Trditev, da se nekaj ne da, me še bolj spodbode  

Zelo hitro je postal eden najvidnejših koreografov pri nas. Kakor pravi, je ves čas »tri korake pred drugimi«, vendar bi bil, če bi zadel milijon, po poklicu najraje le oče malega Jaše.

Objavljeno
16. september 2018 09.00
Posodobljeno
16. september 2018 09.00
Miha Krušič, plesalec in koreograf FOTO: Tomi Lombar
Z Ano Klašnja, baletnico v ljubljanskem SNG, ki jo poznamo tudi kot žirantko v oddaji Slovenija ima talent, kjer Miha skrbi za koreografije, imata dobri dve leti starega sina Jašo. Z 39-letnim Krušičem, ki mu ni vseeno za usodo mladih plesalcev in koreografov in še danes dobi mravljince, ko pomisli na prvo plesno predstavo, ki jo je naredil z invalidi, smo se pogovarjali o njegovi ljubezni do najbližjih in tem, kako so »lastniki plesnih šol in politika omadeževali nekaj najlepšega na svetu, kar je ples«.


Plesati ste začeli pri 11 letih. Kaj vas je pritegnilo?


Povabil me je dober prijatelj Aleš Kavčič, in ko sem odvrnil, da »ne bom tisti peder«, me je prepričal s stavkom »ti sploh ne veš, koliko je tam punc«. Začel sem plesati v Šentvidu, v plesni šoli Bolero, in čez leto dni je Aleš nehal plesati, jaz pa sem se zaljubil v ples. Pred tem sem se ukvarjal z mnogimi športi, saj sem bil zelo impulziven otrok. Zdaj, ko gledam svojega, vidim, kakšne težave so imeli starši z menoj, ker sem imel toliko energije.

Moj sin Jaša, ki je star komaj dobri dve leti, je bil že trikrat na urgenci in ima vsak teden buško, vendar to kaže le, da je zdrav, v naravi, da se zabava, uživa svoje otroštvo. Tisti, ki so zelo mirni, velikokrat gledajo le svoj telefon, saj se starši z njimi ne ukvarjajo in si tako kupijo mir.
 

So vaši starši ravnali drugače?


Ves čas so me vozili na šport, ker so vedeli, da ga potrebujem – plavanje, badminton, košarka, namizni tenis, rokomet, ki je bil dolgo moja ljubezen … dokler mi ni trener rekel, da naj se odločim, ali bom peder ali dec. Odločil sem se, da bom »peder«, in sem šel stran. Še danes se mi zdi, da bi bil sicer lahko, glede na postavo, rokometaš. Bil sem zelo dober, moji vrstniki oziroma nekoliko mlajši so bili Brumen, Natek, Zorman, rokometaši svetovnega kova. Z njimi sem igral v klubu Prule 67, petkrat na teden sem imel rokomet in petkrat ples. V rokomet sem bil zaljubljen, saj si se res lahko pokazal, tudi v moči, kot bi rekli: dec. Odločilo pa je to, da se je trener tako nespoštljivo izrazil do plesa. To me je tako zabolelo, da sem se odločil za ples. Na neki način je bil to tudi upor.
 

Kaj pa mora imeti plesni trener, da pritegne mladega plesalca?



Težko sem ponosen na svoje dosežke, ker sem preveč samokritičen.
Sebe vidim še kot staro gardo trenerjev, ki izhaja iz jugoslovanske šole, ko so nas učili, da sta disciplina in red tisto, kar naredi plesalca dobrega, in seveda neki širok spekter. Razumeti mora, da ples ni samo step, džez balet, hip hop ali breakdance, ampak znanje vseh plesov tega sveta in nadzor celotnega telesa. Sam sem se denimo kratek čas učil tudi stepa. Zdaj, ko postavljamo predstavo v Kopru, lahko to uporabim, se pogovorim s plesalci. Dvakrat sem poskusil celo trebušne plese, pri svetovno znani trenerki Niki Mlakar, saj sem hotel videti, kaj to je, kako se obnaša telo. Z vsemi temi izkušnjami, hip hop formacijami, delom v tujini, džez baletom, stepom, latinskoameriškimi in standardnimi plesi, pridobiš tako širok spekter, da si vedno tri korake pred drugimi.

