Super deklica za vse

Čeprav je šele v drugem letniku Gimnazije Kranj, je težko slediti že samo naštevanju vsega, kar to simpatično in zgovorno dekle počne, zna, se uči ... Blesti pravzaprav v vsem, česar se loti.

Objavljeno
12. maj 2019 14.00
Posodobljeno
14. maj 2019 07.16
Hana s svojimi deli – »Svojih dveh romanov ne vzamem več v roke, ker mi nista več všeč.« A nov material nenehno vznika, saj ji navdiha ne manjka. Pravzaprav je pisati njena naravna potreba. Foto Tomi Lombar
Čeprav je šele v drugem letniku Gimnazije Kranj, je težko slediti že samo naštevanju vsega, kar to simpatično in zgovorno dekle počne, zna, se uči ... Kakor nadarjeni in živahni Kranjčanki že od malega težko sledijo njeni vrstniki, zaradi česar je vedno štrlela ven, jo je pa njena volja do učenja že v najstniških letih pripeljala do ravni, do katere večini ne uspe nikoli v življenju. Je pisateljica in pesnica, ustanoviteljica in vodja založbe Hestija, s tem projektom je bila ravno ta konec tedna z Ustvarjalnikovim Startup Trainom v Sofiji, pa tudi odlična učenka, MEPI-jevka na zlati stopnji, ki povrhu vsega še kleklja, bere v angleščini in ruščini, skratka, blesti v vsem, česar se loti.

Hana Bujanović Kokot je znala pisati in brati, še preden je prišla v vrtec. Prepovedano nočno branje z lučko pod odejo jo je že kot majhno obsodilo na očala, je bilo pa kmalu jasno, da bo s tem zgodaj nagrmadenim besednim zakladom ustvarjala pisne presežke, ki so ob spodbudi mame Helene in učiteljice slovenščine Leonide Domajnko z OŠ Jakoba Aljaža dobivali krila: začelo se je z odličnimi spisi, nadaljevalo s kratkimi zgodbami in pesmimi, ki so izšle v pesniški zbirki Na koncu mavrice, iz nekaterih je pozneje nastal še večkrat uprizorjeni muzikal, ki ga je napisala s skladateljem Pavlom Dolencem, lotila pa se je tudi leposlovja in naprej izdala en (Nevarna igra), nato še drug fantazijski roman (Med svetovi), s katerim je osvojila prvo mesto na natečaju Z domišljijo na potep. In vse to že pred koncem osnovne šole.

Prepričana je, da se lahko za vse doseženo zahvali predvsem vzgoji in podpori svoje družine. »Imam privilegij, da mi starša omogočita vse, kar si zaželim, sicer danes ne bi igrala kitare, znala klekljati, ne bi preskusila vseh štirideset športov že v osnovni šoli,« v smehu razmišlja 17-letna hči učiteljice in specialne pedagoginje ter očeta inženirja. Ta jo je že zgodaj uvedel v svet znanstvene fantastike – »odraščala sem ob filmih in serijah, kot so Vojna zvezd, Marvel, Zvezdne steze …, in to ti da neki nov vidik« –, medtem ko mama brez izjeme vedno prebere vse, kar je Hana napiše. »In mi vedno odkrito pove, če kaj ni dobro, kar izredno cenim. Ker potem popravim in naredim boljše.«
Klinična sreča

Diagnoza.
Zdravila.
Majhne belo-modre tablete.
Otopelost.
Zdaj sem bolje.

A kakor je dejala, ni vedela, da je ravno pisanje ena njenih močnih veščin. »Prvo pesem sem napisala za domačo nalogo v petem razredu in ugotovila, da je to fino početi. Učiteljica Leonida me je zelo spodbujala in lahko rečem, da je oseba, ki je poleg moje družine največ prispevala k temu, kar danes sem. Ona je tudi pri ravnatelju zlobirala, da je šola izdala mojo pesniško zbirko, me prijavljala na nagradne natečaje ..., medtem ko je učiteljica glasbe pred­lagala, da bi naredili še muzikal. Ni, skratka, vse na samem človeku, pač pa tudi na okolici: redkokdo bi bil namreč danes tu, kjer je, če ne bi imel pomoči ljudi okoli sebe,« je prepričana.

