Ruski poslovnež pri nas odprl muzej fizike

Anton Popov je v Sloveniji odprl muzej Phys Land. Postaviti ga je dal tudi v Sankt Peterburg.

Objavljeno
05. julij 2016 14.46
Eva Senčar
Eva Senčar

Zakaj je Popov muzej odprl ravno pri nas? Ker smo urejena država, ker je živ­ljenje ob Blejskem jezeru cenovno veliko ugodnejše kot recimo ob kakšnem švicarskem. »Švica je precenjena, Slovenija pa podcenjena,« se je prepričal Anton Popov. Možnosti za prikaz, kako nekaj poteka v naravi in kako zna to izkoristiti človek, pa je tako ali tako neskončno.

Informacijski center Triglav­ska roža na Bledu je bogatejši za nenavadno postavitev. Muzejski prostor je, kot bi vstopili v prihod­nost z vizijami nadarjenih prednikov ali v studio, kjer snemajo znanstvenofantastični film. O fiziki povprečni ljudje vemo dosti premalo. Težko jo razumejo šolarji in dijaki; zato so naprave, ki prikažejo delovanje fenomenov narave in izumov, ki jih je bilo v svojem času še nemogoče uporabiti, tako dobrodošle. Kdo je sedeminštiridesetletni Anton Popov, ki je samozavestno in sproščeno odprl svoj antimuzej za obiskovalce? Vsekakor poslovnež, fizik, a tudi ljubitelj in entuziast z vizijo in samozaupanjem. Muzej očara laike in preseneti strokovnjake.

Hitro vam poteka življenje, če pomislim, da ste predlani odprli muzej prihodnosti tudi v rodnem Sankt Peterburgu, zdaj pa še na Bledu, kamor ste se medtem preselili.

»Slovenijo sem prvič obiskal marca 2014. Razmišljal sem o selitvi. Želel sem uživati v prednostih velikega mesta in hkrati vasi, kar ni nič čudnega, ko pa sem živel v Sankt Peterburgu, ki ima pet milijonov prebivalcev. Ogledal sem si Ljubljano, nato Bled, ki je tako neverjeten s svojimi lepotami, tudi ljudje so prijazni. Do Ljubljane je le 40 minut vožnje. Omogočil mi je torej prednosti vasi in mesta.«

Zakaj ste zapustili Rusijo?

»To me res pogosto sprašujejo. Razmere v Sankt Peterburgu in Rusiji nasploh niso zavidljive, niso naklonjene podjetništvu. Zato sem iskal nove možnosti. Zdi se, da je Slovenija podcenjena, a to bo prej ali slej prešlo, in ko bo, je bolje biti zraven na začetku. Če bi se hotel preseliti h kateremu od švicarskih jezer, o čemer sem tudi razmišljal, bi bilo to desetkrat dražje. Švica je v primerjavi s Slovenijo precenjena. Moji hotelski gostje, ki so bili vajeni letovati v Avstriji, so mi povedali, da bodo odslej raje hodili na Bled. Pa čeprav bodo zato napravili sto kilometrov daljšo pot.«

Kupili ste hotel na Bledu.

»Hotelček s sobami in zajtrkom. Lani je bilo polno vse tri mesece v polet­ni sezoni in za prvo leto obratovanja sem zelo zadovoljen. Kupil sem ga, da ima moja družina od česa živeti, je vir za ta trenutek. Kar dobro nas podpira, milijonar pa od tega, se razume, ne bom.«

Povejte mi kaj o svojem poslovnem življenju.

»Vodim podjetje z desetimi zaposlenimi, rečem mu »open science« (odprta znanost, op. p.), je majhno, a zelo učinkovito. Izdelujemo naprave, ki jih vidite v antimuzeju, prav tako nekatere izobraževalne pripomočke in take, ki jih uporab­ljajo raziskovalni servisi. Ustvarjamo računalniške igrice, za katere je potrebno znanje fizike. Vse našteto je niša. Naš tim opravi vse sam. Naš trg ni množičen, določa ga intelektualna bariera. Zaposlil sem kvalificirane ljudi, inženirje elektronike, ki znajo izdelati naprave za visoko napetost, in zagotovil izvrsten dizajn, saj take opreme ni brez sodobnega oblikovanja. Imamo tridimenzionalne rezalne stroje. Tudi spominke izdelujemo z njimi. Denar se nam steka od muzejskih vstop­nin. Seveda pa je muzej v Sankt Peterburgu trikrat večji, razprostira se na 120 kvadratnih met­rih, v stari stavbi z visokimi stropi. Imamo recimo štirimetrski vrtilec plamena, ki je kot tornado.«

Katere naprave pa bi še posebej omenili v blejskem muzeju?

»Začnemo s preprostimi eksperimenti, kot je nihalo, nadaljujemo pa z visokotehnološkimi. Z nihalom, ki se na prvi pogled zdi otroška igrača, se da enostavno izračunati gravitacijski pospešek. V preteklosti so z njim prvič dokazali vrtenje Zemlje, kajti nihalo na dolgi vrvici ima veliko vztrajnost. Omenil bi izpopolnjen Gaussov top, ki brez kakršnih koli mehanskih sil pospeši kroglico s pospeškom, ki je 1000-krat večji od gravitacijskega pospeška. Od živih bitij lahko le bolha preživi izstrelitev s tako hitro kroglico. Imamo tudi tirni top, ki je v bistvu elektromagnetni plazemski pospeševalnik. Košček aluminijaste folije spremeni v mikroskopske kapljice. To je tehnologija, ki jo uporablja ameriška vojska. Neznani leteči predmet je plovilo na ionski pogon, ki kaže, kako se bomo premikali v prihodnosti. Teslova tuljava, naprava za ustvarjanje umetnih strel, deluje z napetostjo milijon voltov. Pa je kljub temu popolnoma varna, ker ima visoko frekvenco, zato potuje elektrika samo skozi vrhnje plasti kože. Poznavanje narave nam ponuja obilo iztočnic. Za ta muzej se zdi, da idej ni in ni konca, prav tako ne možnosti za prikaz, kako nekaj v naravi poteka in kako zna človek to izkoristiti.«

Antimuzej je slišati posrečeno, lahko bi morda uporabili izraz znanstveni muzej.