Jadran Živković, moj dolgoletni mentor in vsaj polovično zaslužen za to, kar sem danes, saj me je vodil skozi 17 let moje kariere v Blejskem plesnem studiu, je bil ta stara garda. Otrokom je treba dati širino, vendar je treba biti tudi dosleden in strog. Pred treningom se lahko ukvarjaš z njihovimi težavami s šolo, starši … na treningu pa delamo in komur ni do tega, mu pokažem vrata. Tak otrok se potem zave, da ga je polomil, se opraviči in pride nazaj v skupino. Zadnji dve leti, ko Živkovića ni bilo več v plesni šoli, pa mi je lastnik rekel, da je šlo iz dvorane 60 evrov. Nenadoma nismo bili več trenerji, ampak vzdrževalci finančnega priliva. Danes se tudi starši, če pošlješ otroka iz dvorane, pritožijo, češ da drago plačujejo za kaj takega.
 

Se je v zadnjih letih v plesni kulturi veliko spremenilo?


Spremenil se je način treningov in tudi pričakovanja učencev. Zdaj hočejo biti instant junaki, v pol leta hočejo doseči rezultat in trenerji pričakujejo, da bodo, če bodo eno leto uspešni, naslednje leto prišli nazaj. Ampak tak uspeh je kratkoročen, saj je plesalcu že po dveh, treh letih dolgčas, če bi ga želel jaz uporabiti kot profesionalnega plesalca, pa za to nima znanja, saj ne ve, kaj je ples, odplesati zna eno koreografijo, nima pa širine. Danes je zelo malo trenerjev, plesnih učiteljev, so bolj posredovalci plesnih koreografij.

Včasih je bilo tako, da si program splošne plesne šole, ki je imel osem stopenj, opravil v dveh letih. Dotaknil si se džez baleta, osnov čačača, latinsko ameriških in standardnih plesov, rock'n'rolla, na koncu pa si imel izpit, po katerem so nas fante v glavnem usmerili v latinskoameriške plese, dekleta v džez balet, tisti, ki niso imeli ritma, pa so šli v rock'n'roll (smeh). Tako jih hecam, ampak tam je potrebna moč, akrobacije … seveda tudi ritem. Hip hopa takrat, pri mojih 13 letih, še ni bilo v plesnih šolah, čeprav je že vrel na ulicah.
 

Ste se pozneje najbolj ukvarjali ravno s hip hopom?



Začel sem z latinskoameriškimi in standardnimi plesi, a hip hop je bil vedno moja glasba in način razmišljanja.
Začel sem z latinskoameriškimi in standardnimi plesi, a hip hop je bil vedno moja glasba in način razmišljanja. Ko sem nehal plesati latinskoameriške plese zaradi finančne krize, saj doma za to nismo imeli denarja, pa še plesalko sem izgubil, so me povabili v džez balet. Potrebovali so fante za neki modni šov, med katerim smo na Gospodarskem razstavišču s plesom predstavljali obleke. Trenerka Vesna Lintner je pripomogla k temu, da sem pri baletu vztrajal tri leta. In potem se je odprlo, nenadoma se je začel na trgu uveljavljati tudi hip hop, street dance. Začel sem poučevati in zaradi moje visoke rasti marsikdo v skupini sploh ni vedel, da imam šele 16 let. Ko so to ugotovili, pa so imeli kar nekaj težav s tem, češ, mulec se pa že ne bo drl name … (smeh) Tu smo Slovenci malce zategnjeni.
 