Zdaj že nekaj let sama pomaga drugim, tudi v okviru programa MEPI, mednarodnega netekmovalnega programa, v katerem se mladi lotevajo in mojstrijo v izzivih po lastni meri. »Gre za celostni razvoj ob tem, da si aktiven kot športnik, prostovoljec in kot utrjevalec veščine, pri čemer MEPI deluje kot neki načrt, kaj je treba znotraj tega doseči, kako se meri ..., vendar MEPI ni le rezultat, ampak tisto, kar narediš iz sebe. In te mehke veščine, ki jih pridobiš, sodelovanje, delo v skupini ... so vedno bolj iskane, tudi v poslovnem svetu, jih je pa žal čedalje manj v učnih načrtih.«
 

Na vseh koncih in krajih


Je prostovoljka na več področjih: uči klekljanje, sošolcem ponuja učno pomoč pri čemerkoli že, pomaga pri vodenju delavnic kreativnega pisanja na kranjski gimnaziji, v domu upokojencev pa redno obiskuje 90-letno gospo. »Prav zažari, ko pridem k njej, zato vem, da delam pravo stvar. Pred kratkim sem izvedela še, da ima rada poezijo, a ker slabo sliši, skorajda nič ne razume na recitalih, ki jih prirejajo v domu, zato ji zdaj na glas prebiram poezijo.« Pomaga tudi pri samem programu MEPI – organizira prireditve, skrbi za družbena omrežja –, edino pri športu ni tako zelo zagnana.

Lani so bili z Mepijem sicer na pustolovski odpravi v Nepalu, »priznam pa, da se precej težje prisilim v lazenje po hribih kot v sedenje za računalnikom, kjer dolge ure nekaj pišem. In to ne, ker moram, ampak ker želim, saj tako najlažje sprostim čustva. Vendar pa se, če dolgo nisem telesno aktivna, prisilim v hojo v bližnji hrib ali na zumbo, če se mi ljubi, žal pa moje noge ne poslušajo, kar jim narekuje glava (smeh).«

Jo pa na plano spravi tudi fant – da, Hana celo za ljubezen najde čas! –, ki je zagrizen pohodnik in naravoslovec. »Nasprotja se očitno privlačijo (smeh), mi pa fant pravi, da počnem čisto preveč stvari, a mu odgovarjam, da imam le eno: MEPI.« A ve, da to ni tako malo, občasno se ji stvari nagrmadijo, saj si je za letos poleg vsega postavila še visoke cilje: »Vodili naj bi me k temu, kar si res želim početi v življenju: najprej želim iti na mednarodno maturo, kar pa zahteva boljše ocene, in to na gimnaziji ni tako lahko.«

image
Simpatična, zgovorna, bistra - dekle, o kateri se bo še slišalo.
FOTO: Tomi Lombar


Ob tem veliko časa in energije namenja svoji založbi Hestija, ki jo je še v času osnovne šole zagnala prav z željo, da kakor so drugi pomagali njej, ona zdaj pomaga drugim mladim avtorjem. »Cilj Hestije je – to je sicer moje ustvarjalno ime, gre pa za grško boginjo družine, ognjišča in doma –, da jim predstavljam neko zavetje, ker sem šla sama že skozi vse to in vem, kako je, če nastopi blokada v pisanju, če ne veš, kako naprej, kako priti do kake objave ... Pri vsem tem lahko in znam pomagati, če pa ne bom znala, bom našla nekoga, ki bo znal. Skratka, skupaj bomo zagotovo prišli do nekega rezultata in za ta princip gre: človek mora biti za svoje delo nagrajen, zlasti če vanj vloži veliko truda.«
 

