in moški usklajujejo delovno in zasebno življenje

Približevanje spolnih vlog

Mnogi imajo namreč le negotovo in slabo plačano prekarno zaposlitev ali so celo brez dela, živijo v dragem najemniškem stanovanju ali pri starših. Vesna Leskošek je prepričana, da bodo še bolj odlagali starševstvo, če jim država ne bo priskočila na pomoč z dobro socialno in stanovanjsko politiko, ki je zdaj na dnu. »Otroke bodo imeli zgolj takrat, ko bodo vedeli, da jih lahko preživijo in vzredijo.« Predvsem je pomembno, da država s primerno izobraževalno, zaposlitveno, stanovanjsko in socialno politiko mlade podpre pri njihovih življenjskih odločitvah. »Klasične oblike pomoči, kot sta otroški dodatek za vsakega otroka in dostopnost vrtcev, pomagajo staršem, da lažje preživijo in bolje usklajujejo delovno in družinsko življenje.«

Tudi kadar želi kateri od partnerjev – ponavadi je to mati – ostati nekaj let doma z otroki, bi bilo smiselno bolj pomagati. Takšnih primerov je pri nas vse več, bodisi zaradi brezposelnosti ali težkih delovnih razmer, vendar si v sedanjem času družine tega ne morejo privoščiti, saj z eno plačo ne bi preživeli. »V času socializma je bila v Sloveniji spodbudna socialna politika, imeli smo dober dostop do stanovanja, izobraževanja, zdravstva, veliko vrtcev je bilo, skoraj univerzalni otroški dodatek, tako da so se ljudje veliko laže odločali za starševstvo, ne da bi pri tem kaj izgubili in si otežili življenje. Delovni čas je še dopuščal družinsko življenje, zdaj se je to zelo spremenilo, država pa nepremišljeno ravna z dodatki in ne podpira ljudi, da bi se lahko odločali o starševstvu.«

O tem, kakšni vzorci materinstva oziroma starševstva prevladujejo v Sloveniji, je težko govoriti, saj pri nas o tem niti ni bilo takšne celovite raziskave. Pri odločanju o tem, kdo ima pravico do materinstva in očetovstva, smo še vedno selektivni, saj smo z referendumom izglasovali, da samske ženske niso upravičene do oploditve z biomedicinsko pomočjo. A če se strinjamo, da se ima vsakdo pravico odločati o tem, kako bo živel svoje življenje, ali bo imel otroke in koliko, potem moramo tudi sprejeti, da se imajo vse ženske in moški pravico o tem odločati, tudi samske ženske ali tiste, ki živijo v lezbični skupnosti, in moški, ki živijo v homoseksualni skupnosti, meni Vesna Leskošek.

Dejstvo je, da se tako ženske kot moški za otroke odločajo čedalje pozneje, vendar so lahko problem tudi zelo zgodnje, najstniške nosečnosti, kar kaže na družbeno neenakost. »Raziskave kažejo zelo nasprotujoča si pojava: ljudje, ki živijo v revščini, odlagajo starševstvo, po drugi strani pa imajo nekateri otroke tudi zelo zgodaj, predvsem zato, ker nimajo enakega dostopa do kontracepcije, informacij, zdravstvenih storitev. Z globoko revščino, ki se že prenaša med generacijami, se namreč praviloma začnejo pojavljati zelo zgodnje nosečnosti, tudi pri šestnajstih, sedemnajstih letih.«

Vračanje tradicionalnih vrednot

Medtem ko se večina ljudi vendarle zavestno, odgovorno odloča za starševstvo, se po opažanjih Leskoškove pri nas znova obujajo tradicionalni pogledi na spolne vloge, denimo, da ženska mora biti mati, da je materinstvo nekaj, s čimer se v resnici uresničuje in se tudi po svoje učloveči.

Tudi dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, nam razloži, da v nekaterih okoljih opažajo vrnitev tradicionalnih vrednot. »Mladi ljudje začnejo skupaj živeti, fant se izobražuje, partnerka pa ostane skrbnica doma. So primeri, da se študije zahtevnih študijev poročajo z dekleti, ki nimajo višje izobrazbe, so pa pripravljene za zahteven poklic svojega moža ostati doma in skrbeti za otroke, vendar je takšnih primerov dokaj malo, saj se pri nas mlade ženske izobražujejo še v večji meri kot moški in dosegajo odlične rezultate,« pravi raziskovalka.

Na terciarni stopnji je bilo leta 2015 kar 58 odstotkov študentk, 61 odstotkov jih je bilo med vsemi diplomanti. »Pritisk na mlajše generacije žensk, da morajo postati matere, je spet aktualen. Vendar se mi zdi, da mladi ljudje materinstva in očetovstva vendarle ne jemljejo več kot dolžnost, ampak kot izbiro, kar je tudi prav. Za to se je treba odločiti, ko se počutiš dovolj zrelega, kompetentnega, pa tudi, ko veš, da boš otroke lahko preživljal,« razmišlja Vesna Leskošek.

Realnost, v kateri vzgajamo otroke, pa postaja vse bolj kompleksna, težko obvladljiva, delovno življenje je zahtevno, v službi smo vse dlje, tudi ob koncih tedna, zasebnost in delo se pogosto prepletata. Tega pa preprosto ne zmorejo ljudje s klasičnimi, tradicionalnimi pogledi na očetovstvo in materinstvo. »Spremenjeni način življenja ljudi sili, da delijo obveznosti na drugačen način in ne vztrajajo več pri tradicionalnih spolnih vlogah, saj so povsem neučinkovite,« pravi Leskoškova. Ženske v večini ne privolijo več v položaj, ki so ga imele pred 50, 60 leti. Zelo dobro vedo, da so lahko dobre v službi, zato niso več pripravljene ostajati doma in skrbeti za moža in otroke. Niso več pripravljene biti služkinje svojemu partnerju, od partnerstva pričakujejo več, bolj si želijo deliti delo, pričakujejo, da bo moški samostojen, da ne bo odvisen od njih, da se bo veliko bolj vključeval v starševstvo.

