Stresno ločevanje od staršev

Šestletni otrok je zlasti zadnje leto v veliki stiski, kadar se mora ločiti od staršev. Čeprav se ima v varstvu zelo dobro, ga ob odhodu staršev vedno znova in spet »stiska«.

Objavljeno
29. januar 2020 09.00
Posodobljeno
29. januar 2020 09.12
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, pri nas doma imamo problem: otrok, star skoraj šest let, je sploh zadnje leto v veliki stiski, kadar se mora ločiti od naju z možem. Manjša težava je že, kadar zvečer kam greva in ostaneta s sestrico doma pri starih starših, ampak to speljemo. Pride se objet, vidim, da ga kar »stiska«, toda potem je v redu. Zjutraj naju vpraša, kdaj bova spet kam šla, ker so se imeli brez naju tako fino.

Ampak naslednjič je spet ista zgodba. Ne vem, kaj naj pričakujem, ker smo ga vpisali na smučarski tečaj. Veseli se smučanja, nakupujemo opremo, pripravljava ga, kako bo to potekalo ... Ko povem, da bova tam blizu, da naju bo ves čas videl, ampak smučal bo s skupino, pa se že začne upirati.

Vsak rojstni dan pri prijateljih, obisk tabornikov, kjer so najboljši prijatelji, zelo težko spelje. Nekajkrat pa mu je uspelo in potem je o tem navdušeno razlagal še dober teden. Kako naj pristopim k težavi? Običajno je zraven še jok, kar mi sploh vse oteži. Če vem, da bo užival in se imel super, kako naj ga malo »porinemo« naprej? Hvala in uspešno delo še naprej vam želim!
mamica Neja



Neja, pozdravljeni. Hvala za konkretna vprašanja. Otroci lahko med svojim razvojem določene stvari in dogodke doživljajo različno intenzivno. Čeprav pričakujemo, da bo z leti tega vse manj, ni napisanih pravil. V določenih razvojnih obdobjih se nekaterim dogaja več, drugim manj, kar se kaže v različnih čust­venih odzivih.

Primer s slovesom lahko najprej razložimo tako, da slovo ni prijet­no, pa naj bo za eno noč ali štirinajst dni. Še manj, če gre za slovo od ljudi, ki so nam čustveno zelo blizu. Normalno je, da se sin tako odzove, in prav je, da se lahko. Ob slovesu mu povejte, da ga imate radi, da veste, da se bodo imeli super, in ker veste, da bo v zaupanja vrednih rokah, lahko suvereno odidete.

Velikokrat lahko starši svojo negotovost in nelagodnost brez besed prenesemo na otroka. Če zazna, da nam v neki situaciji ni popolnoma v redu, se bo slabo počutil. Starši se kljub razumu včasih tako odzovemo nezavedno, zaradi slabih izkušenj z otroško žalostjo in jezo v afektih. Glede na to, da je otroku brez vaju dobro in si potem želi še kdaj biti s starimi starši, ni težava v tem, da se z njimi ne počuti dobro. Velikokrat pa je lahko razlog tudi v osebi, ki ji otroke zaupamo v varstvo. Z njo jim mora biti prijetno. Tukaj vam svetujem, da samo vztrajajte, brez vnaprejšnje razlage, prepričevanja ... Otrok gre v varne roke.

Tudi glede smučarskega tečaja je podobno. Otrok kaže, da mu bo odhod nekam, kjer ne bo z vama in kjer bo vse novo, malce težaven, vendar se nove dejavnosti veseli. Preveč ga tolažite že vnaprej, v smislu, videl naju boš ... Tukaj zaznavam vaše nelagodje. Sin bo v rokah izkušenih učiteljev, obdan z vrstniki, torej ni razloga za skrb. Tudi razlaga, da vaju bo ves čas videl, ni najboljša popotnica. Velikokrat potem otroci ves čas opazujejo, ali jih starši gledajo, iščejo potrditev in podobno, zato niso pri stvari in čustveno umirjeni.

Smučarska šola bo poskrbela, da bo otroku super, če se bo zares pojavil odpor do smučanja, pa vas bodo obvestili oziroma vam bo to sam nazorno nakazal, kar je treba upoštevati. To velja za vse prostočasne dejavnosti. Nismo vsi za vse, pa če si starši še tako želimo. Izkoristite čas njegovega tečaja raje za sprehod ali kavo. Kaj se bo dogajalo, boste zagotovo izvedeli. Vsak od nas ima izkušnjo, kakšen je strah pred novim, neznanim, a gre tudi za pridobivanje pomembnih izkušenj. Ne pričakujte ničesar in v dneh pred tečajem te teme ne načenjajte, če se otrok spomni, pa ga spodbudite. Če se ne, ne tolažite sebe s prepričevanjem otroka, kako dobro bo tam. Na kraju samem pa pokažite, da ste nanj ponosni, in ga pohvalite. Vendar prej in potem, na tečaju mu ne bodite za petami.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Enaka zgodba je z rojstnimi dnevi, taborniki in različnimi dejavnostmi. Vi veste, da bo super, otrok pa sproti dobiva izkušnje. Ni ga treba »potiskati«. Če se veseli, a ga vsake toliko zvije strah, ga spodbudite. Če vidite, da je kdaj res v stiski, mu ponudite izbiro, da mu ni treba iti, če se tam ne počuti dobro. Star je šest let. Vse življenje ima pred sabo za naštete stvari in v njih bo užival, če jih bo začel umirjeno.

Glede na starost predvidevam, da je v tem šolskem letu opravil pomemben prehod iz vrtca v šolo. Morda lahko iz tega sklepamo, zakaj so se težave začele zdaj. Čustveno so ti prehodi naporni. Prav je, da otrok izraža čustva. Ker je vzgoja odgovornost staršev, je nujno, da se ob vseh prehodih, ki čakajo otroka, čustveno distancirajo od lastnega strahu, kako bo z njim. Zakaj tako čutimo, je zgodba našega otroštva in travm, ki smo jih dobili s prezgodnjim odhajanjem in vztrajanjem staršev pri stvareh, ki nam niso bile všeč. Gre za začarani krog, vendar s svojo izkušnjo prenašamo nepotreben strah na otroka, kar ni dobro. Torej moramo najprej, z delom na sebi, poskrbeti zase. Srečno in uspešno odraščanje vam želim!