To je moj start-up za tretje življenjsko obdobje

Po 31 letih novinarstva je šla Romana Dobnikar Šeruga na svoje.
Objavljeno
06. maj 2018 11.00
Posodobljeno
08. maj 2018 10.28
Romana Dobnikar Šeruga – »Ni je čez mojo posteljo, a trda tla imajo še vedno čar!« FOTO: Roman Šipić
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič
Decembra lani je po 31 letih in 21 dneh izstopila iz območja udobja, ki ga zagotavlja redna služba. Da je potrebovala nov izziv, pravi, in to v letih, ko so se ženske še pred kratkim upokojevale. Ne glede na to, da so tiskani mediji v krizi, se je odločila za izdajanje kakovostne popotniške revije, katere ambicija je podpirati odgovorni turizem in slovenske pisce popotnike, kar je od nekdaj tudi sama. Čeprav je sredi petdesetih, še danes potuje z nahrbtnikom, še vedno pogosto tudi s svojim možem na motorju. Zato je prava enciklopedija vtisov, znanja in popotniških zgodb.

Kuhinjska miza je bila polna natisnjenih listov velikega formata z vrhunskimi fotografijami in prispevki iz Bolivije, Omana, osrednje Azije ..., pa Ivice Kostelića, ki je za revijo spregovoril o prečenju Grenlandije z Mihom Podgornikom, tudi popotnice Zarje, ki že pet let potuje tako, da si hrano in prenočišče prisluži z delom in pomočjo ... Ponekod so bile pripisane pripombe, popravki, opozorila. Še zadnji pregled, preden je šlo v tisk nekaj tisoč izvodov druge številke Avanture, ki je izšla prejšnjo sredo.

»Eno veliko delo je opravljeno,« je z nekaj olajšanja v kuhinji, ki je zdaj, odkar je sama svoj šef, njena pisarna, povedala Romana Dobnikar Šeruga. Šele druga revija od skupno štirih, ki bodo izšle v enem letu, zato je glede prihodnosti še negotova, a upa na najboljše. »Želim si, da bi ljudje med prebiranjem revije rekli: 'Vau, jaz bi tudi to!' ali 'Tole je res zanimivo!', skratka, da bi bila revija, ki jo po mojem mnenju prežemata drugačnost in razumevanje kulturne različnosti, v navdih bralcu, popotniku.«

Zgodaj je še za ocene, ampak vseeno: kako se je odrezača prva številka vaše Avanture?

Nisem najbolj zadovoljna, seveda pa ne bi smela biti presenečena, saj sem bila dolga leta v tiskanih medijih in vemo, kako slabo jim gre, no, medijem na splošno. Vseeno pa izhajam iz tega, da tako branje Slovenci, ki smo popotniški narod in manijaki za ekstremne podvige, potrebujemo: da nas kakovostno informira, je plod slovenskega znanja in slovenskih avtorjev, torej ne gre le za prepis ali prevod. V tujini so take revije uspešne, težava pri nas je, da smo za tako specifično publikacijo res majhen trg. A menim, da obstajajo ljudje, ki bi radi brali slovenske avtorje in tudi daljša besedila … in upam, da bo to revija, ki ne bo šla v star papir.

V Sloveniji imamo res veliko dobrih fotografov, ki pa objavljajo samo še v tujini, medtem ko je za slovenske pisce problem predvsem jezik in zdaj, ko iščem sodelavce, vidim, da je to zamrlo, saj so si morali poiskati druge vire preživetja … Žal jim tudi jaz (še) ne morem zagotoviti dostojnega zaslužka, ker sem povsem na začetku, z lastnimi prihranki oziroma kapitalom. In temu jaz pravim start-up podjetje za tretje življenjsko obdobje. Zakaj bi to počeli samo mladi? Menim, da je to primeren vzorec tudi za nas, ki imamo za sabo veliko delovne dobe, izkušenj, veliko znanja ... in lahko iz hobija poskušamo narediti posel.

To, da gre start-up za starejše, velja za vas, ne za pisce v vaše reviji?

