Tak vrtec bi si želel vsak starš

Živeti v naravi, z naravo in za naravo – v vrtcu Vrhnika res dobro uresničujejo lastni moto, mulčki pa se ob tem zabavajo.
Objavljeno
23. februar 2018 13.28
Posodobljeno
25. februar 2018 11.00
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Živeti v naravi, z naravo in za naravo – to je dota, ki smo jo dolžni dati našim otrokom, je moto javnega vrtca Vrhnika, ki si v vseh svojih petih enotah prizadeva za do okolja čim bolj prijazno ravnanje. V dobršen del dejavnosti so vključeni tudi otroci, ki med igro in gibanjem na prostem, prepletenima z delom na ekovrtu, kuhanjem, izdelovanjem naravne kozmetike, ustvarjanjem iz odpadnih materialov …, krepijo skrb za okolje in lastno zdravje.

Vrhnika je okoljsko ena najbolj naprednih občin v Sloveniji, saj v njej že več kot dve desetletji dosledno ločujejo odpadke, leta 2014 pa je naredila še korak naprej, saj se je kot prva slovenska občina pridružila evropski mreži lokalnih skupnosti na poti do zero waste (nič odpadkov oz. nenehno zniževanje količin mešanih odpadkov).

Ta koncept vpeljujejo na vseh ravneh, od posameznega občana do javnih institucij in gospodarskih sektorjev v lokalni skupnosti. Posebej vneto so se tej strategiji pridružili v vrtcu Vrhnika; tako zelo, da so si njihovo delo v preteklih letih prišli ogledat tudi tujci. »Lani so prišli s francoske televizije, letos pa tudi francoski okoljski menedžerji, ki smo jim, kot prej naša občina in komunala, predstavili svoja prizadevanja za zmanjševanje odpadkov,« je pojasnila ravnateljica Marta Samotorčan.

Kot je povedala, že od začetka dajejo veliko pozornost trem področjem: naravi, ekologiji in gibanju. V oddelkih z najmlajšimi so se tako leta 2014 s sodelovanjem Ekologov brez meja, vrhniško komunalo in občino odločili za uporabo pralnih plenic. »Najprej smo opravili anketo med starši in kar 70 odstotkov se jih je strinjalo s tem. Imeli smo srečo in dobili domačega proizvajalca, s katerim smo skupaj razvili plenico za vrtec – da je dovolj vpojna, spredaj malo višja, skratka, prilagojena. In če se strgajo, nam jih tudi pošijejo. Finančni vložek je bil na začetku kar velik, a zdaj vidimo, da je zadeva cenejša, kakor če bi uporabljali plenice za enkratno uporabo: količino odpadnih plenic smo zmanjšali za 25 tisoč kosov in tako prihranili 5300 evrov na leto; pri odvozu mešanih komunalnih odpadkov pa smo dosegli 50-odstotni prihranek.«


Uporabljajo samo pralne plenice in menda so vsi otroci suhi že pri dveh letih. Foto Jože Suhadolnik

Po rešitve v Italijo

Prvo leto sicer nekaj staršev ni dovolilo uporabe pralnih plenic, zdaj pa je takšnih vedno manj, je povedala. Namen projekta je tudi spodbujati odločitev za pralne plenice v družinah z majhnimi otroki in bodočimi mamicami, predvsem z argumenti, da je njihova uporaba preprosta, ugodnejša in prinaša pozitivne učinke tako za zdravje otrok kot okolje, vendar kakor je povedala Samotorčanova, doma večina staršev njihovih otrok pralnih plenic ne uporablja, »zato nekaj odpadka še imamo.

