Testiranja ni nikoli preveč

Namesto barikad in vojske je Južna Koreja uvedla testiranje.

Objavljeno
23. marec 2020 11.14
Posodobljeno
23. marec 2020 11.15
Razgled na Seul – z masko. Foto: Kim Hong-ji/Reuters
Ko so v Seulu 20. januarja odkrili bolezen covid-19 pri ženski, ki je pripotovala iz Kitajske, se je zdelo, da je Južna Koreja popolnoma pripravljena na izziv v obliki koronavirusa. Omenjena ženska je bila 30. bolnik. Čeprav je šlo za glavno mesto, katerega prebivalstvo skupaj s primestnimi naselji šteje okoli 25 milijonov ljudi, je bilo skupno število obolelih še vedno veliko manjše kot v drugih državah. Da o Kitajski sploh ne govorimo.

Nato pa se je zgodil 31. primer. V Daeguju, mestu z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev, je bila neka ženska lažje po­škodovana v avtomobilski nesreči. V bolnišnici, kjer so jo oskrbeli, ni nikomur prišlo na misel, da bi jo testirali na koronavirus, saj ni imela nikakršnih simptomov, tako da je, potem ko je bila v stiku z več zdravniki in medicinskimi sestrami, odšla domov. V naslednjih nekaj dneh se je dvakrat udeležila obreda v cerkvi Šinčeondži. Čeprav je medtem dobila visoko vročino, se ji to ni zdelo zadosten razlog, da bi prekinila običajno rutino. Šla je celo v enega od hotelov in si tam privoščila obrok s samopostrežnega pulta, dva dni po tem kosilu pa se je počutila tako slabo, da je le zaprosila za test, in ta je potrdil – zbolela je za covidom-19.


Točka eksplozije


Tako je »primer št. 31« prišel v besed­njak epidemiologije kot tisti nesreč ni trenutek, ko se izgubi sled, ki bi vodila do jasnega vira okužbe, in kot točka, od katere se sproži nenadzorovana eksplozija epidemije. V dneh, ko so pri omenjeni ženski odkrili koronavirus, je zbolelo več sto vernikov te iste cerkve Šinčeondži. In čeprav prevladuje prepričanje, da se okužba ni prenašala samo od nje, ampak tudi od nekoga, ki je virus na območje Daeguja očitno prinesel ob pogrebu enega od članov cerkve, je bilo med 8500 okuženimi, kolikor so jih na koncu našteli, več kot 60 odstotkov pripadnikov te skrivnostne krščanske sekte.

image
V Južni Koreji nočejo ponavljati napak, zato so boj s koronavirusom vzeli zelo resno. Foto: Reuters


Že pred časom smo pisali, kako je potekalo raziskovanje gibanja virusa prek cerkve, katere ustanovitelj in vodja Li Man Hi je obljubil odhod v raj za 240.000 svojih privržencev, a le, če jim nobena stvar, celo epidemija, ne bo preprečila doslednega obiskovanja obredov, ki so na samem vrhu v hierarhiji prioritet. Župan Seula je 88-letnega Lija tožil za poskus uboja in poškodbe, samooklicani mesija se je globoko priklonil in opravičil za vse, kar je zamolčal, medtem ko se je virus nemoteno širil med ljudmi, južnokorejski mediji so se (še enkrat) ukvarjali s problemom velikega števila takšnih »tiskovnih predstavnikov raja in pekla«, na koncu pa je vse to ostalo v drugem planu za najpomembnejšo nalogo, pred katero so se znašle južnokorejska vlada, medicinska stroka in celotna družba. Kako ustaviti virus?

V trenutku, ko nastaja ta članek, imajo v Južni Koreji 93 novih primerov okužbe (s čimer se je skupno število okuženih povzpelo na nekaj manj kot 4500) in tri nove smrtne žrtve. Do zdaj je v tej 51-milijonski državi za covidom-19 umrlo 84 ljudi in seveda so se številni strokovnjaki vprašali, zakaj je v Italiji zbolelo več kot 35.000 ljudi, od katerih jih je več kot 3000 umrlo. Kako je Južna Koreja ustavila virus in s čim bi lahko pojasnili očitno manjšo smrtnost v tej državi v primerjavi z, denimo, Italijo?

Ko se je začel koronavirus širiti zunaj Kitajske, so se v številnih azijskih državah vprašali, ali so drakonski ukrepi izolacije celotnega mesta ali po­krajine, kot so to storili z Wuhanom in Hubeijem, edini način, da se ustavi epidemija. »Južna Koreja je demokratična republika in po našem mnenju blokada ni pametna izbira,« je dejal Kim Vu Džu, strokovnjak za nalezljive bolezni na Korejski univerzi.