Zame, zame. V reviji si zelo želim mlade pisce, neznane, novo generacijo, imam pa seveda tudi uveljavljene, med drugim svojega moža, ki me na tak način podpira. On je zdaj urednik fotografije, nenehno se posvetujeva, v našem stanovanju se nenehno pretakajo ideje, nasveti … Sicer pa mi je Zvone že od začetnih razmišljanj o lastni reviji dajal popolno podporo, kakor mi jo je v življenju vedno. Vsakdo v življenju potrebuje nekoga, ki ti reče, da ti to zmoreš. Ni bilo le enkrat, ko sem se zbudila sredi noči in si rekla, da nisem normalna, če puščam redno službo in grem v tako negotov projekt, on pa je ponavljal, da sem: da je ideja dobra, da bodo bralci brali in da jaz to znam najbolje narediti.
Mislim, da vsi ves čas potrebujemo izzive v življenju in da je treba kdaj iz območja udobja.

No, to je pravzaprav vse, kar človek mora imeti?

Ni vse, ker gre tukaj vendarle za posel. Ampak če uspe mladim brez neke finančne gotovosti, ki jo jaz imam, brez toliko izkušenj in brez podpore, ki jo imam jaz doma, v otrocih, prijateljih … zakaj ne bi tudi meni? Človek pač v življenju potrebuje izzive.

Se opravičujem, ampak mnogi v vaših letih si želijo zgolj še počivanja na kavču …

Še ne toliko daleč nazaj so bili ljudje pri teh letih že v pokoju, res je. A mislim, da vsi vseskozi potrebujemo izzive v življenju in da je treba iti kdaj iz območja udobja.

Kaj to pomeni za vas osebno?

Tudi jaz težko sprejemam spremembe, tako kot večina ljudi, ampak se odločim za spremembo, če je nujna, če je dobra zame. Po 31 letih zapustiti neko trdno službeno strukturo in finančno varnost je zagotovo huje kot ločitev. Vsak od nas ima rad finančno gotovost, a je zdaj nimam. Vse življenje sem bila namreč navajena skrbeti zase, se ne zanašati na nikogar, in to že od zgodnjih let … Zato močno upam, da bodo tudi drugi sprejeli mojo idejo kot dobro. Pri tem izhajam iz potovanj, moje osnove, ki izvira že iz časa najstništva; med študijem mednarodnih odnosov sem bila nekaj let tudi turistična vodnica, svet me je s svojimi obzorji nenehno mikal, tudi 30 let novinarstva mi je nekako zadovoljevalo to željo.

Kot novinarko me je vedno zanimalo, kako vse tiktaka v svetu. A četudi živimo v globaliziranem svetu, je ta vseeno ena velika vas. Zato sem vedno strastno verjela in še vedno verjamem, da smo ljudje enaki. Ker smo. Črni, beli, takšni in drugačni … In starejši ko si, bolj si to potrjuješ, zlasti če potuješ ali veliko bereš. Če se spomnim Etiopije in vseh tistih otrok … Kako malo priložnosti bodo imeli v življenju v primerjavi s tvojimi, čeprav so oboji enako sposobni. In če potem pogledam na razmere pri nas, malo s te afriške distance, ne vidim razloga, da Slovenija ne bi bila zgodba o uspehu. Pa vseeno samo jamramo … In nenehno čakamo, da nam bo država nekaj dala, medtem ko človeku v Afriki kvečjemu kaj vzame, ga maltretira, preganja … Potem sem res malo jezna na nas. Smo tako majhen narod, tako kompakten, izobražen, v Sloveniji nihče ne bi smel biti lačen … A k sreči zdaj že tudi iz Afrike prihajajo zgodbe o napredku. Samo da dobijo malo priložnosti, jo znajo Afričani takoj pograbiti. To me čedalje bolj zanima in upam, da mi bo zdaj uspelo najti še več časa za potovanja.
image
Osebni Arhiv R. D. Š./ Mehika, 1983, Romanino prvo izvenevropsko potovanje.

No, ravnokar se odpravljate v Peru in Bolivijo s svojo redno sopotnico.

Res je. A zdaj se nagibam k malo bolj analitičnim, razmišljujočim tekstom, ker se mi zdi, da je dandanes že težko videti kaj novega, tudi ljudje s(m)o že razvajeni … Resnici na ljubo ne vem točno, kaj bom napisala o Machu Picchuju … Ne rečem, da se ga ne veselim, se pa raje izogibam slovitim znamenitostim, čeprav je vse stvar osebne percepcije in vtisov, še zlasti če imaš vsaj malo domišljije.

