Tek je tisočkrat ožeta limona

To je knjiga o drobnih, s tekom včasih le posredno povezanih rečeh, ki bodo v mojem spominu še potem, ko bo svoje postorila demenca, je napisal v prologu svoje sveže knjige Mojtek.

Objavljeno
03. november 2019 10.30
Posodobljeno
03. november 2019 10.30
Marjan Žiberna se ne bori več z uro, a če ga včasih vseeno kaj popade, se odpravi na stadion in se tam žene na žive in mrtve. Če gre, gre, če ne, doseženi rezultat vrže čez rame.
Foto Tomi Lombar
To je knjiga o drobnih, s tekom včasih le posredno povezanih rečeh, ki bodo v mojem spominu še potem, ko bo svoje postorila demenca, in o ljudeh, s katerimi sem si delil tekaško navdušenje. Tako je v prologu svoje povsem sveže knjige napisal Marjan Žiberna, vsestranski svobodni novinar, ki je zad­njih nekaj let tudi eden od komentatorjev na Ljubljanskem maratonu, ob čigar družbi, domislicah in zanimivostih, ki jih pove, vse tiste ure hitreje minejo. Se je pa nekdanji tekač na srednje in daljše proge zgolj enkrat samkrat lotil tega več kot 42 kilometrov dolgega podviga. Tudi o tem v značilnem šaljivem slogu piše v svojem šestem leposlovnem delu.

V Ljubljani bivajoči Primorec (skoraj) spod Nanosa vsakih nekaj let napiše knjigo in z izjemo nekaj turističnih vodnikov (Po Dolenjski, Po Posavju, Po Tržiču in okolici ter Best of Slovenia) so vse vsaj malce povezane s športom, saj se Žiberna ni ukvarjal le s tekom, ampak tudi pohodništvom, kolesarjenjem in potepanjem po svetu, v nekaterih od teh »disciplin« pa še danes marljivo miga. Po Beznici v Kitalah in potopisu Bazni ščurek je prišel Dobri pastir in druge kratke ženske, nato leta 2015 ob Zgodbi Ljubljanskega maratona, ki jo je ob dvajsetletnici tega tekaškega praz­nika napisal v soavtorstvu z Brankom Gradišnikom, deloma tudi teku posvečeni roman Norma, po lanskih kratkih zgodbah Kdo gleda prozo? pa letos jeseni še Mojtek.

image
Naslovnica Žibernove nove knjige, za katero je hecne ilustracije prispeval Matjaž Fuchs. Foto M. Ž.
»Besedi sem preprosto združil v eno, nič globljega ni v ozadju naslova,« pove 51-letnik, ki si je tako kot pri Normi prizadeval, da bi o teku pisal na način, ki bi bil zanimiv za širše množice. »Ker tek je sam po sebi precej banalna stvar: postavljanje ene noge pred drugo, zato je pametovati o tem težko. Ampak to se še vedno počne in tudi sam spadam zraven (nasmešek). Tek je že tisočkrat ožeta limona, a se mi zdi, da mi je vseeno uspelo najti drugo pot. Verjamem, da imam zdravo distanciran odnos do te stvari, s katero sem se nekoč ukvarjal, ne da bi kaj dosti videl levo in desno. Ob tem sem namreč počel še druge stvari, tudi študiral, zelo veliko so mi pomenili kolegi, ki jih tukaj popisujem, in zdi se mi, da je to tudi stvar, ki na koncu edina ostane. Doseženi rezultati služijo kvečjemu kot predmet debate in interne šale.«

Bomo že kako. Če ne drugače, pa na staro slavo. Saj ne, da bi je bilo kdaj kaj dosti, a nekako smo morali premagovati nelagodje (pred pešačenjem od Kamniške Bistrice do vrh Triglava, no, šlo je do Kredarice ...). Navzgor je za silo šlo, kjer pa se je pot zravnala ali je bilo treba stopiti celo korak ali dva navzdol, so bile koline pri živem telesu.

Žiberna se tako na duhovit način sprehodi skozi svoje športa in zabave polno življenje, v knjigo pa je uvrstil zgodbe, »ki so še po več letih ostale žive v spominu in se mi zdijo zanimive tudi za koga drugega, ne le zame in za vpletene«, pojasni sogovornik, ki se zna vsak trenutek pošaliti na svoj račun in to počne tudi pri pisanju. »Moje zgodbe so napisane s primerno zdravo samo­ironijo. Ironičen sicer ni težko biti, a si tak običajno na račun drugih, medtem ko sebe izvzemaš, sam pa mislim, da moraš z enakim metrom meriti sebe in druge.« V knjigi piše o realnih ljudeh in realnih, včasih le rahlo prirejenih pripetljajih, ki se včasih končajo na presenetljiv način, a nihče od nenačrtno nastopajočih menda ni imel nič proti, da postane eden Žibernovih knjižnih junakov.