Rekorderji v številu testiranj


Namesto barikad in vojske je Južna Koreja uvedla testiranje. V tej državi so testirali več kot 260.000 ljudi, kar pomeni, da so
opravili več kot 5200 testov na milijon prebivalcev, kar je več kot v kateri koli drugi državi – razen v Bahrajnu – in veliko veliko več kot v Italiji, kjer so kljub mučnemu boju z epidemijo testirali manj kot 1000 ljudi na milijon prebivalcev. V Južni Koreji dnevno opravijo okoli 15.000 testov, in to po naslednji finančni konstrukciji. Sredstva za testiranje stanejo 130 dolarjev. Za vsakega posameznika to pomeni, da polovico vsote plača sam, drugo polovico zavarovalnica. Za tiste, pri katerih je rezultat pozitiven, postane testiranje brezplačno, s čimer se izognejo slehernemu razlogu za prikrivanje simptomov.

Epidemiologi se v glavnem strinjajo, da testiranja ne more biti nikoli preveč. »Ko so bili razkriti tudi blagi ali nesimptomatični primeri okužbe, je to pripeljalo do zmanjšanja smrtnosti,« pravi Kim Dong Hjun iz Korejskega društva epidemiologov. In medtem ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izračunavala, da znaša stopnja smrtnosti zaradi koronavirusa od tri do štiri odstotke, so jo v Južni Koreji zmanjšali na 0,7 odstotka.

Število opravljenih testov je južnokorejskim strokovnjakom pomagalo, da so lahko pravočasno ukrepali ob blagih simptomih, še preden bi se lahko bolezen razvila v hudo obliko. Tako so preprečili zdravstvene zaplete in s tem tudi smrtne izide, še pomembnejše pa je morda to, da so z zgodnjim odkrivanjem okužb preprečili nadaljnje prenašanje virusa na druge ljudi.

A strokovnjake je kljub vsemu pritegnila ta velika razlika v smrtnosti. Mnogi so jo pripisali dejstvu, da so med okuženimi pripadniki cerkve Šinčeondži prevladovali mladi ljudje. V Južni Koreji je bilo samo 20 odstotkov vseh obolelih za covidom-19 starejših od 60 let. Skoraj 30 odstotkov jih je bilo starih od 20 do 30 let.

Morda je bilo bistvenega pomena tudi to, da je v Italiji virus prizadel starejše ljudi, med katerimi je veliko kadilcev. V Južni Koreji se je okužba širila predvsem med mladimi ženskami, ki praviloma ne kadijo. V skupnem številu obolelih jih je bilo kar 62 odstotkov.


Imunost brez česna


»Morda je najpomembnejša razlika kljub vsemu v prehrani,« pravi Petar Papuga, zdravnik in strokovnjak za akupunkturo. »Za visoko smrtnostjo med Italijani, okuženimi s koronavirusom, se skriva preveč testa, ki mu dodajajo goste maščobe, kot je parmezan. Takšna hrana ustvarja v bronhijih velike količine sluzi, zaradi česar se stanje, ko se razvije okužba, močno poslabša.«

Južni Korejci imajo čisto drugačno gastronomsko kulturo, poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, poudarja dr. Petar Papuga, da nikoli ne jedo pozno zvečer. »V Italiji se večerja ne začne pred osmo uro zvečer,« pravi, »in organizem se zato počasneje odziva na virus.«

Eden od pomembnih razlogov, zaradi katerih se je Južna Koreja tokrat na koronavirus odzvala bolje kot mnogi drugi, se skriva tudi v pripravljenosti te nacije, da si vsak poduk dobro zapomni in nikakor noče večkrat ponavljati iste napake. Kako pomembno je biti pripravljen na takšne krize, se je pokazalo leta 2015, ko se je neki južnokorejski poslovnež z Bližnjega vzhoda vrnil z oteženim dihanjem. Za pomoč se je obrnil na tri različne kraje, na koncu pa se je izkazalo, da ima simptome mersa (bližnjevzhodnega respiratornega sindroma). Do trenutka, ko so ugotovili, za kakšno boleznijo je zbolel, je okužil 186 ljudi, od katerih jih je 36 umrlo. Med njimi je bilo večje število bolnikov, ki so se v bolnišnicah, v katere se je zatekel po pomoč, zdravili zaradi različnih drugih bolezni. Takrat so dali v karanteno blizu 17.000 ljudi, za boj z epidemijo so porabili dva meseca, celotna nacija pa je za vse to plačala zelo visoko ceno.

Toda hkrati se je za vse večne čase nekaj naučila. Pripravljenost se kaže v zadostnih količinah sredstev za testiranje, hitrem odzivanju in odločnosti. Vse drugo je nadgradnja. Zdrava hrana pomaga samo takrat, ko stoji zdravstveni sistem na trdnih nogah. V tem primeru je imunost visoka celo brez kislega zelja in česna.