Se pa spomnim, ko smo si šli pred leti ogledat egipčanske piramide in sem se že vnaprej obremenjevala z gnečo, pa s sitnimi prodajalci pa … A vtis je bil zelo močan, saj smo imeli privilegij, da nas je do piramid popeljal znani fotograf Matjaž Kačičnik, čigar naloga je bila fotografirati vse freske v notranjosti teh fascinantnih stavb. Omogočil nam je vstop v eno, sicer zaprto za javnost. Treba pa se je sprijazniti, da če si sama želim nekaj ogledati, imajo to pravico tudi drugi ljudje. In pač odmisliš množice, za prodajalce pa se opomniš, da ljudje od nečesa morajo živeti. To je treba vzeti z neko dobro voljo, je pa res, da popotniško potrpežljivost treniram že dolga leta. Globalizacija uničuje raznolikost, lokalno kulturo denimo, a turizem je lahko tudi zelo »čista« gospodarska panoga, če se ga države v razvoju lotevajo na pravi način.

Primer?

Butan recimo, kjer plačaš 250 dolarjev na dan, da ti vse priskrbijo, te vodijo, število turistov je omejeno. Jasno je, kam gre ta denar, razvoj je zelo pametno zastavljen in zato verjetno ne bodo naredili tako katastrofalne napake, kot jo je Nepal, ki je preplavljen s turisti, domačini pa od turizma nimajo skoraj nič, razen slabo plačanih delovnih mest.

Je pa res, da se pri takem načinu turizma mogoče izgubi tista spontanost, vse je nekako inscenirano, vnaprej določeno?

Zagotovo. Ampak bodimo realni: to je za Butance dobra stvar, njihova kultura pa tako zelo prijetna, da res nimaš občutka, da si prikrajšan za spontana doživetja. Počutiš kot nek gost, si del njih, saj ješ z njimi, voziš se z njimi …

Govorili ste o razvoju turizma: če primerjate turizem, ko sta šla z Zvonetom z motorjem okoli sveta, no, vi del poti, in turizem danes?

To je neprimerljivo. Spremenila se je infrastrukturna podpora za potovanja, tako da je danes zelo lahko potovati. Še do 80. let prejšnjega stoletja je veljalo, da bolj ko se je popotnik mučil na potovanju in manj ko plačal, večji car je bil. To je zdaj minilo; zlasti starejši jamramo nad mladimi, pri čemer se sama poskušam zadržati: tudi sama sem namreč ljubiteljica kakovostnih aplikacij na telefonu, torej, dobrih zemljevidov, tistih za vnaprejšnjo rezervacijo prenočišča … le zakaj ne? Zgražam pa se, ko pridem v kak hostel, kamor grem še vedno najraje, pa ob večerih, ki so bili vedno čas za druženje in klepetanje z drugimi popotniki, vsak tišči nos v svojo tablico. Ure in ure se na daljavo pogovarjajo s svojimi mamami, tetami … Ne vem, kaj sploh lahko razlagajo, če večino dneva preživijo na tak način? Razumem, da se morda ne želijo pogovarjati z mano, priletno gospo (smeh), a vseeno.
Včasih so bili večeri v hostlih čas za druženje, zdaj pa vsak tišči nos v svojo tablico, zlasti mladi.

Še vedno se najdejo mladi, kot je na primer moja hči Kaja, ki so orto popotniki – potujejo z malo denarja, z gadžeti na minimumu. Ampak prevladujejo tako imenovani flash packerji, torej popotniki, ki navadno potujejo v jugovzhodno Azijo, ker je najcenejša, potem pa trošijo čas in denar za veliko poceni piva in drugih opojnih substanc, torej živijo čisto enako kot doma, kar se zdi meni popolnoma nesmiselno.
image
Osebni Arhiv R. D. Š./ S Kajo v Burmi leta 1995.

Danes je že vse dostopno, razkrito, skoraj se ni treba več truditi, da prideš na konec sveta, vse je na telefonih. Vi ste morali biti bolj iznajdljivi.