S pričakovanjem žensk se vse bolj ujemajo tudi pričakovanja mlajših moških – včasih so iz zasebnosti bežali v delo, zdaj pa jim zasebnost, čas, ki ga preživijo z družino, postajata vse pomembnejša. »Ker je delovno okolje postalo tako zelo obremenilno, je zasebnost še edina, kjer se lahko spočijemo, imamo dobre odnose. Tudi moškim je danes zasebnost veliko bolj sveta, tako da se niso pripravljeni odpovedati očetovstvu, stiku s svojim otrokom. Zelo veliko očetov jemlje bolniško za otroke, očetovski dopust in se odlično izkažejo. Tisti, ki se odločajo, da del starševskega dopusta preživijo doma, to storijo zelo zgodaj, tam pri treh do šestih mesecih starosti otroka, zanj skrbijo pol leta. Na začetku imajo sicer nekaj strahov, kako bodo zmogli delo z dojenčkom, vendar ga potem zelo dobro vzgojijo in vzredijo. Povedati znajo, da je bila to odlična izkušnja, ki jim je pomembno spremenila življenje.« Veliko jih že iz svoje primarne družine ve, da morajo kot partnerji in starši aktivno sodelovati, pa tudi starši vedo, da morajo svojega otroka vzgojiti tako, da bo znal sam poskrbeti zase. »Kako naj sicer družina danes, v takšnih zahtevnih okoliščinah, preživi, če si dela ne deli?« se sprašuje profesorica.

Sendvič generacija

O tem, da se moška in ženska pričakovanja, povezana z družino in delom, vse bolj približujejo, je prepričana tudi dr. Kanjuo Mrčela. Mlade ženske si želijo graditi uspešno kariero, moški poskušajo biti čim bolj dejavni kot očetje. Eni in drugi pa vedo, da bi jih delodajalci zaradi nosečnosti ali starševstva majhnih otrok diskriminirali. V raziskavi Dostopnost trga delovne sile moških in žensk v Sloveniji, ki so jo pravkar končali, je namreč le tretjina vprašanih odgovorila, da starševstvo ne bi vplivalo na kandidiranje za napredovanje v službi. Vse več mladih žensk in moških je, ki se zaradi prekarnosti počutijo diskriminirane, ki imajo negotove službe, negotovo prihodnost, ki ne morejo imeti življenjskega načrta in zato delajo preživetvene strategije. »Pri tem pa je tako, da močnejši zmagajo, tistih šibkejših nasprotno niti ne vidimo, teh naše raziskave ne zajemajo. Številni ljudje niti nimajo več moči povedati, kako slabo jim je, ker so na antidepresivih.« Okoliščine današnjega kapitalizma so namreč zelo krute, opozarja sociologinja.

Vendar ne ženske ne moški niso diskriminirani zgolj zaradi starševskih obveznosti. »Prekarizacija vpliva na starševstvo podobno kot na vse zunajdelovne obveznosti: ljudje, ki imajo kar koli drugega razen službe, so v očeh delodajalcev manj zanesljivi, manj zaželeni, manj predani delavci. Idealen delavec je namreč čim dlje v službi, čim več naredi, nese delo domov,« ugotavlja dr. Kanjuo Mrčela. »Celotna logika delovanja sistema se bolj nagiba k temu, da je poslovno učinkovit, kot da bi bil za ljudi ustrezen, da torej nikogar ne bi izločal, ampak da bi imeli vsi možnost uresničevati svoje življenjske strategije. Posledica tega tekmovalnega, k profitu usmerjenega kapitalizma je tudi, da nekateri ljudje garajo noč in dan, pa so še vedno revni,« je kritična sociologinja. Mladi starši si zaradi strahu pred izgubo službe velikokrat ne upajo na dopust, na bolniško. »Po pripovedovanju vemo, da dedki in babice, ki so pred upokojitvijo, jemljejo bolniško odsotnost za vnuke,« pravi sogovornica.

»Kombinacija zaostrovanja razmer na trgu delovne sile, vse manj varnih, stalnih zaposlitev in družbena pričakovanja postavljajo ženske v zahteven položaj.« Ne gre le za mlade matere, še težje je za ženske srednjih let ali še starejše. Te morajo na eni strani podpirati svoje odrasle otroke, ki zaradi prekarizacije na trgu delovne sile nimajo možnosti za osamosvojitev, po drugi pa skrbijo že za ostarele starše. »Naša država premalo podpira družine pri skrbi za starejše, saj pričakuje, da bodo vse postorili sinovi in še bolj hčere, kar kažejo vse naše raziskave,« opaža Aleksandra Kanjuo Mrčela. Ta tako imenovana sendvič generacija je v zelo hudem položaju, saj ima več skrbstvenih obveznosti, hkrati pa je na istem prepihu z mlajšo generacijo, s katero mora tekmovati v delovnem okolju.

Čeprav je raziskava, ki so jo izvedli po naročilu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, pokazala, da so zaposleni še bolj kot po spolu diskriminirani po starosti, so vendarle ženske tiste, ki so bolj obremenjene, zlasti zaradi zahtevnih zunajdelovnih obveznosti, pravi sociologinja. Skrb za bolne, otroke, ostarele starše namreč še vedno velja za bolj žensko področje.