Bila je seveda stara, vsak čas bo umrla, za vse na svetu je sama, nihče ji čisto nič ne pomaga. Skratka, vse je bilo na videz narobe. Torej je bilo vse v redu. Vse tako, kot je bilo zmeraj, odkar pomnim, je napisal o svoji mami, nekaj prijateljev in športnih soborcev – Rafael, Urban ... – pa že nekaj let ni več. Ko je zaspal, se nismo spraševali, zakaj se je toliko trpljenja zgrnilo na enega samega človeka. Za kaj takega smiselna razlaga ne obstaja.


(Samo)refleksija o teku in ...


Kakor ugotavlja v knjigi, ki zna na trenutke tudi ganiti, bi bil, četudi bi cele dneve le treniral in bil v celoti fokusiran na šport, le za pol raz­reda boljši, torej ne prvokategornik. »Neke naravne predis­pozicije imaš in znotraj tega delaš, kako daleč boš prišel, pa seveda ne veš, a realno gledano ne prav daleč. Si ne očitam, kaj bi lahko, če bi, ali če bi imel boljše pogoje, kar pri nas tako pogosto poslušamo. Dokaz, da ni tako slabo, je že, da recimo Roglič zmaguje na Vuelti, in tudi drugod dosegamo zelo spodobne športne rezultate. Da imamo dober sistem, nam priznavajo tudi tujci iz pri nas tako opevanih zahod­noevropskih držav ...«

Kdor je videl presušene Kenijce v živo, lahko mirno reče, da so beli tekači pravzaprav zelo uspešni (ko je osebno obiskal enega od kenijskih vadbenih središč).

Ob tem opozori na dejstvo, da so slovenski rekordi v tekih na srednje in dolge proge stari desetletja, »se pravi, da že nekoč ni manjkalo znanja. Novih rekordov zdaj pa ni, ker smo priča veliki ponudbi drugih športov, za mlade precej bolj privlačnih od teka, kjer moraš leta in leta trenirati in vmes lahko obupaš.«


Tek je sam po sebi precej banalna stvar: postavljanje ene noge pred drugo, zato je pametovati o tem težko. Ampak to se še vedno počne in tudi sam spadam zraven.


Da bi dosegli nekdanjo raven oz. nove rekorde, pa bi morali po njegovem »tisto peščico trenerjev, ki so se iz čistega entuziama pripravljeni ukvarjati s tem, malo potrepljati, pohvaliti, jim omogočiti malo boljše razmere za delo, saj oni so tisti, ki v svojih lokalnih okoljih izluščijo bolj ali manj nadarjene posameznike, jih vzamejo v roke, jim stojijo ob strani tudi, ko jim gre slabo ...« Tudi sam je na kratko izkusil trenerske vode – otroci so ga začeli skrivaj klicati Pasja taca, ker je s tem nadomestil bolj sočne besede na koncu jezika –, a v knjigi ugotovi, da se poklicno v to ne bi hotel vpeti, zato ... večna čast in slava amaterstvu!


Pod pritiskom


Kakor pravi, je imel srečo, da je pravi čas odkril šport in izživel svojo tekmovalnost. »Treniral sem veliko, in ko sem šel na štart, sem se vedno spraševal, ali se mi bo ves trud obrestoval ali ne. Ko sem nehal tekmovati, mi je to po eni strani malo manjkalo, po drugi pa je ta pritisk odpadel. Tudi ko sem nekajkrat rekreativno tekel, nisem bil povsem miren, vedno je bilo zadaj neko vprašanje, kako mi bo šlo.«

Že kmalu sem grizel tudi samega sebe, saj so me začeli prehitevati taki, ki si jih niti tako opešan nisem znal predstavljati pred sabo (med tekom na Šmarno goro).

image
REUTERS Eliud Kipchoge je skozi cilj maratona, ki ga je pretekel pod dvema urama, pritekel lahkotno in z nasmehom na obrazu, a je prej leta in leta hudo garal, da je prišel do sem. Foto Reuters


Nekaj let po tistem, ko je nehal tekmovati, se je tudi prvič in zadnjič udeležil maratona. V Radencih. »Zanimalo me je, kako je to videti, ker je bilo toliko govora o tem.« Zatrdi, da ima Janez Penca, ki je pred davnimi dvajsetimi leti prevedel knjigo o kenijskih tekačih, naslov­ljeno Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto, zelo prav. »Eliud Kipchoge, ki je nedavno odtekel maraton pod dvema urama in v cilj prišel ves svež, je lep dokaz za to. Pred tem je namreč vrhunsko treniral in sam maraton je bil zanj gotovo manj naporen od priprav nanj. No, v mojem primeru je naneslo tako, da mi je zelo manjkalo kilometrov, in to sem hudo boleče občutil …«

Klanci so postajali vse strmejši, komaj sem še lezel navkreber. Zazdelo se mi je, da bi potreboval cepin in dereze. Niti duh ni bil več voljan, moje meso pa je že kar nekaj kilometrov grdo smrdelo.