S podporo gre lažje



Precej težje se prisilim v lazenje po hribih kot v sedenje za računalnikom, kjer lahko dolge ure nekaj pišem.
Hestija je lani kot podjetniški projekt (obenem pa je to tudi Hanina veščina v programu MEPI) dobila še dodaten zagon, saj so jo na razpisu Fundacije za ustvarjalne mlade, ustanovljene na pobudo pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, izbrali med deseterico izstopajočih in perspektivnih mladih vzhajajočih podjetnikov in zdaj dobiva mesečno štipendijo, pa tudi neposredno mentorsko pomoč. »Za to sem res hvaležna, ker se pogosto znajdem na točki, ko ne vem, kako naj ravnam, saj Hestijo trenutno vodim sama.«

Zdaj deluje na treh ravneh: je platforma, kjer lahko mladi neuvel­javljeni pisci objavljajo svoja dela, do njih pa lahko dostopajo potencialni založniki ali zgolj ljubitelji nove literature, poleg tega si prizadeva zagotoviti reden prostor za njihova dela v tiskanih medijih, kar bi jim olajšalo pot do bralcev in potrditve, da so na pravi poti. S prirejanjem delavnic ustvarjalnega mišljenja in pisanja spodbuja in krepi njihov talent, še vedno pa je tudi založba, ki mladim pomaga na poti do prve knjižne izdaje – prek podjetij, ki podprejo bodisi mladega avtorja oz. izdajo prvenca bodisi projekt Hestija in se na tak način promovirajo kot družbeno odgovorna.

»Sicer pa vsi na platformi oziroma prijavljeni na storitev hestija.si enkrat na teden po elektronski pošti dobijo eno novo zgodbo in pesem enega od mladih avtorjev. Upam, da bo naročnikov vedno več in bodo dali zagon ustvarjalnemu naboju mladih z branjem, podporo in morebitnimi objavami v knjigah ali časopisju.« Ali bo zadeva uspešna in bo nekega dne lahko celo živela od tega, ne ve, »je pa to nekaj, kar bi rada počela še naprej, četudi zgolj v prostem času.«
 

Zagrizeno naprej


Prosti čas ... prizna, da ga res nima veliko. »A najbolj me jezi, če mi nekdo reče, da ne bom zmogla, da bom izgorela. To občasno poslušam že od devetega raz­reda, ko res nisem imela veliko dela – ob šoli sem pač pisala knjigo, organizirala valeto ... Če enkrat ne bom zmogla več, bodo že opazili, do takrat pa naj me pustijo na miru,« odločno pribije in mirno prizna, da je težek značaj. »Mogoče tudi zato nimam toliko prijateljev, kot bi si želela, sem se pa že v osnovni šoli nekako osamila, saj ni bilo človeka, s katerim bi se lahko pogovarjala o stvareh, ki so me zanimale.« Od lani ima okoli sebe vendarle nekaj 'svojih' ljudi. »V Nepalu sem zamenjala skupino, zdaj sem z leto starejšimi od sebe in z nekaterimi sem res kompatibilna. S svojim fantom še posebno (smeh). Prav tako je nekaj posameznikov v Ustvarjalniku, s katerimi lahko razprav­ljam o čemerkoli. Rada imam ljudi brez filtra, ker sem tudi sama taka – včasih povem preveč in preveč odkrito –, ne nazadnje je tudi poezija brez filtra.«

Med četrtkom in petkom, ko svet še spi

Ljubim te osem dni na teden.
Tistega osmega spraskam
kot s kovancem srečko
odrgnjene spomine,
ki sva jih ustvarila
in jih ne potrebujeva,
ko se oba utrujena vlečeva
po zarjavelih požarnih stopnicah,
na balkon, ki mu praviva dom.
Tam ne rabiva odrgnjenih spominov –
dovolj so premočene fotografije
in uvele cvetlice, ki si jih nabral nekaj ur prej
in jih zdaj zvlečeš izpod plašča,
pod katerim sva se skrila pred svetom
na osmi dan tedna.
Ta je samo najin.

