Strup po slanih kapljicah

Jadranje: Igor Orlov, vse življenje lačen morja.
Objavljeno
09. april 2016 20.43
Grega Kališnik
Grega Kališnik

»Jadranje mi pomeni vse,« začne Igor Orlov, 49-letni Beograjčan, ki zdaj živi v Ljubljani. In s tem o sebi pove vse, seveda pa je njegova življenjska plovba sestavljena iz regat.

Morja se je naužil že kot otrok, na ribiškem čolnu z dedkom, tam na nekem otoku pri Šibeniku, in če pove, da je ded umrl pri njegovih dvanajstih, je jasno, da je mali morje začel zajemati zelo zgodaj.

Študiral je meteorologijo v Beogradu, diplomiral, zelo posplošeno rečeno nepoznavalcu, s tematiko o »lokalnih vetrovih, zanimivih za jadralce«.

Po faksu je šel na Otok, na jadralsko akademijo v Isle of Wight, najboljšo tovrstno akademijo na svetu, ki pomeni, kar Hollywood kje drugje. Končal je šolanje za »professional crew and skipper training« in pridobil naziv yachtmaster, to pomeni »trimesečni tečaj, teden morja, teden učilnice, teden morja ...«.

Potem je v Angliji dobil službo kot inštruktor jadranja. Tako kot gorski vodnik stranke seznanja z veščinami za samostojno hojo v gore, je Orlov kandidate za sodelovanje na regatah. Dve leti. In pozneje jadral na jadrnicah vseh tipov in velikosti, tudi v zahtevnih zimskih razmerah v Biskajskem zalivu, Rokavskem prelivu in na Baltiku. Kot taktik in drugi skiper se je leta 2001 udeležil regate Fastnet in prejadral več tisoč milj kot skiper 26-metrske jadrnice La poste.

               Igor Orlov, jadralec. Foto Nasa recing team



Do šole

Potem je sledila Slovenija, Izola, prišel je v ekipo regatne jadrnice Maxi Jene, testiral in pisal o jadrnicah. Šesto leto ima v Portorožu šolo jadranja NASA, kar je okratičeno North Adriatic Sailing Academy. Leta 2009 je izdal Navtični priročnik, »prvi tak­šen priročnik v Sloveniji,« se malo nasmehne, »domačega avtorja«.

Slovenci in jadranje, obsojeni na kahlo svojega morja? »Jadralske veščine Slovencev so precej boljše, kot si sami o sebi mislite. Zelo veliko ljudi jadra, Slovenija je prava dežela za jadranje, ljudje so navdušeni nad tem športom.« Relativno zanimiva misel za vse, vajene na bele planjave, pancarje, dile, ki domnevno usodno zaznamujejo naš kleni narod. Ko z jadralskim mojstrom govoriva o podalpskih pomorskih veščinah, ne ločuje obvladovanja regatnih in običajnih, torej potovalnih plovil. In še, Igor, sin očeta Hrvata in matere Rusinje: »Slovenija je jadralska velesila, tako športno kot na področju navtične industrije.« Vasilij Žbogar, brata Jakopin ...

Spodnja meja plovil, med katerimi pogovorno manevrirava, je recimo »šest metrov in pol«. Zgornja? Predstavljajte si sami.

Vsak, enak

Jadranje gotovo ni šport na dosegu roke, »bom šel po službi še malo pojadrat«, a Orlov takoj potopi floskulo, da je to le šport prestiža, bogatih: »Jadra lahko vsak, tudi s socialno podporo, tečaj si lahko plača vsak.« No, konkretneje, za tristo evrov tri dni jadrnice, z inštruktorjem, oblačili, posteljnino, varnostjo, ki je bistvena, »plačaš si le hrano«.

Torej, jadrati je treba znati. V jadralsko šolo k Orlovu pride »devetdeset odstotkov takih, ki želijo znanje, da lahko potem najamejo barko in jo sami upravljajo. Jaz jim to znanje želim posredovati, z jadran­jem jih želim zastrupiti.« Prihajajo ljudje, ki že znajo jadrati, do takih, ki nimajo pojma. »A zame so vsi enaki, ne cenim jih po tem, koliko znajo, ampak kakšni so kot ljudje.« Na jadrnici spoznavajo, kako se povezati z morjem, kako ga začutiti, se samospoznavati. Pa seveda dvesto in eno veščino, ki je potrebna za upravljanje plovila.

               Veščine jadranja je treba spoznati. Foto Nasa racing team



Igor Orlov prireja osnovni, nadaljevalni tečaj, regatni, offshore, »gremo recimo do Benetk in nazaj«, pa tečaj pristajanja, »dan pristajanja na vse mogoče načine«.

