Svet ni v taki temi, kot ga slikajo mediji

Silva in Nace Volčič sta se odpravila po svetu in se pridružila množici prostovoljcev, ki pomagajo ljudem z obrobja.

Objavljeno
16. marec 2018 21.54
Silva in Nace Volčič, laična misionarja. Kropa, 6. marec 2018 [Silva Volčič,Nace Volčič,portreti,misionarji,Kropa]
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Zdaj, po dveh letih, sta Silva in Nace Volčič na polovici zastavljene poti: prvo leto sta delovala po Evropi, drugo po Aziji, po kratkem premoru na domačih tleh se čez mesec dni odpravljata v Južno Ameriko, in če bo šlo vse po načrtih, bosta četrto leto v Afriki. A ne gre za turizem, ampak prostovoljno delo; zakonca Volčič, ki sta v nekem trenutku na mah pustila svoje prejšnje življenje za sabo, ponudita roko in svoje znanje tam, kjer ga potrebujejo, vse to marljivo popisujeta v blogu in tako zbirata tudi materialno pomoč.

Odločitev za drastično spremembo življenja dveh mladih podjet­nikov je padla neke decembrske noči leta 2015. Naglica, udobnost in brezskrbnost je v njiju začela puščati praznino, zdelo se jima je, da ju pot, na kateri sta, ne izpolnjuje. Misel, da bi na stara leta ugotovila, da je bilo njuno življenje zaman, pa strašljiva. In sta šla. V dveh letih sta obiskala ducat držav – v Evropi Italijo, Francijo, Španijo, Ukrajino in Litvo, nato azijske Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Burmo, Bangladeš in Indijo –, ves ta čas pa preživljala v družbi tistih, do katerih življenje ni prijazno.

V Italiji sta se pridružila skupnosti Barka, kjer živijo osebe z motnjo v duševnem razvoju, medtem ko sta v bolnišnici Cottolengo skrbela za starostnike. V Ukrajini sta skrbela za nego brezdomcev, delala v nočnem zavetišču zanje, delila hrano na ulicah, hrano sta pakirala in razdeljevala tudi v enem od centrov v Parizu. Na Filipinih sta pomagala v enem od slumov, delala sta v vietnamskem vrtcu, v tajski Maepi sta otroke učila angleščino. V Laosu, Bangladešu in Indiji sta prišla na pomoč predvsem zapuščenim otrokom oz. tistim, ki poskušajo po najboljših močeh poskrbeti zanje.

Z denarjem, ki sta ga zbrala v društvu Operando – pred odhodom sta ga ustanovila s sodelavci –, so revnim otrokom v Laosu, nastanjenim v misijonih Lovers of the Cross, kupili nove šolske potrebščine, bangladeškim sirotam iz skupnosti Tokai Songho, kjer sta prav tako nekaj časa delala, pa zagotovila kakovostnejšo prehrano.

A simpatična in umirjena zakonca, ki potujeta na najcenejši mogoč način, sta se na poti ukvarjala tudi s preganjanjem stenic iz spalnice, okusila najboljšo – viet­namsko! – kavo na svetu, se prevozila nebroj ur v razpadajočih avtobusih, na Tajskem kar na motorju privlekla novo samokolnico za gradbenike, ki so gradili stavbo s polomljenimi plastičnimi vedri. Vsekakor zanimivo blogarsko branje, katerega evropski del se je že znašel v knjigi, načrt pa je, da izidejo še tri – z vsake celine ena. »To, da obredeva vse štiri celine, je sicer najina želja, za katero pa ni nujno, da se bo uresničila, saj ni vse v najinih rokah,« je povedal Nace Volčič.

 


Silva med zapuščenimi otroki v Bangladešu. Foto osebni arhiv


Če pogledamo nazaj, vama je šlo doslej vse bolj ali manj po načrtih. Ampak koliko res sploh načrtujeta, kam bosta šla, komu bosta ponudila pomoč?

Silva: Izbereva državo, kontaktirava skupnosti ali dobrodelne organizacije, kjer želiva prispevati oziroma pomagati. Včasih je pa čisto drugače ...

Nace: Glede tega razmišljava praktično, saj se je vedno znova izkazalo, da v vsaki skupnosti srečaš ljudi, ki delujejo tudi zunaj nje in vedo, kje so še potrebe, tako da te usmerijo nekam naprej. Ko sva v eni skupnosti, skratka, že navezujeva stike z naslednjo. In ko nekam prideva, se kmalu potrdi, da je prav, da sva tam, saj se nama hitro pokaže razlog, zakaj sva bila poklicana tja. Vseeno pa moraš imeti kak rezervni načrt, saj nama ni manjkalo izzivov; v Evropi mogoče celo več kot v Aziji. Potrebe so sicer povsod, a bistveno je, kako se ljudje odzovejo na to. V Španiji sva se zelo trudila, iskala, pa se nama na koncu ni uspelo dogovoriti nič. Da so samozadostni, da niso navajeni prišlekov od zunaj … Saj to, da pride v skupino popolnoma nov človek, je res izziv – kot bi začasno nekoga sprejel v svojo družino.

