Suženj si, če nimaš svoje hrane

Samopreskrba: Več kot 60 odstotkov hrane uvozimo, največ zelenjave in sadja.

Objavljeno
04. april 2015 21.54
Mateja Kotnik, Nedelo
Mateja Kotnik, Nedelo

»Biti samostojen, neodvisen in samopreskrben s hrano postaja vedno večja vrednota. Ne le pri nas, tudi v Evropi. A šele zadnjih nekaj let,« ugotavlja profesorica geografije Ana Vovk Korže z Univerze v Mariboru.

Pravi, da so ljudje izgubili zaupanje v velike trgovske verige in da se vse bolj sprašujejo, kakšno hrano kupijo in kje je bila pridelana.

Trdi, da lahko postanemo samopreskrbni že za zelo majhen denar, pri čemer sploh ni tako zelo pomembno, kje živimo in koliko zemlje imamo na razpolago.

Po podatkih republiškega statističnega urada doma pridelamo le okrog 40 odstotkov hrane, 60 odstotkov pa je uvozimo, po oceni Kmetijskega inštituta Slovenije pa je samopreskrba s hrano v državi nekoliko višja, in sicer od 68 do 75 odstotkov.

»Suženj si, če nimaš svoje hrane,« komentira podatke Ana Vovk Korže, ki je v Dolah pri Poljčanah uredila poligon, na katerem uči samopreskrbe.

Opozarja, da smo pri mesu še približno samopreskrbni, pri zelenjavi in sadju pa izjemno slabo.

Ana Vovk Korže znanje prenaša vsem, ki jih zanima permakultura. In to ni samo pridelovanje hrane ... Foto: Mateja Kotnik/Nedelo

Podatki Kmetijskega inštituta Slovenije besede Vovk Koržetove potrjujejo. Stalne presežke imamo le pri hmelju, ki ga skoraj v celoti izvozimo, kravjem mleku, pertunini in svežih jabolkih. Zadnjih nekaj let Slovenija izvaža tudi govedino, največji primanjkljaj je pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, in pri rastlinskem olju, velik je tudi pri svežem sadju, krompirju, svinjini in zelenjavi, kjer je stopnja samopreskrbe manj kot 40-odstotna – največ uvozimo paradižnika, čebule, solate in paprike.

Primanjkljaj se pojavlja tudi pri žitu, medu in jajcih, medtem ko sta pri mesu prireja in poraba drobnice precej izravnani. Pri vinu se izvozno-uvozni status ves čas spreminja, pri čemer je Slovenija tradicionalna izvoznica kakovostnega vina in uvoznica namiznega vina.

»Za povečanje stopnje samopreskrbe v Sloveniji je treba v prihodnje predvsem zagotoviti učinkovito gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, okoljem in vodo, povečati konkurenčnost, izboljšati ekonomski položaj kmetijskega sektorja in živilsko-predelovalne industrije,« so povedali na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer opozarjajo, da bo Sloveniji težko zagotoviti samozadostno preskrbo s hrano samo z domačo pridelavo.

Po njihovem so naravne razmere za kmetijstvo razmeroma neugodne. Gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov ozemlja, kmetijska zemlja zavzema manj kot 30 odstotkov površin, ta delež pa še upada. Problem so tudi gorski in gričevnati predeli. Tako na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pri Ani Vovk Korže v Dolah pri Poljčanah pa takole ...

Leseni rastlinjak z visokimi gredami – V njem ta čas že kalijo prva semena, v nekaterih gredicah se bohotita že blitva in krompir. Foto: arhiv Ana Vovk Korže

Ko je od očeta podedovala v hrib uprto hektar in pol veliko zemljišče v naselju Modraže v Dravinjski dolini na meji med Poljčanami in Slovensko Bistrico, na katerem so od nekdaj kosili le travo, je dolgo razmišljala, kaj z njim. Oče ne bi nikakor želel, da zemljo proda. O kakršni koli intenzivni pridelavi, s traktorjem in drugo mehanizacijo, ni hotela niti slišati.