Vam znanje latinskoameriških plesov pomaga tudi pri koreografijah, ki jih ustvarjate v oddaji Zvezde plešejo?


Sprva sem imel kar tremo, saj v latinskoameriških plesih nisem nikoli dosegal vrhunskih rezultatov, kar vedo tudi plesalci, vendar sem kljub temu šel čez to. Ko smo izbrali pare, se je začelo trimesečno garanje, saj sem tudi koreograf vseh skupinskih točk. A to je bolj skupinsko delo, saj imam jaz vizijo in idejo, plesalci pa dostikrat predlagajo kaj svojega. Tudi koreografije parov nastajajo skupinsko, najprej se porodi neka zgodba, s katero poskušamo zvezde približati občinstvu.
 

Časa za učenje je med oddajami zelo malo, nekaj dni …


Zelo malo. Potem ko plesalcu svetujem nekaj liftov, gibov, v ponedeljek naredijo koreografijo, skupaj jo še pregledamo in dopolnimo, v torek imajo čas za popravek, sreda pa je dan D, ko vse skupaj postavimo na oder. Jaz sem potem vmesna točka med lučjo, bendom, izvedbo koreografije ter med zvezdo in plesalcem.

Za prve tri oddaje moram ob sredah vse načrtovati do minute, tako nabit je urnik. Plesalci imajo uro in pol za ogrevanje in za to, da mi pokažejo točko. Ker jih 12 parov in ker je vmes še skupinski ples, na koncu pa še sestanek celotne skupine, se moja delovna sreda raztegne na 14 ur.
 

Vaša partnerka Ana Klašnja je nekoč dejala, da dokler ni spoznala vas, ni poznala nikogar, ki bi delal več kot ona. Je to res?


Je. Ana je prej veliko jamrala svojim prijateljem, da ogromno dela, da je utrujena, ko je spoznala mene, pa je videla, da jaz delam še več. Imela sva tudi manjši problem, saj sem prišel ponoči z dela domov in sem jo zbudil, naslednjič pa spet ob šestih zjutraj, ko sem vstal. Kar malo je znorela in se čudila, kako zdržim.
 

Torej potrebujete manj spanja?


Včasih pa kakšno soboto tudi malo nadoknadim. Moram povedati, da že šest let, odkar imam svoje stanovanje, vsak dan začnem tako, da pol ure preživim v kadi. Morda je to nekakšno prekletstvo, saj smo imeli doma le bojler in nikoli ni bilo dovolj tople vode. Ano navsezgodaj zbudi prav to šumenje vode, jaz pa zlahka pol ure spanja zamenjam z vodno meditacijo.
 

Ali je družina kaj spremenila vaš ritem?


Prej sem delal ves dan, do enih ali dveh ponoči. Nato sem nehal poučevati, zaprl sem svojo plesno šolo, nehal delati v plesni šoli v Gorici, da imam čas za družino. Zdaj delam osem ur dopoldne, štiri ure imam za to, da se posvetim samo družini, ko gre mali spat, pa delam še do enih zjutraj. Več delam le ob sredah, petkih in nedeljah, ko je treba pripravljati katero od oddaj, sicer pa želim biti čim dlje z otrokom. Petnajst let sem delal tako trdo zato, da sem bil lahko poleti dva meseca in pol s sinom. Zato smo tudi kupili star avtodom, s katerim smo se potem premikali ob Jadranu. Ana si je lahko privoščila šest tednov dopusta.
 

Oba z Ano sta plesalca, sta si po značaju sorodna? Vi se zdite zelo temperamentni, Ana bolj umirjena.


