Tišina, sosedi razbijajo
Na Madžarskem, verjamem, so pnevmatiki že lep čas pod kontrolo. Tam nihče ne vrta, kot mu paše.
Odpri galerijo
Poletje je čas za hrup in medsosedske spore. Foto Shutterstock
Že res, da poletja še ni konec, ne meteorološko, ne astrološko, ne geološko in ne epidemiološko, se me pa kljub temu že loteva poznoavgustovsko otožje. Dnevi se krajšajo, sadje zori. Tudi nevihte imajo že vsega počasi dovolj. Da ne govorim o prehajanju mejnih prehodov, nesrečnih Avstrijcih, ki znaten del svojega dopusta disciplinirano presedijo v goltancu Karavank, medtem ko jih hladijo klime audijev. Ali o pregreti človeški brozgi v Gruškovju in na Obrežju, ki dolge ure zavija z očmi in kadi cigarete čisto do filtra, ko bi jih lahko muk odrešila že dobrohotna besedica – Vinica. Ampak šššš, nikomur povedat.
A daleč, res, daleč daleč, in prav zares zares daleč najboljša stvar konca počitnic je prenehanje jutranjih arij pnevmatičnih kladiv. Ne vem, kakšne spretnosti so potrebne, da postaneš učinkovit in iskan upravljavec pnevmatičnega kladiva, a eno je gotovo, vstajati moraš dovolj zgodaj zjutraj, da lahko potem uspešno prebudiš celotno sosesko. Vsi so isti, od delavcev na ulici do modela, ki sosedu na novo polaga elektriko. Vsak pošten pnevmatik se požvižga na nedelje, brez težav se pretvarja, da ni slišal zvonca, ko ste se penili pri vratih, ker je prebudil otroka. To pa ni vse, a ste opazili, da znajo narediti ravno tako dolg premor, da že pomislite, mogoče pa je nehal, ko že v naslednjem trenutku spet razbija. Gre za hrup brez vzorca in brez milosti. Če bolje pomislim, ne bi zgrešil resnice s trditvijo, da so pnevmatiki in zobozdravniki tesni sorodniki. S to razliko, da te želi zobozdravnik med mučenjem gledati v oči, pnevmatik pa premore dovolj domišljije, da mu ni treba. Točno ve, kako se počutiš, s široko razprtimi nosnicami zavoha, kdaj si se prebudil, in nato globoko vdihne tvoje besneče misli, medtem ko se pod njegovim orodjem vdajajo opeke in beton.
Naslednjič te na oglasni deski pri poštnih nabiralnikih pričaka obvestilo, da bodo, in hvala za razumevanje, jutri zjutraj odklopili vodo, samo za eno uro, a ravno dovolj dolgo, da ne bo kave, ščetkanja in splakovanja stranišča. Ko boste v službi, bodo vodo ponovno priključili, nato pa popoldne, ko se vrnete, zaradi obnovitvenih del spet zaprli. Da je kalvarije konec, boste spoznali šele, ko zjutraj stopnišče ne bo več smrdelo po cigaretnem dimu.
Da ne bo pomote, vse to se dogaja zgolj v moji glavi, v resničnem življenju sem po slovensko tiho kot rit in razumevajoč. »Kaj, kopalnico ste renovirali, soseda? Kje pa, sploh se ni slišalo. Vem, vem, to je najbolje narediti, ko ste na dopustu, seveda, če pa je treba odklopiti vodo. Ja, vodovodarji so najhujši. A parketar pride naslednji teden? Koliko dni boste delali? Dva tedna? Ne, sploh ni problema.« Tega, da si rit, seveda ni lahko priznati, očitno sem veliko moža. Vam pa povem, da še zdaleč nisem edini. Prepričan sem, da nas je veliko, v vsakem vhodu vsaj ena trpeča duša, ki stiska v sebi srd in v hladnem potu sanja, kako pnevmatično kladivo razbija šparovček, uničuje fižol na vrtu in trga ženin cvet.
Če bi obstajala politična stranka, ki bi obljubljala strog nadzor nad pnevmatiki, bi zagotovo zmagala na volitvah. Trpeči bi vstali, dobili bi svoj glas. Koliko priložnosti! Ne nazadnje bi se lahko povezali tudi s somišljeniki iz tujine, na Madžarskem so, verjamem, pnevmatiki že lep čas pod kontrolo. Tam nihče ne vrta, kot mu paše. In če gliha vkup štriha, potem smo mi vkup gluhi, medtem ko trpimo zaradi neznosnega hrupa, ki nima milosti in vzorca. A vendar obstaja preizkušeno zdravilo proti hrupu, rešitev je smešno preprosta, hrup te ne moti, če sam izvajaš obnovo stanovanja. Še več, jezijo te povsem druge stvari, na primer, če zadeve ne tečejo dovolj hitro, če delavci zamujajo, če zmanjka ploščic. In takrat ukažeš, naj začnejo razbijati prej, da bi nadoknadil zamujeno. Jutri pripeljejo kuhinjo, parket pa še ni položen. Pa brez skrbi, v vrhu vsake poštene stranke to stisko seveda razumejo in ti kolegialno pogledajo skozi prste, če si jih niso poprej že pregloboko potisnili v ušesa. Ah, ta poznopoletna otožnost.