Zelo sem srečna, ker sem lahko doživela zlato popotniško dobro osemdesetih let prejšnjega stoletja. Je pa tudi res, da sem zdaj malo obsedena z branjem in študijem zelo starih popotnikov, tistih viktorijanskih iz 19. stoletja. Potovanja v tistih časih so bila res divja avantura. Na primer Freya Stark, o kateri sem pisala v prvi številki Avanture. V marsičem je bila podobna naši Almi Karlin. Uprla se je normam tistega časa, čeprav ni imela denarja in kot ženska ni imela dostopa do univerze … Imela je hudo gospodovalno mater, trpela je zaradi rahle iznakaženosti obraza in ker ni bila poročena ... V kakšno popotnico se je razvila! Verjela je, da smo vsi ljudje enaki, kar je bilo v tistih časih popolnoma neobičajno, na poti je vedno znala navezati pristen stik z domačini, bila je specialistka za Arabski polotok, odlično je govorila arabsko in dobro je poznala koran … Njena potovanja so bila dobesedno potovanja v neznano, saj je sama risala zemljevide … In to ni tako daleč nazaj. Zlasti ženske se lahko ob tem zavemo, da kar imamo, ni samoumevno, hkrati pa, da si moramo to, do česar imamo pravico, tudi vzeti.

Ko potujete po deželah, kjer so ženske še vedno skoraj brez pravic – kako se počutite?

To se mi zdi velika krivica. Se mi pa, na primer, pokrivanje žensk ne zdi problem, če je posledica svobodne izbire. Problematične so stopnje te pokritosti; pri burkah, pri katerih ženske gledajo le skozi mrežo, je svobodna izbira precej dvomljiva ... Sem pa na lep primer pokrivanja in sobivanja naletela na indonezijskem otoku Sulavezi, kjer lepo sobivata muslimanska in protestantska vera. Na ulicah lahko vidiš dekleta z ruto in v kavbojkah, ki držijo za roko svojo najboljšo prijateljico, ki ni pokrita. Tuje kulturne navade je treba dobro razumeti in jih sprejemati brez predsodkov. Nekatere se nam zdijo mogoče nesprejemljive, vendar imajo svoje mesto v kulturi in življenju ljudi in v tem smislu jih vedno sprejemam.

Ne sprejemam pa otroškega dela, otroške prostitucije, fizičnega nasilja … Tudi kot popotniki lahko glede tega ukrepamo: v Kambodži so denimo v boju proti otroški prostituciji pozivali tudi turiste, naj bodo pozorni in prijavijo sumljive primere. Mislim, da lahko turist z glavo in srcem na pravem mestu marsikaj naredi. Burmo, na primer, so nekateri popotniki bojkotirali dolga leta, ker je bila Aung San Su Či v hišnem priporu, a sama režima nikoli ne enačim z ljudmi. Mi smo šli sredi devetdesetih let v Burmo, vendar smo pazili, da smo denar brez izjeme porabljali pri lokalcih – v hotelih, restavracijah, za taksi …–, da torej ni šlo nič v režimski proračun.

V številnih državah je veliko lokalnih pobud, ekoloških akcij, debat, ženskih kooperativ in podobno, ki jih popotniki lahko podpremo. Nikakor pa nam ni v čast, če najraje potujemo v za nas najcenejše države, potem pa se tam še pogajamo za vsak cent. Ne govorim o tradicionalnem, lagodnem barantanju ob skodelici čaja, ampak o agresivnem zbijanju cene. Jaz se takrat vedno opomnim, koliko me stane ena sama kava ob Ljubljanici … Tudi brezplačno bivanje pri revnih domačinih se mi ne zdi pošteno, V vsaki kulturi se spodobi priti z darilom. Najbolj prav in koristno je, če denimo ob odhodu materi v družini stisnemo v roke manjšo vsoto z besedami, da naj kupi kaj za otroke.

Temu bi rekli odgovorni turizem?

Tako je. Pogosto se kakšne države odločajo za čistilne kampanje zaradi turistov. Ker jim ti povedo, kako zelo pomembno je ohranjanje čistega okolja.

Torej je kaj koristi od nas, turistov?

Jaz v to moram verjeti! Vsi moramo verjeti v to, da lahko nekaj ukrenemo. Lahko recimo nehamo uporabljati plastične vrečke. Prepovedali so jih v Maroku, za katerega bi si mislili, da ima verjetno kup pomembnejših problemov. Na poti, skratka, pride do kulturne izmenjave in kdaj tudi do pozitivnih posledic … Jaz grem v svet iskat nasmeh, voljo do življenja v ljudeh, ki imajo bistveno manj vsega od vsakega popotnika, tudi tistega z najcenejšo letalsko vozovnico. Po verjetnostnem računu je veliko bolj premožen od večine ljudi, ki jih sreča v manj razvitem svetu. In če iz tega ne potegne neke izkušnje, nekega spoznanja zase, tudi iz morebitnih negativnih izkušenj – če te kdo okrade ali »nategne«, je to pač redistribucija virov ali razvojna pomoč malo drugače (smeh) –, naj raje ostane doma!