Krotilec kil in tečnobe


Zdaj, kakor pravi, res ne potrebuje več tega pritiska: »Če gre, gre, če ne gre, vržem čez ramo, ker se res nima smisla pri petdesetih sekirati, če isto razdaljo tečeš minuto, dve ali pa pet počasneje, kot si imel v mislih ... Je pa verjetno hudič, če šport odkriješ šele v krizi sred­njih let, saj to lahko zaradi morebitne obsedenosti z rezultati pomeni le nov vir frustracij in ne zadovoljstva. Pred časom sem se sicer pogovarjal z nekim športnim psihologom, ki je dejal, da ni težava v tem, da dejavnost, kot je tek, zasvoji človeka, ampak je človekova struktura nagnjena k temu, da jo neka stvar zasvoji oziroma se začne z njo obsedeno in pretirano ukvarjati.«

A po štartnem strelu se vsi ti invalidi in bolniki zaženejo z nepričakovano hitrostjo (o rekreativcih, ki skrivajo svojo pripravljenost oz. že vnaprej opravičujejo svoj morebitni nezadovoljiv rezultat).

Prizna sicer, da ga kdaj vseeno zgrabi tekmovalnost, »takrat grem na stadion, pritisnem uro in se ženem, in to na žive in mrtve. A to je le zelo redko, po navadi ne gledam na uro.«

Odgovorim (jim), da imam stensko uro, ki jo ošinem, preden stopim skozi vrata in stečem, in spet potem, ko se vrnem domov.

Če teče sam, ne divja, saj lahko takrat o čem v miru razmisli, podobno kot med hojo ali kolesarjenjem, kar si s prijatelji včasih tudi malo začinijo z izzivi, kot so (bile) trojke na PST, ekstremni podvigi (na čas) v hrib, s kolesi ... »Sicer sem pa redno aktiven: hodim na Krim, pozimi na Šmarno goro (»A greš zvečer tacat po močeradih?«), enkrat na leto grem s kolesom čez Vršič na Mangartsko sedlo, pa v Avstrijo in nazaj čez Korensko sedlo, a z zmernim tempom. Šport je zame tudi način, kako krotiti kile. Mogoče sem zato manj tečen, zad­nja leta pa migam malo tudi z mislijo na zdravje.«

image
Žiberna je po Normi, ki prav tako govori o teku, napisal še Mojtek. »Je v teku, davno ožeti limoni, za bralce, še kaj soka? Če preberete Mojtek, boste ugotovili, da ga je. In to prijetno svežega,« vabi k branju svojega šestega leposlovnega dela.
Foto Tomi Lombar


Naprej po svoje



Klanci so postajali vse strmejši, komaj sem še lezel navkreber. Zazdelo se mi je, da bi potreboval cepin in dereze.


»O, jaz sem imel tudi veselje s pisanjem, vas skuša razveseliti priletni zdravnik,« ko mu odgovorite na vprašanje, s čim se preživljate, medtem ko vam kot krt rije po črevih. »Na gimnaziji sem prav z veseljem urejal šolski stenčas.«

Žiberna si kruh služi z novinarskim delom: veliko dela za National Geographic Slovenija, piše reportaže in intervjuje, je urednik različnih publikacij, trenutno piše tudi napol biografsko, napol zgodovinsko delo o zamejskem Slovencu iz Italije, scenarij za dokumentarni film z živalsko tematiko … Biti na svobodi sicer ni lahka stvar, kruh je trd, honorarji pa nizki, prizna, a se nekako zna pregristi skozi življenje, tudi zahvaljujoč športu, ki je iz njega že v otroštvu napravil garača. Z veseljem pri glasbenih, športnih in drugih podvigih spremlja svoja 19 in 14 let stara sinova ter enajstletno hčerko. »Na stadionu v Šiški se pogosto v miru usedem na kavo in jo opazujem, kako se hodi igrat atletiko.«

Vse kaže, da je oni tam zgoraj, ki ga imam pogosto na sumu, da ne samo da ga ni, ampak da je v resnici zamerljiv in maščevalen star pizdun, v mojem primeru vendarle prijazno postoril svoje. (Odlomki so iz knjige Mojtek.)