In piše še vedno. Pogosto kar v šolske zvezke, vmes med snovjo, ali pa si v telefon zapiše naključne, lepo ali nenavadno zveneče besede, stavke, včasih kar cele pesmi, ki se ji porodijo, zapisov je poln tudi njen računalnik … Lani je tako za delo Poljub na čelo prejela srednješolsko Grossmanovo priznanje, ki ga AGRFT vsako leto podeli za najboljši sinopsis, pet njenih zgodb je izšlo tudi v antologiji gorenjskih kratkih zgodb Vračanja, ki jo je izdala Layerjeva založba. »Mi je pa pred kratkim uspelo prvič napisati veselo pesem! (glej okvirček, op. p.) Enkrat prej sem že poskusila, a je nastala pesem z naslovom Posipam te v ocean … (smeh).

A moja poezija ni temačna zato, ker ne bi bila srečna, ampak ker tako pač je. Ena od mojih profesoric je lepo strnila moje ustvarjanje: da v romanih pišem o znanstveni fantastiki, da so moje (kratke) zgodbe karseda realistične, saj se v njih lotevam medosebnih odnosov, poezija pa da je predvsem romantična. Lani me je malo zaneslo v feminizem, jeseni sem napisala cikel poezije z naslovom Moje boginje, v kateri gre za lezbično romanco ... Kaj nastaja, je povsem odvisno razpoloženja, od tega, kaj počnem, kaj berem ...«
 

Obetavna prihodnost


Na knjigah pravzaprav spi. »Moja postelja je dvignjena, spodaj pa same knjige ... Vse imam tam, v slovenščini, angleščini, zdaj tudi v ruščini, saj je ta moj drugi tuji jezik v šoli in tega se najlaže naučiš ravno s prebiranjem literature. Sem tudi velika navdušenka Percyja Jacksona, in ker nisem mogla dočakati slovenskih prevodov, sem se ga lotila kar v izvirniku, s čimer sem se res ogromno naučila.« Angleščina ji tako ne predstavlja nobenih težav, ko spoznava svet. »Prek Erasmusa sem poleti obiskala Litvo, pa tudi šola nam ponuja veliko in ugodnih priložnosti za potovanja: lani Nepal, potem Švica in London, čaka me še Španija ... A meni je užitkarjenje predvsem to, da sedim in se učim, pa potem to združim s turizmom v prostem času.«

Zdaj se je ravno vrnila iz Bolgarije. Pod okriljem Ustvarjalnika je na tako imenovanem Startup Trainu še z drugimi izstopajočimi mladimi slovenskimi podjetniki na poti v Sofijo razvijala svojo poslovno idejo, ki so jih nato predstavili potencialnim investitorjem, predstavnikom LauncHuba, enega najbolj aktivnih in cenjenih investicijskih skladov v Evropi, ki so v najboljše zamisli pripravljeni vložiti tudi do milijon evrov. In slovenski udeleženci so pobrali vse nagrade (najboljša ideja 2019, najbolj inovativna ideja, najbolj družbeno koristna ideja, najboljši produkt, najboljši produkt po izboru udeležencev, nagrada za najboljšo predstavitev (pitch)). Slovenske železnice, partner projekta, so jim ob tem zastavile poseben marketinški izziv, in sicer kako ljudem, zlasti njihovim vrstnikom, približati vlak kot najboljše prevozno sredstvo zanje.

Tudi s tem ima Hana že dobre izkušnje: lani poleti je delala v enem od takih podjetij, »na eni od marketinških delavnic pa očit­no dobro opravila svojo nalogo, saj so me vprašali, ali lahko mojo marketinško strategijo spravijo v javnost. Seveda sem bila za, dobila pa tudi ponudbo za delo prek študentske napotnice. To mi vzbuja upanje, da v prihodnosti mogoče ne bom tako težko našla dela ...« Do nedavnega je sicer še sanjala, da bi bila profesorica matematike na fakulteti za matematiko in fiziko, zdaj pa jo bolj privlači družboslovje. »Rada bi delala z ljudmi, na sebi in na drugih, in predvsem v poklicu, ki mi bo dajal dovolj svobode, da sem lahko, kar sem.«

Odlomek iz ene od Haninih kratkih zgodb

»In ogrnem se v haljo, grem ven in upam, da me bo svet imel rad bolj, kot se imam sama.«