Marsikdo nama reče, da sva lahko vesela, da naju druži ples, sicer pa mislim, da sva zelo različna. To je včasih plus, drugič minus. To se zelo vidi pri vzgoji, pri kateri ima vsak svoj pristop. Jaz sem bil vedno borec, ki je moral iz ničle priti nekam, ona pa borka, ki je morala od nekod priti še višje. Torej, meni so nekako jasne osnove, Ana pa ve več o tem, kako do perfekcionizma. A Jaša je star komaj dve leti in pol, tako da smo komaj pri osnovah (smeh).

image
S partnerko Ano Klašnja ima dveinpolletnega sina Jašo. FOTO: Mediaspeed


Prepričan sem, da je za vzgojo otroka najboljša mešanica staršev, ki imata različne pristope, kulturo, saj s tem dobi raznolikost. Zanimiva je tudi vzgoja starih staršev, ki imajo spet svoj način. Potem ko si se ves teden trudil otroku nekaj dopovedati, jim uspe to v dveh dneh porušiti. Se pa tam nauči česa drugega. In tako je prav. Težko si predstavljam, da bi imel Jaša brez starih staršev otroštvo, kot ga ima. Moja starša sta fenomen, saj naju je mama dolgo sama vzgajala, ko je oče delal v tujini. Meni pa se trga že, ko grem za nekaj tednov v Južno Afriko, saj tako zelo pogrešam otroka. Tokrat bo šel Jaša z mano.
 

Bosta šla sama?


Seveda, že poleti sva bila mesec dni sama na morju. Ženske se velikokrat čudijo, kako zmorem, meni pa se zdi takšno razmišljanje diskriminacija. Vse zmorem, brez težav.
 

Z Ano sta povezana tudi profesionalno, prek oddaje Slovenija ima talent, v kateri je ona žirantka, vi pa koreograf. Tam sta se tudi bolj spoznala, sta pa v ravno nasprotni vlogi. Ali vaše delo kdaj tudi kritično oceni?


O delu se res ne pogovarjava. Na začetku so se v produkciji bali, da ji bom kaj razkril, v resnici pa se Ana pritožuje doma, češ da nič ne ve (smeh). Odločil sem se, da je treba ločiti zasebno življenje od profesionalnega. Tudi če ima komentar o mojem delu, jo vprašam, ali se res želi spustiti v to debato, saj lahko debatirava le kot profesionalni koreograf in žirantka. Nimava veliko konfliktov, ker jaz debate zavrem, še preden nastane problem.
 

Vi ste v teh oddajah nekakšen stric iz ozadja, svoje vloge ne razglašate na velik zvon. Zakaj?



Če bi zadel milijon, bi bil po poklicu le oče.
Res nočem, da bi vsi vedeli, kaj delam. V Bosni, denimo, sem delal dvanajst let, in ko sem zadnji dve leti to povedal, je bilo nenadoma tam pet slovenskih koreografov, ki so želeli delati. V tujini sem vodil daleč največ delavnic, kot koreograf sem gostoval v več kot 30 državah v EU, pa tega ljudje sploh ne vedo. In prav je tako. Tudi Avstrijo sem dolgo skrival, z Južno Afriko, kjer delam že 14 let, pa sem se vedno hotel malo pohvaliti. Letos peljem tja še štiri mlade koreografe, saj menim, da je to naraven proces. Tukaj stari koreografi nikogar ne pustijo zraven, potem pa se čudijo, da naši dobri mladi koreografi bežijo v tujino. Tu pač ne vidijo prihodnosti. Jaz bi jim rad pomagal, saj vem, kaj je to pomenilo meni, ko nisem imel nikogar.

Mladim plesalcem z veseljem odstopim dvorano, četudi zdaj nimajo denarja. Če bodo zaslužili, mi bodo plačali tistih 150 evrov, da bom laže poravnal najemnino. In tako tudi je. Danes v Sloveniji ni dvorane, kjer bi lahko ustvarjali, lahko gredo le v plesno šolo, kar je veliko dražje. Ko sem bil sam mulec, smo se s stoenko odpeljali na makadamsko parkirišče pri E.Leclercu in plesali zunaj, ker ni bilo dvorane. Studio Pro Dance sem ustanovil, ker sem želel ples približati ljudem za dokaj razumno plačilo. Dvanajst let je bila naša cena 55 evrov na mesec, ko smo na koncu ugotovili, da ne prihajajo k meni, ker je poceni, sem podražil za 10 evrov, pa se ni nihče pritoževal. Članarina je bila 20 evrov, v drugih plesnih šolah 60, in pozneje sem ugotovil, da sem se podcenil, saj bi z višjo članarino morda še danes imel plesno šolo.
 

