Tiha grožnja tretje ameriške vojaške odprave

New York – Ameriška letala skupaj z drugimi člani koalicije vsak dan napadajo cilje v Siriji in Iraku; v noči na soboto so bili tarča položaji borcev Islamske vojske v okolici mesta Kobani, ki ga skrajneži poskušajo prevzeti iz rok sirskih Kurdov. V ozadju medtem še vedno poteka razprava, ali ameriške vojake čaka odhod na novo oddaljeno bojišče.

Predsednik Barack Obama vse od začetka letalske ofenzive na Islamsko državo (IS) poudarja, da ne bodo ne v Irak in še manj v Sirijo pošiljali kopenskih enot. Toda hkrati je poveljnik skupnega vrhovnega štaba ameriške vojske že napovedal, da bo za uspešen boj s skrajneži nujno sodelovanje ameriških posebnih enot. Tudi upokojeni general John Allen, ki za Belo hišo vodi mednarodno vojaško nabirko enot, denarja in orožja za koalicijo proti Islamski vojski, velja za zagovornika posredovanja s kopenskimi enotami.

Godrnjanje generalov je najglasnejše med upokojenimi vojaki, ki jih ne skrbi več za kariero. Jack Keane, ki je v prejšnji administraciji sodeloval pri načrtovanju vala okrepitev, s katerim so 2007 zajezili val nasilja v državi, trdi, da resen protinapad po dolini rek Tigris in Evfrat ni mogoč brez pomoči ameriških kopenskih enot. Nekatere ameriške vojaške analize omenjajo celo pošiljanje 25.000 vojakov, če hoče Washington resnično premagati in uničiti omrežje skrajnežev. Odziv politike je zelo različen, del desnice se pritožuje, da Bela hiša nima resne strategije, levico skrbi, ali bo Obama lahko »krotil svoje generale«.

Trditev, da v Iraku ne bo »ameriških škornjev«, je že zdaj nekoliko vprašljiva, saj je Bela hiša tja poslala že večji del od 1600 vojakov, ki sodelujejo pri varovanju ameriških diplomatskih objektov ali kot svetovalci v iraški in kurdski vojski. Pri čemer se pojavljajo poročila, da nekateri od njih že sodelujejo v bojih. Te dni v Irak odhaja tudi večji del poveljstva 1. pehotne divizije iz oporišča Fort Riley v Kansasu; iz Bagdada in kurdske prestolnice Erbil bo vodil operacijo svetovanja in pomoči, so sporočili iz Pentagona. Po mnenju vojaških analitikov to napoveduje dolgotrajno in opazno vojaško delovanje ZDA v državi.

Krčenje in širjenje vojakov

Morebitno posredovanje s kopenskimi enotami bi bila že tretja odprava ameriške vojske v vojni proti terorizmu, prišla pa bi v času, ko se ta spopada z reorganizacijo, omejevanjem proračuna in zmanjševanjem števila vojakov. Obrambni minister Chuck Hagel je na začetku leta napovedal, da ne načrtujejo več dolgih kopenskih vojn, zato »je vojska večja, kot je treba, in večja, kot si jo lahko privoščimo«. Število vojakov naj bi z dobrega pol milijona zmanjšali na 440.000 do 450.000.

Reze naj bi najbolj občutila prav kopenska vojska; napovedujejo omejevanje plač in nagrad za vojake, zmanjšali naj bi plačila za stanovanjske stroške in zdravstveno zavarovanje. Novačenje v vojsko, ki je že dobrih štirideset let profesionalna, je temeljilo tudi na finančni preskrbljenosti, čeprav po besedah general majorja Lesliea Smitha, poveljnika oporišča Fort Leonard Wood v Misuriju, vojska »ni zadnji izhod v sili za mlade nezaposlene«.

Tako naj bi bilo za služenje godnih le okoli trideset odstotkov Američanov, le desetina pa jih izpolnjuje vse pogoje, ki jih od njih zahtevajo. Ena od vse večjih težav je splošna razširjenost debelosti med mladimi odraslimi. Po besedah general majorja Allena Batscheleta, ki vodi poveljstvo za rekrutiranje, dobrih 71 odstotkov mladih ne izpolnjuje fizičnih, moralnih meril ali kriterijev učljivosti, pri čemer je prevelika teža najpogostejša ovira. Čeprav se vojska krči, pa za aktivno službo in vojaško rezervo na leto še vedno potrebujejo približno 85.000 prostovoljcev.

General Batschelet tako opozarja, da bodo po letu 2020 imeli resne težave z iskanjem primernih vojakov. Ena od rešitev vojske je v četrtek predstavljeni program, s katerim priložnost služenja ponujajo nedokumentiranim priseljencem, ki imajo za vojsko zaželena znanja, ponavadi redke tuje jezike ali specialistično medicinsko izobrazbo. Ena od mikavnosti vojaškega služenja je še vedno plačilo univerzitetnega izobraževanja, kar bo poleg vse dražjega študija v ZDA morda pomagalo reševati zadrego generala Batscheleta.

Kritiki ameriških vojaških posredovanj po svetu že nekaj časa opozarjajo, da profesionalizacija vojske prinaša odtujenost njenih žrtev od javnosti. »Politika do vojn bi bila popolnoma drugačna, če bi otrokom najvplivnejših ameriških družin grozilo, da jih bodo vpoklicali in poslali na frontne črte,« je že pred časom ob razpravi k vrnitvi k naborniškemu sistemu zapisal časnik Time.