No, vidva sta pred dvema letoma pomahala svojima družinama, pustila vse in šla po svoje. Kaj sta delala pred tem?

Nace
: Bila sva podjetnika. Leto po odhodu na najino pot sem sicer še delal za stranko ali dve, kar nama je pomagalo pri stroških na poti, prodala sva tudi avto. Potem preprosto ni šlo več, ker imava tudi obstranske projekte v društvu – pisanje knjige, člankov za časopise in revije, meditacije … –, časa pa vedno premalo. Tudi denarja, a sva se nekako znašla. Doslej nama je uspelo vse poti, vizume in podobno plačati z lastnimi prihranki, zdaj pa jih ni več, tako da bo najina pot v Južno Ameriko aprila prvič financirana tudi s prispevki ljudi, ki naju podpirajo in spremljajo. A potujeva res z najmanjšim mogočim proračunom, iščeva le cenovno najbolj ugodne možnosti. Tudi zato stremiva k temu, da bivava v skupnosti, ne pa da si bivališče plačujeva drugje in potem vsak dan prihajava na delo, kot so na primer želeli v Španiji. Je pa res, da imam sam že nekaj prostovoljskih izkušenj; leta 2005 sem bil nekaj časa na delu v Argentini, pozneje sem sodeloval kot prostovoljec na onkološki kliniki, tudi v Barki. Ko sva se spoznala s Silvo, sva hitro ugotovila, da se ujemava na več področjih, tudi na tem.

Silva: Res imava veliko skupnih interesov, a preden sva šla na pot, je bilo zelo delovno. Da sva lahko uspešno vodila podjetje in izpeljala vse zastavljene projekte, sva se morala nenehno učiti. Tako nama tudi izkušnje s pisanjem in digitalnim marketingom pridejo zelo prav. Sama sem bila nekaj časa zaposlena tudi v Fundaciji Vincenca Drakslerja, kjer sem skrbela za koordinacijo programov v medgeneracijskem centru v Kranju.


Silva pomaga brezdomcem v bolnici v Kijevu. Foto osebni arhiv

Torej delo z ljudmi za nobenega od vaju ni bilo povsem novo?

Nace: Res je. Sem pa v življenju že šel skozi to: dvakrat sem imel podjetje in dvakrat sem po določenem času ugotovil, da potrebujem nekaj drugega, nekaj bolj smiselnega. Oba s Silvo sva čutila podobno in se o tem tudi veliko pogovarjala. Da bi rada delala nekaj, za kar bi čutila, da je prav, nekaj, česar bi se z veseljem spominjala na stara leta. Želela sva si torej dati možnost, da dokler sva še mlada, produktivno in intenzivno delava takšne stvari, da se ne bi nikoli pozneje v življenju spraševala, ali sva zamudila priložnost in nisva dala tistega, kar bi lahko. In da pogled na opravljeno ne bi bil prazen. Seveda si ne domišljava, da rešujeva svet, lahko pa človek da delček tega, kar ima in zna.

Zdaj sta na delu že dve leti. Če bi ta trenutek končala pot, bi se na opravljeno že lahko ozrla z zadovoljstvom?

Silva
: Jaz bi zase rekla, da ja. Glede na okoliščine in izzive, ki so bili na poti, sem res dala od sebe vse, kar sem lahko. Zato čutim zadovoljstvo. A kakor kaže, še ni konec …

Nace: Pot je bila nedvomno prava, ampak želja je večja. Ne želiva, da bi bil to samo štiriletni projekt, ampak da se nadaljuje, in ne nujno z nama v prvih vrstah. Kar si želimo tisti, ki delamo v društvu Operando, je, da bi na neki točki ljudje spoznali, da svoje življenje lahko osmislijo s tem, da pridejo na pomoč tistim, ki to potrebujejo. In ne samo to: da spoznajo tudi, da imajo tudi ti ubogi ljudje svoje poslanstvo. Ravno slednje je po mojem najbolj pomembno sporočilo, ki ga lahko dava po teh dveh letih: to, da pomoč ni enostransko dejanje. Ne daje samo eden, ampak gre za izmenjavo, pri kateri vsak dobi nekaj. In kaj je lahko pomembnejše od tega, če človek tako odkrije, kaj je njegovo poslanstvo?