Ste jo morali zapreti zaradi finančnih težav?


Tudi. Moja starša sta se res trudila, da sta bratu omogočila treninge badmintona in meni plesa. To me je spremljalo ves čas, tako da sem petnajstim od 150 ljudi omogočil brezplačne treninge v plesni šoli, ko smo imeli rekordnih 230 članov, je bilo takih 20 ljudi iz socialno ogroženih družin. V Južni Afriki sem se naučil dela v skupnosti in hotel podpreti tiste, ki so želeli plesati in niso imeli denarja. Velikokrat pa so potem raje hodili v drugo plesno šolo in plačevali precej več, zaradi imidža.
Ko mladim zdaj pomagam, da pridobijo status kulturnika v šoli, in jim pokažem svoj življenjepis, so presenečeni. S tem se ne želim javno hvaliti, saj tisti, ki me poznajo, vedo, kdo sem.
 

Se bojite nevoščljivosti, nizkih udarcev?


Nevoščljivosti je veliko, tudi nizkih udarcev, hkrati pa se vsi klubi oklepajo svojih plesalcev, hočejo imeti monopol nad njimi. Sam sem leta 2003 v projektu s Siddharto na odru združil plesalce iz različnih plesnih šol, čeprav so se na vse kriplje trudile, da se to ne bi zgodilo. Plesalcem so grozili, da jih bodo izključili iz kluba, če bodo nastopali pri meni, da ne bodo več dobili dela. Poskušal sem razbiti te monopole. Ko sem najemal plesalce za nastope, sem jih najemal kot Miha Krušič, plesalec in koreograf, in ne kot plesna šola.

Čez nekaj let so tudi plesne šole, ki so bile skregane med sabo, razglašale svojo odprtost, a kmalu so se spet začele kraje plesalcev. Kdor misli, da je politika v Sloveniji grda stvar, naj pride v plesne vode. Ne morem verjeti, da so lastniki plesnih šol in politika tako omadeževali nekaj najlepšega na svetu, kar je ples. To je čustveno izražanje in želimo, da nas pustijo pri miru. Umaknil sem se iz vseh plesnih šol in od tekmovanj, tudi od Mednarodne plesne organizacije (International Dance Organization, IDO), in delam samo za profesionalce, da bodo lahko s plesom zaslužili, namesto da bi med študijem delali v kafiču za tri evre na uro. Nekatere lastnike plesnih šol moti, da najemam plesalce kot samostojne subjekte in da imamo toliko projektov na televizijah, v gledališčih, operi, na skoraj vseh državnih proslavah. Profesionalnim plesalcem vedno razložim, da lahko delajo, kjer želijo in s komer želijo.
 

Pred 11 leti ste dobili priznanje IDO kot koreograf leta. Za katere dosežke?


S hip hopom sem začel, to je bila moja ljubezen in tu sem tudi največ dosegel, bil je moj paradni konj. Zgodilo se je, da sem imel na svetovnem prvenstvu sedem formacij iz treh držav. Takrat sem delal show dance koreografijo z južnoafriškim parom Nickom in Chereese Melon, ki sta na koncu tudi zmagala. Zdaj sta v ZDA in delujeta v Cirque de Soleil, bil sem tudi njuna poročna priča in počasi spet navezujemo tesnejše stike, vendar mi še vedno ni uspelo priti v ZDA, da bi videl njun šov. To bo kmalu, takoj ko bo sin Jaša dovolj star za let. Nagrado sem dobil zaradi njiju, zaradi uspeha skupine v Južni Afriki in zaradi prvakov, ki sem jih naredil pri Blejskem plesnem studiu. Iz te šole so prišli prvi svetovni prvaki za Slovenijo, čeprav tega v Ljubljani nihče noče priznati in to prepotentno obnašanje do ljudi me boli.