V Angliji, namigne, so programi daljši, shematični, »jadro na obalo, zlaganje ...«, pri njem, pravi, gre obratno, »v treh dneh kandidati dobijo vse podatke, na koncu jim iz ušes gledajo. In ker so ogromno dobili, se vračajo.« Torej intenzivno, individualno. Vsak tečajnik je drugačen, psihofizično, »drug drugemu varujemo hrbet«. V osnovnem tečaju so štirje učeči se, v off shore pet, v regatnem sedem. Ko končajo tečaj, »smo vsi bratje po morju«. In verjet­no tudi sestre.

Seveda se navdušenci razlikujejo, ali imajo svoje plovilo ali ne. Orlov pove, da ima svoje vsak trideseti.

Najboljši si lahko po dveh tečajih najame jadrnico brez spremstva. Vsi pa ga lahko kadarkoli pokličejo za nasvet.

Najboljše »povabim še na letni, regatni tečaj, štirikrat po tri dni, interni, vsi, ki to opravijo, so člani NASA racing teama.« In skupaj tudi barko zlišpajo, kadar je tega potrebna.

Pristajanje z jadrnico, izvem, »je lažje kot z avtomobilom, a,« zdaj pa k najvišjemu protivalu tega početja, »problem je, da je kar 95 odstotkov ljudi žrtev tega, da jadrajo enkrat, dvakrat na leto«.

Drobcene črke

Ogromna večina plovilo torej najame, Orlov pove, da imamo Slovenci dve taki firmi, charter, eno v Portorožu, drugo v Izoli, poudari pomen rezervacije, »cena najema je različna v različnih obdobjih, z rezervacijo pa polovico plačaš vnaprej, polovico mesec pred jadranjem«. Ampak, dve slovenski firmi, ki dajeta v najem morda malo prek dvajset jadrnic, povpraševanje pa ogromno? Ja, za vogalom je Hrvaška.

In kako najeti jadrnico? »Imeti moraš dovoljenje za voditelja čolna,« gre za teorijo, »to je formalnopravna zahteva, pa izpit za upravljanje radijske postaje VHF.« Zelo mile zahteve, se zdi, za zahtevno veščinjenje. Jad­ralec opozori, da je treba pri najemanju brati tudi najmanjše črke, ki pravijo, da če oddajalec plovila vidi, da si, no ja, popoln brezveznik, »ti ima pravico dodeliti oziroma zasesti eno kabino za skiperja, ki ga moraš posebej plačati sto ali več evrov na dan plus hrano ...«

Pa takole gre titanikovska matematika. Za najem plačaš recimo 1200 evrov, narediš škode za 200, ti toliko odštejejo, če jadrnico potopiš, te stane 1200, če gre za objektivne okoliščine. Če zafuraš zaradi malomarnosti, »si pa ob premoženje«.

Jadralska sezona? »Mrtvi tek je nekako od začetka decembra do sredine marca. Na jadralsko sezono ni klasične priprave,« glede na to, da večina jadrnico najame, ni možnosti treninga, se razume. Še to zvem, da je velik del jadrnic, ki jih ponujajo čarterska podjetja, v resnici v zasebni lasti. Razložimo – ste lastnik apartmaja, agencija ga oddaja turistom, kadar si ga zaželite sami, ste pač vi v njem.

Možak, vse življenje lačen morja, pravi, da se trudi »za dobro energijo, če bi si začeli zavidati, bi šlo vse v maloro«.

              Jadrnice morajo včasih na suho. Foto Nasa racing Team



In večkrat mu uide nekaj o superjadrnici, torej? »Dolga je 10,60 metra, znamke X yachts, model x-35 one design.« Večlastniška je.

Orlov na morju preživi 120 do 130 dni na leto, »kadar nisem na morju, sem ves dan doma«. V Sloveniji je približno deset jadralskih šol, ki delujejo, zelo zelo naokoli namigne, da so sila različne kakovosti. Saj vemo, vsak, ki ima barko, bi bil kar učitelj.

Sam je bil minuli teden razen ponedeljka ves čas na netrdnih tleh. Pravi, da je zadovoljen, da lahko lakoto po morju deli s toliko stradajočimi. Če je imel prvo leto pet tečajev, jih ima letošnjega aprila osem.

Pa mirno morje. Ali nemirno, saj obvladate.

P. S. Pa naknadno izvem, da marela na jadrnici ne pomeni več nesreče. In če verjamete, niti ženska ne.