»Vsaka muzejska ustanova se ozira nazaj. Anti ne pomeni nekaj negativnega, kakor sem opazil, da zveni v slovenščini. To pravzaprav ni znanstveni muzej. Navsezadnje niti ni muzej prihodnosti. Je pa zabavno, ko pritisneš gumb in te naprave popeljejo v razvoj neke ideje. Nismo tako veliki, da bi prikazali ves tehnološki napredek. Ko potujem po svetu in obiščem tako imenovane znanstvene muzeje, vidim, da to niso muzeji o znanosti, da gre bolj za lokalno raven. Z našo razstavo ciljamo na publiko, ki se rada zabava, a z določenim namenom. Smo poslovneži, ki govorimo o znanosti.«

Dobri poslovneži so vizionarji, načrtom nikoli ni konca …

»Rad bi napravil park za poljudno znanost. Imeti bi moral kakšnih 3000 kvadratnih metrov površine. Želim prikazati sodobno tehnologijo na enem mestu.«

Domnevam, da ste mislili na Ljub­ljano?

»Če bi imel ta trenutek na razpolago potrebni denar, bi želel graditi na zemljišču ob avtocestnem priključku Lesce - Radovljica. Ljub­ljana je veliko mesto in je tudi cena zemljišča najvišja. Ker je Slovenija tako majhna, ni nujno, da je v glavnem mestu. Seveda sem razmislil o vseh predlogih, kljub temu pa te vizije nisem povezoval z denarnimi možnostmi, saj bo dodana vrednost neznansko večja kot vložek. In neznansko hitro se premikamo na naslednjo tehnološko raven. Še pred kakšnimi 15 leti mobilni telefon ni bil dosegljiv vsakomur. Moj prvi računalnik je stal 11 tisoč dolarjev. Zdaj pa je moj pametni telefon, ki stane 60 evrov, zmogljivejši, kot je bil tisti računalnik. Ko razumemo, kako hiter je napredek, si rečemo, moj stil je retro, kajti napredek je hitrejši, kot si mislimo. Zato je moja ideja usmerjena v prihodnost.«

Kaj mislite, katera vaša naprava v muzeju ima resnično uporabno vrednost za prihodnost?

»Visokonapetostna tehnologija, ki bi jo uporabili za vlake prihodnosti. Današnji vlaki ne vozijo tako hitro zaradi trenja. To bo rešil magnet. Best Motors je razvil koncept vlakov v predoru, po katerem izčrpaš zrak, da je manj zračnega upora in je potrebno tudi manj energije za doseganje večje hitrosti. Elektromagnetni vlak po tem konceptu bi lahko drvel s hitrostjo 1200 kilometrov na uro.«

Nepredstavljivo!

»Ni. Dve podjetji že opravljata poskuse. Antimuzej prikaže tudi linearni pospeševalnik, ki je znan kot rail gun. Z modelom naprave, ki je v našem muzeju, bi lahko v vesolje izstreljevali nanosatelite. Vso to tehnologijo raziskujejo v vesoljskih programih. Za vse potrebuješ le elektriko.«

Ste tu z družino?

»Z ženo in hčerko, ki obiskuje šesti razred. Tu je tudi naš pes, vzhod­noevropski ovčar. Sin končuje srednjo šolo v Sankt Peterburgu. Poleti se bomo odločili, kam bo šel študirat, ena od možnosti je ljubljanska univerza. Fizika in matematika sta prioriteta.«

S študijem fizike bi šel sin po očetovih stopinjah. Kako ste se vi preživljali po diplomi?

»Delal sem v Indiji, na Kitajskem in drugje po svetu, bil sem v energetskem sektorju v podjetju, ki je po svetu gradilo jedrske elektrarne. Na začetku 90. let, ko je Sovjetska zveza ravno razpadla, za znanost ni bil dober čas. Zato sem se podal v poslovne vode, ne pa zato, ker bi imel to zelo rad. Zanima me znanost, ki jo prepletam s podjetništvom. Nenehno se moram truditi, da obdržim kvalificirane inženirje.«

Kaj berete, ko zjutraj vstanete? Znanstvene publikacije in revije, da ste na tekočem?

»Najraje berem spletno stran ameriške edicije Popular Mechanics. Že nekaj let ne berem časopisov. Bi jih sicer rad, ampak vam povem, zakaj jih ne: ker nisem zgod­nja ptica, vstanem pozno, zato je moje jutro kratko. Naj vam pokažem, kaj imam na flipboardu: članke o znanosti. Tudi Digest zbira informacije. Nekatere so populistične, vsake toliko pa naletiš na pravo, potem iščeš naprej, dokler ne prideš do poglobljene izvirne informacije. Poglejte, koliko neumnosti je tu gori. Kvadrokopter recimo. Ta res ni več zanimiv, vsakdo ga lahko ima. Zanimivo pa je, da so v Nemčiji z njimi začeli raznašati pošto. Ali mini flash za iphone. Bedarija. Prava novica je recimo, da je raketa SpaceX že drugič pristala na oceanski platformi. Dobra stvar je, da imaš možnost izbrati, slaba pa, da je izbira preširoka.«