Marsikoga je ta moj uspeh zbodel, tako kot uspehi Blejskega plesnega studia, ki je bila nekoč majhna plesna šola z 20 plesalci. Tja sem prišel leta 1998, po štirih letih je bila to ena večjih plesnih šol pri nas, ki je pobirala večino nagrad v hip hopu. Ljubljani je šlo na živce, da je neki vaški klub uspešen. Ko sem šel na Bled, so me spraševali, zakaj grem učit kmete. To me je tako razbesnelo, da sem bil še bolj odločen. Če mi kdo reče, da nekaj ni mogoče, dobim le še večjo motivacijo.
 

Naredili ste tudi dve odmevni plesni predstavi z invalidi, Za nas in Watch Out. Je bil to tudi trd oreh?


Prva je bila leta 2005. Še danes, ko vidim posnetek te predstave, sem ganjen. Ne bom rekel, da je bila fantastično dobra, a je bila prva taka pri nas. Ena od invalidnih oseb, Daniela, ki ima mišično distrofijo, je pristopila k meni s tem predlogom. Najprej sem se ustrašil, nato pa kljub tremi sprejel. Dobil sem svoj invalidski voziček, nabral sem odlično ekipo … Za mojega očeta in mamo je bil največji šok, ko sta me videla na invalidskem vozičku, meni pa je ta predstava pokazala tudi to, da se v življenju res nimam za kaj pritoževati. Spoznal sem, kako je težko z vozičkom zapeljati na pločnik ali zakaj potrebujemo parkirišča za invalide. Tudi odziv gledalcev je bil neverjeten, bili so zelo ganjeni.

Jaz sem bil edini invalid v predstavi, ki je na koncu vstal. Vendar so mi potem povedali, da si nekdo, ki je od rojstva na vozičku, v resnici ne želi tega. Začel sem razmišljati in v Križankah naredil drugo predstavo, v kateri je bil voziček pozitivna slika, plesalci so bili na njih svobodni, lahko so se gibali.

Predstave z invalidi pa so mi dale nekaj posebnega. Do njih se zdaj tudi lažje obnašam brez nerodnosti, tako kot do drugih ljudi. Včasih mi je kdo med vajo rekel, da se pa res na morem dreti na invalide, če se zmotijo. Zakaj? Saj v njih ne vidim invalidov, ampak sebi enake ljudi, ki so pri plesu naredili napako.
 

Na katere svoje uspehe ste najbolj ponosni?


V resnici sem težko ponosen na svoje dosežke, ker sem preveč samokritičen. Na koncert Siddharte sem bil res ponosen, saj smo v mesecu in pol s 60 plesalci naredili super zadevo, a le, dokler nisem videl posnetka in ugotovil, da bi bilo lahko kaj tudi bolje.

Če dobro pomislim, so vse stvari, ki sem jih delal v življenju, in vse izkušnje s Siddharto, invalidi, poškodba, ko sem si na odru strgal vezi in meniskus in vseeno odplesal še štiri minute, naslednji dan pa v mavcu treniral talente … vse to je super, saj je zdaj tu Jaša in vem, da lahko svoje znanje dam naprej.

Lahko bi rekel, da sem najbolj ponosen na svojega sina.
 

Pa že kaže kaj zanimanja za ples?


Upam, da ne bo plesalec, da bo našel svojo štimo. Če bo, ga bomo pa podpirali.
 

Ga vzamete tudi kdaj s sabo na vaje, predstave?