Lahko to malo bolj konkretno pojasnita?

Nace
: V skupnostih, zlasti v tistih, kjer so osebe z motnjami v razvoju, je veliko tega. Je pa res, da je težko predstaviti realnost. Ljudje si že v štartu mislijo, da kaj takega sami ne bi zmogli, v resnici pa to lahko doživiš šele, ko si tam, z njimi. Ker dokler samo bereš o teh stvareh, zija prepad med tabo in človekom, ki mu želiš pomagati. Misliš si: jaz imam vse, on nima ničesar, zato čutiš bolečino in težo. A ko si enkrat z njimi, sprevidiš, da je to del njihovega vsakdana, da so se nekako naučili živeti s tem, in te napelje k razmišljanju, da morebiti za dotičnega človeka situacija vseeno ni tako hudo težka, kot si si predstavljal. Ker ti ljudje ti res veliko dajo: možnost, da delaš to, kar delaš. Poleg tega sprevidiš, da te želi vsak nečesa naučiti, čeprav se tega ne zaveda: lahko je to zapornik, zapuščen otrok, nekdo na smrtni postelji, gobavec … Nenehno ti daje nekaj in to te dviga.

Silva: Ti ljudje pridejo do tebe in te povabijo v svoje življenje. Nimajo predsodkov, zlasti če govorim za skupnost Barka v Italiji. Ko sva se nazadnje vračala iz Kalkute, sva se vmes ustavila pri njih in je bilo res lepo: vedno je malo drugače, vedno je kaj novega, a se mi zdi, da nadaljuješ s točke, kjer si nazadnje končal. Da zaupanje, prijateljstvo in povezanost še trajajo, ne glede na to, ali sva na drugem koncu sveta. Drugačnosti se ljudje bojimo, a v takem odnosu je toliko neke polnosti, bližine, iskrenosti … Vse lepo izvabijo ti ljudje iz tebe. Hkrati pa, ko opazuješ oziroma primerjaš naš in njihov način življenja, sprevidiš, da je lahko življenje veliko bolj preprosto. Kako smo pravzaprav ujeti v potrošniško miselnost, ki nas zasužnjuje, dela nesvobodne. Te izkušnje, ki sva si jih nabrala, mi jasnijo moj pogled na življenje; kaj je tisto, kar je res pomembno.


Pomoč brezdomcem v nočnem zavetišču v Kijevu. Foto osebni arhiv


Tudi v knjigi sta zapisala nekaj lekcij, ki sta jih dobila. Da tudi svojega partnerja v takih okoliščinah spoznavaš na novo, ga vidiš v drugi luči … Je pa verjetno za oba lažje, da delujeta v paru in se podpirata?

Nace: Če bi delovala vsak zase, bi bila to nedvomno čisto druga izkušnja. Treba je kdaj iz območja udobja, da potem pri sebi in pri partnerju vidiš, kaj najboljšega, pa tudi najslabšega lahko situacija potegne iz človeka. Verjamem, da tak izziv številnim pomenijo tudi lastni otroci – ti imajo res neverjetno sposobnost, da človeka izzovejo, da starši morajo rasti (smeh).

Povedala sta, da vaju je zaznamovala zlasti Ukrajina. Zakaj?

Nace
: Zaradi kontrasta. Ker ko sva potovala po Evropi, sva bila v stiku s pomoči potrebnimi, a nekako na ravni, ki smo je navajeni v Sloveniji. V Ukrajini pa je bila slika drugačna, kot bi bila izpred 50, 60 let. Ljudje so res strti, prav očitno je, kako slabo jim gre …

Silva: To je bilo res težje doživljati, saj so nam zelo podobni, izhajamo iz istega slovanskega izvira, čutiš, da so tvoji, a imajo v nasprotju s tabo precej bolj dramatično življenjsko zgodbo in izhodišče. In vse, kar sva prej brala o Ukrajini, je bilo precej lepše opisano, kot je v realnosti.

Tam sta delala predvsem z brezdomci, sicer pa sta se doslej lotila vseh vrst del, predvsem takih, do katerih imajo številni ljudje predsodke?

Nace
: Jaz imam na tem področju nekaj prakse, saj sem kako leto tudi sam poklicno opravljal nego na domu. Sicer pa sva vse sprejela kot izziv, ni nama bilo težko.