Otrok namreč zjutraj pride v plenički za enkratno uporabo, pred odhodom domov pa mu znova namestimo takšno. Iščemo rešitve, kako bi šel otrok lahko tudi domov s pralno plenico, a da bi jo vseeno vsakič dobili nazaj. To še ostaja eden od izzivov in s tem namenom smo že obiskali Italijo, ki je lahko vzor na tem področju. Ugotovili smo, da tam staršem kar vrtec pere in pripravlja plenice za domov. Možnosti, skratka, so in v prihodnje si bomo prizadevali uvesti kakšno od njih.«

Plenice in drugo blago perejo brez klora in mehčalcev, »a je analiza plenic pokazala, da so v celoti razkužene in je skrb nekaterih staršev glede higienske neoporečnosti odveč«. Da je raba racionalna, imajo avtomatske dozirnike pralnih sredstev in ekoloških čistil. »Spremljamo tudi porabo energentov; od elektrike, plina, vode … Dvakrat na leto nas podjetje, ki izvaja te meritve, seznani s porabo in svetuje, kje so še rezerve. In v nekaj letih smo res precej zmanjšali porabo, s tem pa tudi stroške.«

Sami pridelajo hrano

Racionalni poskušajo biti tudi v kuhinji. »Na področju prehrane že kar velik delež eko hrane naročamo pri lokalnih kmetih, tisto, kar je v embalaži, pa naročamo v večjih pakiranjih in potem razdelimo na posamezne porcije. Tudi glede popoldanske malice smo se dogovorili, da se poje v vrtcu, s čimer smo se izognili kupovanju hrane v porcijski embalaži, prav tako niso potrebne vrečke, v katere smo pakirali malico za domov.

Tudi v kuhinji se je že veliko naredilo: skuha se toliko, kolikor se poje. Upoštevamo seveda normative, vemo pa, da so otroci v začetku leta manj ješči in se takrat pripravi manj hrane, in se okrepi, ko je treba. Hrane res ne mečemo stran,« je zatrdila ravnateljica in poudarila: »Pomembno je tudi, da otrok ve, kako se jo pridela. Da fižola ne stresemo le iz pločevinke in skuhamo juho, ampak da je treba čakati nekaj mesecev, da zraste in dozori.« O tem pri njihovih otrocih ni dileme, saj imajo poleg naravne čutne poti, skalnjaka v mini barju, kompostnika in zbiralnika vode tudi vrt, na katerem skupaj z vzgojiteljicami pridelujejo večinoma sadje in zelišča.


Po vseh igralnicah striktno ločujejo odpadke, najde pa se odlagališče tudi za kaj bolj specifičnega. Foto Jože Suhadolnik

»Imamo certifikat za eko vrt, delamo po načelih permakulture, torej ne uporabljamo pesticidov, čez zimo skupaj z otroki naredimo zastirko za zelišča. Vedno radi pomagajo, čeprav jih nič ne silimo ali podučujemo, ampak nas preprosto posnemajo pri puljenju plevela, zalivanju, okopavanju … Lani smo sicer morali vrt začasno opustiti, vse rastje populiti zaradi nesreče v Kemisu. Zemljo smo dali analizirati in se je pokazalo, da ne vsebuje nikakršnih škodljivih snovi, a bomo vseeno preventivno nasuli novo in spomladi spet zavihali rokave,« je zunaj na prostem povedala vzgojiteljica dve- do štiriletnikov Ela Rijavec.


Skrb za živali

Poleg vrtca je osnovna šola, kjer imajo učilnico na prostem, pa tudi šolski vrt, ki ga poleti, ko so počitnice, zalivajo vrtičkarji. »In z obeh pobiramo pridelke, številne – jagode, papriko, paradižnik – otroci pojedo kar sproti, če je pridelek večji, pa roma tudi v našo kuhinjo, kjer nato navadno pripravijo juhe,« je povedala Rijavčeva. Si pa otroci sem in tja kar sami pripravijo malico, saj imajo zunaj krušno peč.

»V njej občasno pečejo kruh in se tako naučijo, kako nastane hlebec, jeseni tudi kostanj, krompir ...« je pojasnila ravnateljica. Iz zelišč pripravljajo sokove in čaje, pa tudi naravno kozmetiko: mila, ognjičevo mazilo, zeliščne soli … pohvalijo se lahko tudi z lastno semensko banko. »Vsako leto imamo izmenjavo sadik: z otroki pripravimo sadike, povabimo starše in okoliške prebivalce ter si izmenjamo sadike in semena. Predstavljamo se tudi na lokalni tržnici, pa v Ljubljani na prireditvi Podeželje v mestu,« je povedala vzgojiteljica Ela in opozorila še na netopirnico, hotel za žuželke in seveda kokošnjak s pernatim parom, ki otrokom prinaša največ veselja.


