Strupena razmerja

Ni je več, literarni fenomen o tem, da ima vsaka ljubezenska zgodba dve plati, včasih pa sta obe pretežno nezanesljivi in celo sprevrženi, je že dve leti po izdaji dobil svojo filmsko različico.

Da je popolnost dolgoročno težje izvedljiv projekt, življenje pa se zgodi tudi lepim, inteligentnim, uspešnim in duhovitim ljudem, je samo tolažba za vse, ki je ne zmorejo, bi si najbrž rekel eden od glavnih likov ameriškega romana Ni je več (Gone girl), psihološkega trilerja avtorice Gillian Flynn, ki je pred dvema letoma v hipu navdušil Združene države Amerike in kmalu za tem še svet. A vsaka popolnost je ranljiva in zgodba, ki je pred nekaj meseci dočakala slovenski prevod, s svojo filmsko različico režiserja Davida Fincherja pa prihodnji teden prihaja v ljubljanski Kinodvor, nam v napetem kriminalnem zapletu v resnici razkriva temne plati sodobnih, z narcisizmom prepojenih odnosov in odkriva, do kakšnih skrajnosti nas tako nevarna razmerja lahko pripeljejo.

Za uvod popolna romanca

Nick in Amy Dunne živita v New Yorku, na Manhattnu, kjer se kajpada začnejo vse filma vredne romance. Spoznata se na zabavi, izmenjata si nekaj duhovitih dovtipov in drug drugemu se zdita popolna. Ona lepotica aristokratskih potez, edina hči psihologov, ki sta obogatela s serijo otroških knjig o »čudoviti Amy«, ki jo je navdihnila prav njuna krasna hči. Amy obvlada marsikaj, a trenutno sestavlja osebnostne kvize za ženske revije. Nick, prav tako čeden in duhovit mladenič, je perspektiven novinar, ki piše o popkulturnih fenomenih in v družbi velja za velikega frajerja. A popolno romanco, ki jo po osmih mesecih dvorjenja okronata s poroko, kmalu dohiti resnično življenje. On zaradi finančne krize izgubi službo, pomoči njenih staršev pa ne želi sprejeti, in tako sta se prisiljena seliti v Nickov rodni kraj: majhno, pozabljeno in s krizo še bolj obremenjeno mesto v Misuriju, ki te na vsakem koraku spominja, da ti je v življenju spodletelo. Na dan njune pete obletnice poroke Amy izgine brez sledi. Nicka ob prihodu domov čakajo odprta vhodna vrata, prevrnjeno pohištvo in prazna hiša. Njegove žene ni več in zaradi dobrega poznavanja filmov se prav dobro zaveda, kaj sledi. Ko izgine ženska, so vse oči najprej in najbolj uprte prav v njenega moža.

Kaj se je zgodilo z Amy in kaj se je za fasado popolnosti v resnici dogajalo v njunem zakonu, se počasi učimo skozi časovno preskakujoča pripovedovanja obeh protagonistov. V resnici se nam nobeden izmed njiju ne zdi posebno zanesljiv, simpatičen, kaj šele vreden občudovanja. Ne vemo, za koga bi sploh navijali, a do velikega preobrata v romanu, o katerem večina bralcev poroča, da ga je zaradi napetega vzdušja dokončala še isti dan, si niti predstavljati ne znamo, kako krasno nas je avtorica v resnici zmanipulirala in nas postavila pred ogledalo lastnih predsodkov o moških, ženskah in medosebnih odnosih.

V intervjujih duhovita in nikoli temačno razpoložena avtorica Gillian Flynn je nekdanja televizijska kritičarka in pred romanom, ki je lani v ZDA (in letos pri nas) kraljeval na seznamih najbolje prodajanih knjig, je napisala že dve kriminalki. Obe sta polni nesimpatičnih likov in strupenih odnosov, a suspenz je najbolj mojstrsko izpeljala prav v tretje. Na račun ne nujno pomirjujočega končnega razpleta svoje zadnje knjige je morala kljub slavi in gostovanjih po festivalih in v pogovornih oddajah pogoltniti tudi mnogo kritik, a te so bralce menda samo še bolj pritegnile k branju in odgovoru na vprašanje, kaj je tako posebnega pri knjigi, zaradi katere se dviga toliko prahu kot leto prej zaradi podpovprečnega erotičnega romana 50 odtenkov sive. Nekateri kritiki so se pošalili, da bralcu v primerjavi z njim knjige Ni je več vsaj ne bo nerodno brati na vlaku ali v kavarni.

Fincherjev pečat

Pravice za film je zaradi že omenjenega poglabljanja v moške in ženske stereotipe odkupila igralka Reese Witherspoon, ki se v nasprotju s pričakovano glavno vlogo pod prihajajoči film podpisuje kot producentka. K režiji je povabila Davida Fincherja, ki pri ekranizacijah temačnih literarnih uspešnic redko razočara (Klub golih pesti, Sedem) in se rad loteva projektov za mlajše ciljno občinstvo (Socialno omrežje, Dekle z zmajskim tatujem). Že z ogledom udarnega napovednika je jasno, da zgodba njegovemu slogu pristaja izvrstno – Fincher ga je ironično opremil z znamenito romantično balado She (Ona) Elvisa Costella, ki skupaj z režiserjevo značilno pridušeno svetlobo učinkuje srhljivo in tudi nepoznavalce knjižne predloge uspešno opominja, da ne bodo priča klasični ljubezenski zgodbi, kot smo jo ob isti skladbi pred leti spremljali v romantični komediji Notting hill.

Ameriški mediji so lep čas ugibali, komu bodo zaupali upodobitev tragičnih zakoncev. Nekateri so stavili na Ryana Goslinga in Charlize Theron, drugi na Marka Ruffala in Amy Adams. Nazadnje sta se v vlogah znašla pri kritikih kot igralec večno nepriljubljeni Ben Affleck in britanska igralka Rosamund Pike, ki ji bomo v vlogi čudovite Amy najbrž res verjeli bolj, kot če bi jo upodobila zvezdniška hollywoodska persona.

Do skrajnosti neprijetni disfunkcionalni zakonski odnosi so sicer priljubljeni filmski motiv tudi v Hollywoodu in do danes sta največji pečat v tovrstnih dramatizacijah pustila tudi zasebno problematično navezana Elizabeth Taylor in Richard Burton v Kdo se boji Virginie Woolf (1966), s fizičnim spopadom pa sta razpadajoči zakon najbolje karikirala Kathlyn Turner in Michael Douglas v Vojni zakoncev Rose (1989). Prvi kritiki filma Ni je več so na splošno naklonjeni videnemu, četudi opozarjajo na nekatere pomanjkljivosti, a te so neizbežno pripete večini projektov, ki so izpeljani iz velike knjižne uspešnice.

Zapleteno zastavljena naracija, ki jo vodita dve plati zgodbe, niti ena od njiju pa se nam ne zdi čisto verjetna, se zdi kot velik zalogaj, zato lahko navdušence nad knjigo potolaži vsaj dejstvo, da je filmski scenarij napisala kar avtorica sama. Vsekakor je vredno v roke vzeti vsaj knjigo, se na hitro in globoko potopiti v svet manipulacij, skrajnega narcisizma in pogubnih odnosov ter seveda izvedeti, kaj za vraga se je zgodilo čudoviti Amy.