Silva: Zame pa je bilo to novo. V italijanski bolnišnici smo imeli uvajanje v nego, kar mi je prišlo v Ukrajini zelo prav. Tam me je res pretresla izkušnja, ko sem v zavetišču oskrbela človeka, ki je bil nepredstavljivo umazan in zaraščen do neprepoznavnosti, poln uši … Če bi ga srečala na ulici, potem ko smo ga umili, ostrigli in preoblekli, bi si mislila, da gre za urejenega 50-letnika, ki se po službi vrača k svoji družini. A občutek, da lahko nekomu pomagaš, ker ga dobesedno rešiš njegovih nadlog, je bil nepopisno lep. Izkušnja, da smo samo ljudje, da smo si lahko tako blizu, tako ljubeči ali čuteči drug do drugega ravno s takimi dejanji. Sploh ni treba veliko. Smo v istem svetu, a zaradi drugačnih izkušenj, ozadij, lastne nezmožnosti ali zavračanja se lahko marsikdo hitro znajde v tako drastični situaciji. To se me je res dotaknilo.

Zdaj se na kratko vrnila domov, iz indijske Kalkute. Sta bila v teh dveh letih pogosto doma?

Nace
: Le enkrat, po enem letu za mesec in pol. V začetku je bilo mišljeno, da bi bila na poti brez prekinitev kar štiri leta, a je treba vsako leto nujno urediti nekatere stvari v društvu. Sva pa ugotovila, da sva si v tem času doma lahko zares odpočila …

… in končno ste prišli do kruha, po katerem se vam je na poti občasno tako stožilo.

Silva
: Jaz nisem imela teh težav, sem nora na riž, po enem letu še bolj!

Nace: So naju pa v Indiji in Bangladešu razvajali s čapatiji iz moke in vode, ki so res dobri, in to bi lahko zamenjal za naš kruh.

Silva: Ko sva bila v Aziji, sem se jih naučila tudi sama peči, vendar mi pred kratkim doma niso uspeli … Malo prakse bo še treba (smeh). Obžalujem pa tudi, da nisva nabavila napravice za pripravo vietnamske kave …

Nace: Že kava sama je čisto drugačna, res je nekaj posebnega, na voljo le tam. Zahteva poseben način priprave, tudi kondenzirano mleko in led na koncu … Je pa zelo močna, si buden kot čuk.


Nace med delom na riževem polju v Laosu. Foto osebni arhiv


Česa s poti prav tako ne bosta pozabila?

Silva: Iz Azije predvsem tega, na kako preprost način živijo ljudje tam, zlasti na podeželju. Sama izhajam s kmetije in kot otrok sem veliko pomagala staršem, a kar počnejo Azijci na riževih poljih … tega se ne da primerjati, tako zelo garajo. Po drugi strani pa živijo še tako pristno: dosti manj je birokracije, regulativ … tako da še znajo spustiti življenje zraven. Zanimiv je bil tudi Bangladeš, kjer je druga, muslimanska kultura. Hodila sem precej zakrita, a mi je to, presenetljivo, prineslo zanimivo izkušnjo – pokritost telesa mi je dajala neko notranjo umirjenost. In res, če pogledamo nas, zahodnjake, smo pogosto zelo razgaljeni, skorajda nedostojni. Zdi se mi, da zlasti ženske s tem izgubljajo svojo ženskost. Tega me je letos naučila Azija.

Nace: Mene je tudi zelo zaznamoval Bangladeš. Predvsem zaradi kontrasta, saj sva prišla iz jugovzhodnega dela Azije v osrednji del, kjer je druga kultura, drugačen način razmišljanja, sprejemanja … Azijci na vzhodu so bolj zadržani in se moraš kar potruditi, da te spustijo zraven … Medtem ko v Bangladešu, zlasti otroci, sami navežejo stik, nimajo nobenih zadržkov, kar ti pomaga, da se lažje vključiš. Ta kontrast je bil najbolj očiten prav tam. In potem še, ko gledaš te otroke: tako otroški, naravni … njihove zgodbe pa tako težke. Gre za zapuščene otroke brez staršev, ki so jih zapustili iz različnih razlogov. Pri šestih, sedmih letih so se morali sami znajti na ulici. A to so še vedno otroci, z vsem tistim žarom, veseljem in radovednostjo. In ta njihova lakota po pozornosti odraslega samo zanje, po sprejemanju … Žal verjetno nobeden od njih ne bo dobil tistega, kar bi lahko dobil od staršev. Vedno bodo to iskali, kako se bo primanjkljaj kazal pozneje, ne vem, je pa dejstvo, da skupnosti, v kakršni sva delala v Bangladešu, vsaj malo omilijo te stiske. Ti otroci se že zelo zgodaj zavedajo, da jim je dana priložnost, in znajo izraziti hvaležnost: za to, da jih je nekdo potegnil z ulice in jim dal osnovo, da nekaj naredijo s svojim življenjem. Danes od otroka pri nas redko slišiš, da je hvaležen, ker je sit, ker lahko spi, ker ima nekoga, ki ga uči, skrbi zanj …


Nace z otroki v filipinskem Navotasu. Foto osebni arhiv


A take zgodbe vendarle premaknejo nekaj v zahodnjakih in zato morebiti nekoliko lažje darujejo … Vidva sicer zbirata med nekaj sto in nekaj tisoč evrov visoke zneske in odziv je, kajne?