A daleč, res, daleč daleč, in prav zares zares daleč najboljša stvar konca počitnic je prenehanje jutranjih arij pnevmatičnih kladiv. Ne vem, kakšne spretnosti so potrebne, da postaneš učinkovit in iskan upravljavec pnevmatičnega kladiva, a eno je gotovo, vstajati moraš dovolj zgodaj zjutraj, da lahko potem uspešno prebudiš celotno sosesko. Vsi so isti, od delavcev na ulici do modela, ki sosedu na novo polaga elektriko. Vsak pošten pnevmatik se požvižga na nedelje, brez težav se pretvarja, da ni slišal zvonca, ko ste se penili pri vratih, ker je prebudil otroka. To pa ni vse, a ste opazili, da znajo narediti ravno tako dolg premor, da že pomislite, mogoče pa je nehal, ko že v naslednjem trenutku spet razbija. Gre za hrup brez vzorca in brez milosti. Če bolje pomislim, ne bi zgrešil resnice s trditvijo, da so pnevmatiki in zobozdravniki tesni sorodniki. S to razliko, da te želi zobozdravnik med mučenjem gledati v oči, pnevmatik pa premore dovolj domišljije, da mu ni treba. Točno ve, kako se počutiš, s široko razprtimi nosnicami zavoha, kdaj si se prebudil, in nato globoko vdihne tvoje besneče misli, medtem ko se pod njegovim orodjem vdajajo opeke in beton.
Naslednjič te na oglasni deski pri poštnih nabiralnikih pričaka obvestilo, da bodo, in hvala za razumevanje, jutri zjutraj odklopili vodo, samo za eno uro, a ravno dovolj dolgo, da ne bo kave, ščetkanja in splakovanja stranišča. Ko boste v službi, bodo vodo ponovno priključili, nato pa popoldne, ko se vrnete, zaradi obnovitvenih del spet zaprli. Da je kalvarije konec, boste spoznali šele, ko zjutraj stopnišče ne bo več smrdelo po cigaretnem dimu.
Da ne bo pomote, vse to se dogaja zgolj v moji glavi, v resničnem življenju sem po slovensko tiho kot rit in razumevajoč. »Kaj, kopalnico ste renovirali, soseda? Kje pa, sploh se ni slišalo. Vem, vem, to je najbolje narediti, ko ste na dopustu, seveda, če pa je treba odklopiti vodo. Ja, vodovodarji so najhujši. A parketar pride naslednji teden? Koliko dni boste delali? Dva tedna? Ne, sploh ni problema.« Tega, da si rit, seveda ni lahko priznati, očitno sem veliko moža. Vam pa povem, da še zdaleč nisem edini. Prepričan sem, da nas je veliko, v vsakem vhodu vsaj ena trpeča duša, ki stiska v sebi srd in v hladnem potu sanja, kako pnevmatično kladivo razbija šparovček, uničuje fižol na vrtu in trga ženin cvet.
Če bi obstajala politična stranka, ki bi obljubljala strog nadzor nad pnevmatiki, bi zagotovo zmagala na volitvah. Trpeči bi vstali, dobili bi svoj glas. Koliko priložnosti! Ne nazadnje bi se lahko povezali tudi s somišljeniki iz tujine, na Madžarskem so, verjamem, pnevmatiki že lep čas pod kontrolo. Tam nihče ne vrta, kot mu paše. In če gliha vkup štriha, potem smo mi vkup gluhi, medtem ko trpimo zaradi neznosnega hrupa, ki nima milosti in vzorca. A vendar obstaja preizkušeno zdravilo proti hrupu, rešitev je smešno preprosta, hrup te ne moti, če sam izvajaš obnovo stanovanja. Še več, jezijo te povsem druge stvari, na primer, če zadeve ne tečejo dovolj hitro, če delavci zamujajo, če zmanjka ploščic. In takrat ukažeš, naj začnejo razbijati prej, da bi nadoknadil zamujeno. Jutri pripeljejo kuhinjo, parket pa še ni položen. Pa brez skrbi, v vrhu vsake poštene stranke to stisko seveda razumejo in ti kolegialno pogledajo skozi prste, če si jih niso poprej že pregloboko potisnili v ušesa. Ah, ta poznopoletna otožnost.