Kokoška in petelin, to sta lepi par! In razlog za veselje otrok. Foto Jože Suhadolnik

»Čez dan živali spustimo, sta navajeni otrok, nobene nesreče še ni bilo. Tudi tisti, ki so se ju v začetku bali, nimajo več strahu, ampak so ju vzljubili. Sestavili smo razpored, po katerem prav vsaka skupina v vrtcu en teden skrbi zanju; za hrano, vodo, menjavo slame, poleg tega je kokošnjak premičen in ga na dva dni premikamo, da se trava ne uniči preveč. Vesela sta tudi ostankov od kosila, zelenjave z našega vrta, onadva pa nam ga pomagata gnojiti,« je povedala Rijavčeva. To sta petelin Reno in kokoška Liza, ime so jima izbrali in izglasovali otroci v vrtcu. »Ko je znesla prvo jajce, je bil v vrtcu pravi praznik. Reno in Liza sta sicer naš drugi par, saj nam je prvega odnesla lisica. S tem življenjskim krogom smo seznanili tudi otroke, da vedo, kako gre to naravi,« je povedala ravnateljica.


Ven v vsakem vremenu

Tam sami preživijo veliko časa. »Že 13. leto smo vključeni v mednarodni projekt Fit in gibanje je naša najbolj pomembna dejavnost, saj so prav vsa področja povezana z njim: otroci so zunaj v vsakem vremenu v vseh letnih časih – imajo škornje in pelerine –, veliko hodijo v gozd, na bližnje zelene površine in vzpetine. Poleg tega imamo vrhunsko opremljene športne dvorane, prilagojene rekvizite za več kot dvajset različnih športov – namizni tenis, skvoš, tek na smučeh …

V zadnjem desetletju smo ob podpori občine dobili štiri vrtce, enega pa obnovili in v vseh imamo sodobno opremljene športne igralnice, zato so lahko otroci ves čas gibalno aktivni. Če že otroka usmerimo v gibanje, se to obdrži tudi pozneje, prav tako skrb za okolje,« je prepričana ravnateljica. Kadar niso v gozdu, so na travniku ob vrtcu, kjer v toplejših mesecih postavijo hiške iz slame ali vej in se igrajo v njih. »Otrok nič ne škropimo s sredstvi proti klopom ali komarjem, prav tako jih ne mažemo s sončnimi kremami, saj smo privrženci naravne zaščite, sence. Zjutraj smo že navsezgodaj zunaj, v največji vročini se umaknemo v notranjost.«


Vsepovsod so bili dokazi, da so otroci ustvarili razstavo, hkrati pa je bilo težko verjeti, česa vsega so sposobni pet- do šestletniki. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Do sonca po vrvi


Po igralnicah strogo ločujejo odpadke, iz odpadnega materiala pa tudi ustvarjajo. Ravno pred kratkim so končali izredno navdušujoč in zato tudi odmeven interaktivni razstavni projekt, skorajda pravi vesoljski center, ki so ga izdelali predšolski otroci iz skupine Dežničkov s pomočjo vzgojiteljic Melite Petrič in Anje Petelin. Prav neverjetno je, kaj je v treh tednih uspelo narediti še ne šestletnikom: del avle se je namreč spremenil v košček vesolja, kjer so spod stropa viseli zelo realno izdelani planeti našega osončja, poimenovani in označeni na način, da so si otroci z lahkoto zapomnili njihove glavne lastnosti.

»Delali smo na način asociacij; tako smo za Mars ugotovili, da se tako imenuje tudi čokoladica, zato smo njen ovoj prilepili zraven kot opomnik, podobno smo uporabili logotip trgovine Merkur. Otroci so tako dobivali novo znanje s konkretnimi izkušnjami in doživetji, kar si potem res dobro zapomnijo,« je pojasnila Petričeva in poudarila, da sta si s sodelavko prizadevali predvsem, da so otroci razmišljali zunaj okvirov.