Velikokrat je zraven, ne vem pa, koliko uživa, malce je prestrašen. Je pa zelo podoben meni. Včeraj smo bili v Arboretumu in ne boste verjeli, kako so ljudje gledali, ko je plezal po vrvi. Sicer ima strahospoštovanje do višine, vendar gre čez to, in ko premaga neko oviro, mora to nenehno ponavljati in vsakič je malo bolj pogumen. Takrat je pa mene strah.
 

Nekoč ste dejali, da bi bili psiholog, če ne bi bili plesalec …


Tako je. V šoli nisem bil za knjige, tudi zato, ker me je dolgočasil sistem šolanja. Psihologija me zanima in prebral sem veliko knjig o tem, pa drugače ne berem rad. Že takrat sem vedel, da bom plesalec, a sem vseeno nameraval na srednjo ekonomsko, zaradi točk pa sem se vpisal na upravno in administrativno šolo. Tako da sem po poklicu tajnica. V dobrih časih sem imel 220 ali 250 tipkarskih udarcev na minuto, kar mi koristi še zdaj, kadar je treba hitro kaj napisati. Mislim, da ne bi bilo boljše šole zame. Imel sem pravo, kar mi še zdaj prav pride, pravno poslovanje podjetja ...

Glede študija pa, fakultete za šovbiznis pri nas ni, za psihologijo pa je bilo spet treba imeti veliko točk. Res pa je, da sem psiholog vsem ljudem, marsikdo me pokliče, pa mu pomagam pri problemih. Psiholog moram biti tudi pri delu, saj moram pri talentih ali zvezdah v hipu prebrati obrazno mimiko in počutje, kakšen je njihov dan.
 

Obenem morate še vedno dosti plesati, kar je z leti gotovo vse bolj naporno.


Zagotovo, vsako leto je težje. (smeh)
 

Ana Klašnja je solistka baleta ljubljanskega SNG, kar je zelo zahteven, naporen poklic, veliko je poškodb. Kako dolgo lahko človek to zdrži?


Balet je hudo garanje, k sreči pa ima Ana redno službo in plačo, za kar moram jaz kot svobodnjak veliko bolj delati. Poleg tega imajo baletniki beneficiran delovni staž, tako da bo šla Ana lahko v pokoj z 49 leti, jaz pri 65. Ana v svojem delu neizmerno uživa, obenem pa ima zagotovljeno socialno varnost, česar jaz spet nimam.
 

Nam razkrijete še svoje načrte za prihodnost?


V kratkem bom predstavil film o plesu, ki sem ga sam financiral, saj od filmskega sklada nisem mogel nič pričakovati. Čeprav bom prihodnje leto star že 40 let, se imam še za enega od »mulcev«, ki stalno prihajamo z novimi idejami, kreativami in pristopi do plesa. Te dni bom montiral zadnja dva kadra filma, pri katerem mi je pomagala zelo dobra ekipa, premiera pa bo čez kakšen mesec ali dva. Gre za kratki igrani film o plesu, v katerem nastopajo plesalci, ki so tudi odlični igralci. Prepričan sem, da bodo ljudje na premieri lepo presenečeni.

Posneli smo tudi tri oddaje o profesionalnih plesalcih, ki jih bomo predstavili na svoji novi spletni strani Pro Dance, da bodo lahko ljudje spoznali njihovo življenje. Upam pa, da bo leto 2020 tisto, ko bomo lahko posneli celovečerni film, vendar o tej zgodbi še ne bi rad govoril. Rad bi prepričal investitorje, da nisem muha enodnevnica in da vem, kaj delam. S tem filmom bi se po tridesetih letih kariere od plesa nekako poslovil.

Želim ostati producent, pomagati ljudem, ki bi radi plesali, s plesno koreografijo pa se ne nameravam več toliko ukvarjati, razen če me res ne pritegne kakšen projekt. Z drugimi besedami: če bi zadel milijon, bi bil samo oče po poklicu. Pa še tri otroke bi naredil (smeh).