No, vi doma ne zdržite prav dolgo. Prej ste govorili o tipih popotnikov – h kateremu spadate vi?

Jaz sem backpacker, nahrbtnikar, čeprav nahrbtnik čedalje manj nosim na svojih ramah. A mislim, da je biti popotnik predvsem stanje duha. Popotnik je zame tudi tisti, ki potuje s turistično agencijo, a se zna vmes tudi sam izgubiti v mestu, se navdušeno zanima za življenje v tujih krajih, se poskuša naučiti malo njihovega jezika ... medtem ko nekateri, čeprav si rečejo popotniki, nikoli ne stopijo iz območja udobja. Nekateri so recimo strašno obremenjeni z osebno higieno, češ da se morajo nujno vsak dan tuširati. A v vsaki še tako revni vasi kjerkoli na svetu se da najti vedro vode, v katerem se lahko ves umiješ. Presenečeni bi bili, v kako revnih okoljih so ljudje čisti! Ljudje iz barakarskih naselij v Indiji pridejo v službo urejeni kot iz škatlice.
image
Zvone Šeruga/ S popotovanja na motorju po Tadžikistanu 2017.

A potovanje zna biti res naporno, še zlasti na motorju ...

Zame je edina dobra postelja doma. Tudi na dolgih letih ne morem spati, sede ne gre. To postaja že kar naporno, a za zdaj imam še voljo. Za potovanja potrebuješ zlasti notranjo energijo. Sem ter tja je treba stisniti zobe, znati potrpeti, to je dejstvo. Z Zvonetom imava še veliko potovalnih načrtov, a ni mi do tega, da bi videla čisto vse. Naj pa razkrijem tudi ekskluzivno informacijo: Zvone namerava jeseni začeti potovanje od Antarktike do Aljaske. Na motorju. Ko je šel leta 1982 prvič na to pot – jaz sem se mu pridružila le v ZDA in Mehiki –, le da v obratni smeri, si ni mislil, da bo to še kdaj ponovil. Takrat sva si mislila, da si pri šestdesetih vsekakor prestar za kaj takega – če si sploh še živ!

Prav pred nekaj leti, ko sva bila z motorjem v Omanu – tam lahko kampiraš, kjerkoli želiš –, sem se spraševala, koliko časa se nama bo še ljubilo ležati na golih tleh, ko si je treba vsako jutro dobesedno naravnati hrbet … In ugotovila, da to lahko počneš, vse dokler še lahko počepneš in potem tudi sam vstaneš, ko moraš, no, na potrebo. Hočem reči, da so tu predvsem fizične omejitve, psihičnih za zdaj nisem zaznala (smeh). Ko ne bom mogla več, imam že načrt: končno bom prehodila slovensko transverzalo!

Izzivov vam očitno ne manjka. Je bil izziv tudi to, da sta se z Zvonetom morala šele zdaj dobesedno navaditi, da sta skupaj večji del dneva tudi doma, ne le na potovanjih?

V 37 letih, kar sva skupaj, sva v resnici ogromno časa preživela narazen, jaz po cele dneve v službi, Zvone po cele mesece na potovanju. Zdaj sva bila mogoče prvič v življenju dva meseca oba skupaj cele dneve doma. Toda imava prakso s potovanj, na katerih sva ves čas skupaj, in vedno nama je šlo dobro, mislim, da zato, ker se tako dobro poznava. Je pa res, da sem se morala tudi malo prilagajati. Zvone, na primer, na poti porabi ogromno časa za fotografiranje. Ustavi se, izvleče fotoaparat, jaz zlezem z motorja, se usedem na kamen in čakam. In gledam. Zaprem oči in vidim v mislih tisto, kar on fotografira. Jaz, ki sem doma zelo nestrpna, vedno se mi nekaj mudi, na potovanju mirno sedim in čakam. Evo, tega me je naučilo 35 let potovanj: sprejmi tisto, česar ne moreš spremeniti.