»Torej, ne da sva jih vodili midve, ampak da so sami razmislili, kaj bi še lahko naredili, kaj še manjka, kateri material bi bil najprimernejši za izdelavo sonca, kako, menijo, bi lahko prišli do njega: po vrvi? Z raketo? Bi bilo prevroče? Skratka, pustili sva krila njihovi domišljiji.«


Vedoželja za izvoz! Foto Jože Suhadolnik/Delo

Kar se je izkazalo za zelo uspešno, in to v oddelku, v katerem je kar nekaj otrok z odločbami ali tik pred tem, da jim jih izdajo. »Letos imamo prednostno nalogo vključevanje otrok s posebnimi in različnimi potrebami na posameznih področjih, predvsem v smislu, da je treba v skupini videti vsakega otroka posebej in pri njem poskušati spodbuditi tisto najboljše in optimalno, kar se da. Našima vzgojiteljicama je nedvomno uspelo, saj sta zmotivirali vse otroke, upoštevali njihove individualne posebnosti, prilagodili delo. Pokazali sta, kaj vse se da narediti, če se hoče in se loti na pravi način,« je povedala ravnateljica.

»A če ne bi bili z Anjo na isti valovni dolžini – res se dobro dopolnjujeva –, po mojem ne bi bilo mogoče izpeljati projekta z vsemi temi otroki,« je poudarila Petričeva in povedala, da je bilo njihovo vesolje zelo oblegano. »Na ogled so prihajali otroci iz drugih vrtcev in enot, ustanov, starši ...«


Mi gremo zdaj tja med zvezde! Foto Jože Suhadolnik/Delo

 

Novo začasno igrišče

Da so bili res vpeti v proces od ideje do končne izvedbe, se je pokazalo, ko so otroci obiskovalce sami vodili po razstavi, ki je vključevala še vesoljske uganke, igrice, eksperimente, ki so nakazovali, kaj se je dogajalo v času dinozavrov, in kako se je površje Zemlje spreminjalo zaradi izbruhov vulkanov, iz kuhanega plastelina so poustvarili plasti zemeljske skorje, izdelali škatlo za proučevanje kamenin, narisali svoje videnje neba in sveta nad nami, seveda pa brez skafandrov, vesoljske postaje s številnimi kabli, s straniščem za astronavte, suho hrano in računalnikom ni šlo.

»Pregledali smo številne knjige in filmčke, od koder so otroci črpali ideje in se zgledovali. S tem ko so vse predmete nalepili po stenah, so ustvarili vtis breztežnosti,« je postopek nastajanja pojasnjevala Petričeva. »Res je bilo pestro, skorajda se ni govorilo o ničemer drugem, tudi doma so otroci razglabljali samo o tem, so nam povedali starši.«

Posneli so tudi kratke filme na temo vesolja, na primer, kako se narisana psička Lajka vkrca v raketo in poleti v nebo, animacijo poleta rakete iz kock lego. »Nekateri so risali, drugi sestavljali, za dvajset sekund filma je bilo potrebnih približno 150 fotografij, kolegica je nato vse to zmontirala skupaj z realnimi videoposnetki in podložila z glasbo. Tako so otroci dobili tudi predstavo, kako nastane animacija,« je povedala vzgojiteljica Melita.


Zdaj, zdaj bo izbruhnil! In spremenil površje za vekomaj! Foto Jože Suhadolnik/Delo

Nato je to postalo eno veliko interaktivno igrišče, kjer so se otroci in njihovi obiskovalci povsem zamotili, nadaljevali debate o vesolju, se spraševali, ali je tudi Afrika planet, uprizarjali bitke dinozavrov, skakali na plastenko ter z izrinjenim zrakom izstreljevali mini rakete. In si, občasno, privoščili vesoljski namaz, ki je ... iz avokada. »Prej ga niso kdove kako marali, ko pa se je spremenil v vesoljski namaz, ga kar ni bilo dovolj,« je v smehu pojasnila ravnateljica, ki v kratkem odhaja v pokoj. Brez dvoma je svoje delo dobro opravila.