Odločila se je za učni poligon za pridobivanje praktičnega znanja o prsti, vodi, ekosistemih, koriščenju obnovljivih virov energije, spoznavanju kroženju vode, večnamenski rabi vodnih virov, spoznavanju koristnosti žuželk, talnih živali in predvsem odkrivanju novih možnosti za zdravo pridelavo hrane. Vse na principih permakulture in ekoremediacij, ki posnemata delovanje narave. Primere malih praks, ki so na ogled pri Vovk Koržetovi, lahko ljudje s pridom prenašajo in uporabljajo sami doma.

Brez položnic za vodo in elektriko

»V permakulturnem vrtu skoraj ne potrebujemo lopate, v njem ni nikoli suša in nikoli mokro. Na ta naslov ne dobivam noben položnic; ne za elektriko ne za vodo, a imam oboje,« je Ana Vovk Korže razložila dijakom Šolskega centra Ptuj, ko so se sprehajali med gomilastimi in visokimi gredami.

Vodo dobiva iz bajerja za padavinske vode, elektriko iz sončne elektrarne. V zemljanki, lesenem objektu, je banka semen. Prostor je temen in hladen, sicer bi semena, ki jih vzgaja sama, vzkalila v kozarcih. Semena rada podari, na prodaj niso. »Semena ne moreš prodajati, ker semena so življenje. Življenja pa ne moreš prodati,« meni Vovk Koržetova.

»Zemljank v Sloveniji tako rekoč ni,« je zatrdila. Niti lesenega rastlinjaka z visokimi gredami ne. V njem ta čas že kalijo prva semena, v nekaterih gredicah se bohotita že blitva in krompir. Vse, kar je na poligonu, je od tu, ne iz trgovine. Niti prst ni. V gredicah ni sledu o kakšnem hlevskem gnoju, pri vrtnarjenju ne uporablja nobenih škropiv, zemljo izboljšuje samo z rastlinskim kompostom.

Na pobočju, obrnjenim proti zahodu, so terase jagod, nad njimi pa stoji velik mongolski šotor oziroma jurta, s kompostnim straniščem, priročno kuhinjo in umivalnico. »Za jurto ne potrebujete nobenih dovoljenj. Postavite jo lahko kjer koli, na primer v vinogradu in celo na zaščitenih območjih,« je povedala. Okoli jurte je več tipov gred; spiralasta greda, greda na ključ, dvignjena greda, greda z biomaso in rastoča greda.

Mongolski šotor s kompostnim straniščem, priročno kuhinjo in umivalnico, ob njej mlaka za žabe in kačje pastirje. Foto: arhiv Ana Vovk Korže

V bližini je mlaka za žabe in kačje pastirje, hotel za žuželke ter dom za pikapolonice. »Ko boste načrtovali, kaj kje posaditi in kakšen objekt postaviti, izhajajte iz konfiguracije terena. Preverite, kaj vam kje ponuja narava in ne delajte proti njej,« je polagala na srce ptujskim dijakom, ki so ji na pobočju pomagali urediti zadrževalno gredo za vodo.


V Dole prihaja vedno več ljudi po zglede, kako ravnati, da bo vse v čim večjem sozvočju z naravo. Tako kot je bilo nekdaj. Na vprašanje, kaj se je zgodilo, da ljudje razmišljajo drugače, Ana Vovk Korže odgovarja: »Spreminja se odnos do okolja, narašča ozaveščenost. Vedno več je mladih mamic, ki zelo odgovorno pretehtajo, kaj bodo malčki jedli. O odnosu do narave in okolja poučujemo že otroke v vrtcu. Nas ni pri teh letih o tem poučeval nihče.« Poligon je njena strast. Tu je prostor, kjer se lahko akademsko teoretično znanje prenaša v prakso. Za svoje početje so jo lani razglasili za komunikatorico znanosti leta 2014.