Tolkalni tipkalni stroj

21. januarja se začenja 9. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, ki ga pripravlja Tibor Mihelič Syed.

Objavljeno
13. januar 2017 15.06
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Gotovo ni naključ­je, da Tibor Mihelič Syed, vsestranski glasbeni ustvarjalec in prva bas kitara zasedbe Katalena, uspešno krmari med glasbo in gledališčem, v katero je močno vpet. Prav zato tudi ni naključje, da Slovensko mladinsko gledališče pod njegovo taktirko od sredine leta 2015 podira meje in tako še močneje kot kdaj prej prodira na tuje odre. Prihodnjo soboto, 21. januarja, pa se bo začel 9. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, ki ga pripravlja Tibor z ekipo in se bo dotaknil aktualne tematike večkulturnosti in sobivanja.

Včasih sta bila z Boštjanom Naratom sostanovalca v strogem središču Ljubljane. »Živela sva na podstrešju neke stare hiše. To je bilo na Wolfovi ulici, ko je bil tam promet še dovoljen. Vedno, ko je mimo pripeljal avtobus, so se vsi kozarci na policah zatresli. Bilo je lepo, kreativno in tudi divje obdobje,« se spominja Tibor.

Zdaj z ženo in šestletno hčerjo živi v stanovanju za Bežigradom, kjer si je ustvaril dom, ki je postal tudi njegov ustvarjalni prostor. Svojo kreativnost rad izrazi v kuhinji, zato ni nenavadno, da je polica nad delovnim pultom polna začimb iz daljnih dežel. »Nekatere smo kupili na potovanjih, spet druge nam je prinesel tast, ki živi v Pakistanu. Zbirko nevsakdanjih začimb uporabljam pogosto. Lani je bila denimo na meniju pogosto indijska hrana, večkrat pa se na naših krož­nikih znajde tudi tajska ali japonska kuhinja,« pove Tibor Mihelič Syed.

»Svojčas sem imel studijsko sobo, kjer sem hranil glasbene inštrumente. Sobo sem nato prepustil hčeri, sam pa sem našel skladišča, kjer so glasbeni inštrumenti, ki jih je za dve veliki sobi, zdaj tudi varno spravljeni,« se nasmehne in pove, da je kotiček v kuhinji, kjer dela in glasbeno ustvarja, njegov najljubši. »Za to kuhinjsko mizo sem najraje. Če štejem le čas, ki ga preživim, ko tukaj v miru delam, sedim na tem mestu vsaj tri ure na dan,« pove, ko iz sosednje sobe prinese nekaj glasbil in jih položi na mizo.

»Takole nekako je videti moj delovni prostor. Pa naj gre za komponiranje glasbe za Kataleno ali za raznovrstne gledališke predstave,« pojasni in razloži, zakaj kitaram, sazu, bobnu in drugim glasbilom na mizi dela družbo tudi oranžen pisalni stroj. »Tega sem nazadnje uporabil na plošči Enci Benci Katalenci, ki smo jo s Kataleno ustvarili za otroke,« pove in še v isti sapi doda: »Pa ni edini, ki ga imam! Pisalnih strojev namreč ne uporabljam za pisanje tekstov, saj nisem tako velik romantik, temveč kot tolkala, ki jih rad vključujem v glasbo.«

Član Katalene je že 16 let, pravi pa, da se v njegovem domu posluša manj glasbe, kot bi od glasbenika pričakovali. »Nisem avdiofil. Svojim domačim ne vsiljujem glasbe, ki naj bi jo poslušali, in jih ne obremenjujem s svojim delom. Zame je glasba, sploh v fazi ustvarjanja, zelo intimna stvar, zato jo raje poslušam na slušalkah.« Pravi, da je hči pri nekaterih glasbenih projektih njegov prvi cenzor in gotovo tudi njegova največja oboževalka.

»Ko gre za ustvarjanje za otroke, mi njeno mnenje veliko pomeni,« ponosno pove. Pred letom in pol ga je zasvojilo športno plezanje. »Stopnjo adrenalina, ki mi ga vsiljuje služba, nižam z drugo vrsto adrenalina, ki me sprošča. Plezanje je edini šport, ki me mentalno tako okupira, da na steni ne razmišljam o ničemer drugem kot o naslednjem gibu, ki ga bom naredil,« razloži prijeten in umirjen sogovornik, ki pravi, da delo v gledališču ne pozna praznikov in nedelj. Tudi osemurnega delovnika ne.

Sodobno gledališče

Direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) je postal prvega aprila pred dvema letoma. S svojo vizijo in mladostno energijo je nekdaj vodilno poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji dvignil na povsem edinstveno raven. Zdaj je prepoznavno zlasti po širokem spektru inovativnih poetik različnih mlajših režiserjev in po fenomenu enkratne energije igralskega ansambla. Njegov program poskuša postavljati ogledalo družbeno-političnim situacijam in temelji zlasti na problematizaciji novih časov in prostorov. »Naša estetika je precej ekstremna. Trudimo se ustvarjati polemične, drzne in za marsikoga včasih tudi moteče predstave. Z nastopom mandata si nisem želel sklepati prevelikih kompromisov. Vedel sem, da bo za nekatere premike treba imeti precej poguma. Mnoge nagrade, umet­niški presežki in številna gostovanja v tujini pa kažejo, da gremo v pravo smer,« skromno pove direktor, čigar želja je bila, da bi v SMG nadgradili prav mednarodno pojavnost.

Prepričan je, da je pomemben del njihovega gledališča občinstvo. »SMG je vsekakor gledališče fenov. Včasih gre to komu v nos. Očitajo nam, da smo preveč profilirani. Toda pravzaprav ni čisto tako. S predstavami resda nagovarjamo ožjo skupino gledalcev, toda s festivalom Bobri se obračamo na širšo javnost,« enostavno razloži. Bobri bodo v devetnajstih dneh postregli z rekordnimi 225 dogodki. Sprehodili se bodo tudi do Domžal in Sežane, osrednja tema pa bo večkulturnost. »Gre za enega največjih festivalov kulturno-umetnostne vzgoje za otroke tudi v evropskem merilu. Letos se bomo pogovarjali o pomenu kulturne raznolikosti, strpnosti in o bogastvu, ki ga prinaša poznavanje in sobivanje z drugimi kulturami. To je festival, ki poskuša pokazati, da je treba včasih svoje prioritete v življenju na novo preizprašati, s programi pa želimo otroke tudi ozaveščati in jih naučiti, kako naj kritično razmišljajo,« še pojasni Tibor Mihelič Syed.