Silva: Želiva si, da bi lahko zbrala več, vseeno pa nikoli ne postaviva nekega visokega cilja, da ljudje ne obupajo in lažje darujejo po svojih močeh.

Nace: Štartava z majhnimi sredstvi, ker se doslej niti nisva medijsko izpostavljala, medtem ko je za večje projekte nedvomno potrebna medijska podpora. Vse, kar smo doslej zbrali, smo prek spletne strani našega društva. Zdaj približno 2500 ljudi sledi najinim objavam in podpira najino pot, mnogi tudi s finančnimi darovi za ljudi, ki jim pomagava. Ko namreč prideva v neko skupnost, poveva, da bova poskušala zbrati nekaj denarja zanje, a pričakovanja so različna: nekateri pričakujejo več, drugi manj …

Silva: Po drugi strani pa vidiš, kje vse so potrebe, ponavadi gre za stvari, ki so nam povsem samoumevne … Ko opisujejo, kaj vse bi potrebovali, naredili, sprejeli več otrok, zagnali ta ali drugi projekt … Potem se zaveš, da toliko ne boš mogel pomagati, kar je spet kar frustracija …

A z denarjem, ki sta ga zbrala, sta nekaterim posameznikom zagotovila študij, boljše bivanje, prehrano … To vseeno ni zanemarljivo?

Nace
: To so majhni koraki, a nedvomno neki dober začetek. Če je volja taka, če je tako namenjeno, bo šla stvar naprej in v tem zaupanju midva potujeva in delava. Če je to nekaj, kar je smiselno v tem času, se bo razvilo tako ali drugače, neodvisno od najine angažiranosti. Želje in vizija pa zagotovo so, zato bova vsekakor težila v tej smeri, je pa res, da ni vse samo v potovanju in pomoči, ampak je najino delo in pomembno poslanstvo društva tudi pričevanje, torej, da o tem govorimo. Eden od motivov, zakaj sva se sploh odločila za to pot, je bilo vprašanje, ali je res, da je svet v taki temi. Žal ga mediji skoraj brez izjeme predstavljajo v taki luči. In ljudje potem vidijo samo to. Najine izkušnje s terena pa kažejo, da ni tako. In s to potjo želiva to dokazati. Da je toliko ljudi, ki svoje življenje, svoje talente, vse, kar imajo, vlagajo v to, da bi bil svet boljši, manj mračen. Želiva si malo posvetiti luč na ljudi, ki so skriti. In izpostaviti tiste, ki so svoje življenje posvetili reševanju določene problematike ali izzivom, a verjetno ne bodo nikoli dobili toliko pozornosti, kot na primer kakšna velika humanitarna organizacija, ali celo novica, ki je dandanašnji praviloma negativna ...

Si vaju je pa težko predstavljati, da se bosta po štirih letih potovanja in pristnega druženja z ljudmi potem brez težav ustalila tukaj …

Nace
: Zame je dejansko kdaj težko živeti tukaj; ne zato, ker ne bi imel rad Slovenije ali Evrope, ampak ker se mi zdi, da se zavedno ali nezavedno trudimo izgnati življenje iz vsega, kar počnemo. Tako ali drugače: z birokracijo, z načinom dela, mišljenja, življenja … Medtem ko v deželah, kjer sva bila, naletiš na življenje, na več nematerialnega bogastva, ljubezni, hvaležnosti … čeprav jim je bilo tako malo dano. Zato najina odločitev za pot ni bila težka in je skorajda težje ostati tukaj ter poskušati pomagati. Ker dejstvo je, da Evropa najbolj potrebuje pomoč. Ljudje zunaj potrebujejo materialno, in to jim lahko damo, v smislu duha pa je Evropa bolj misijonska kot kakšna druga država, ki jo, materialistično, poimenujemo drugo- ali tretjerazredna država. Skratka, vrnila se bova, nato pa bomo vsi v društvu delali v smeri, da bi dolgoročno čim več ljudi opogumili za prostovoljstvo. Jih naučili in opolnomočili ter jih potem lahko poslali tja, kjer bi bila potreba.