Trepetam pred veselim decembrom

Vsa ta druženja in zabave mi povzročajo stres. Počutim se nelagodno, zdi se mi, da me vsi gledajo, ocenjujejo. Zato se takšnim situacijam izogibam. Bralki odgovarja psihologinja Tjaša M. Kos.

Objavljeno
13. november 2019 09.00
Posodobljeno
13. november 2019 09.00
Foto
Tjaša M. Kos
Tjaša M. Kos
Čas praznikov je za vse nekaj lepega, zame pa je to čas stisk, groze in trpljenja. Vsa ta druženja in zabave mi povzročajo stres. Tudi sicer so mi družabni dogodki neprijetni. Večje družbe, novi ljudje, na splošno situacije, ko se počutim kakor koli izpostavljeno, so zame zelo naporne. Počutim se nelagodno, zdi se mi, da me vsi gledajo, ocenjujejo. Zato se takšnim situacijam izogibam.

Tako je bilo od nekdaj. V osnovni šoli so me imeli za plaš­no, meni pa je bilo predvsem nerodno, ker se mi je ves čas zdelo, da nisem dovolj dobra, da ne sodim zraven, da bodo to videli in se mi smejali. Dejstvo je, da sem imela kot deklica preveč kilogramov in sem bila zato pogosto tarča posmeha vrstnikov. Ti občutki so se nadaljevali tudi poz­neje. Zato sem bila zelo vesela, ko sem dobila relativno enostavno delovno mesto v administraciji, kjer mi ni treba imeti veliko stikov. Delam za računalnikom.

Živim sama z muco v stanovanju, ki so mi ga kupili starši. Popold­ne kolesarim, gledam serije ali brskam po spletu. Večina mojih socialnih stikov je prek interneta. Včasih si želim, da bi bilo moje življenje bolj razgibano, a kmalu obupam, ker so mi družabni dogodki preveč stresni. Sprememb ne maram, spravljajo me v stisko. Vsako leto v zimskih mesecih nastopi moj pekel.

Začne se s prvonovembrskimi prazniki. Množice na pokopališčih, shodi razširjene družine ob nedeljskem kosilu, ko se vsa bližnja in daljna žlahta zbere za isto mizo in na veliko opravljajo, so zame živa mora. Vedno ista vprašanja, ki me sprav­ljajo v stisko: »Kako kaj služba?« »No, kdaj boš pa ti koga pripeljala?« Letos sem se naredila bolno in se tako uspešno izognila tej torturi.

Zdaj pa prihaja t. i. veseli december in mene obliva zona. Službene zabave, napovedali so nam celo nekakšen team building, kup družinskih ceremonij in druženj za vsak praznik posebej … Vsemu se ne bom mogla izogniti. Skrbi me, da se bom osmešila, da bom štorasta, da bom zardevala, bleknila kakšno neumnost ali pa bom stala tam vsa nerodna in okorna … Že tako mislijo, da sem čudna.

Najrajši bi nekam odpotovala, a si tega ne morem privoščiti. Vse to me zelo obremenjuje. Začenjam se spraševati, kaj je narobe z mano. Vsi se veselijo, mene pa je samo strah, kako bom zvozila, da se na službeni zabavi ne bom popolnoma osmešila. Lani sem rekla, da imam migreno, tako da letos s tem izgovorom ne bo šlo. Hvaležna bi vam bila za kakšen nasvet.
Lidija

Za začetek, draga Lidija, naj vam povem, da niste edini, ki vam prazniki povzročajo stisko. Za marsikoga je obdobje okoli božično-novoletnih praznikov zelo zahtevno. V tem času se močno povečajo depresivnost in anksiozne motnje. Veseli december nikakor ni tako vesel, kakor nam ga poskušajo prikazati skomercializirani mediji.

Stiske, ki jih opisujete, so pravzaprav zelo običajne. Nekaj tesnobe v socialnih situacijah je normalen, evolucijsko pogojen pojav. V pradavnini je bilo za posameznikovo preživetje ključno, da ga je skupina sprejela. Danes kar osem odstotkov Američanov doživlja tolikšno tesnobo ob socialnih stikih, da pomembno vpliva na njihovo mentalno zdravje in kakovost življenja, zato govorimo o socialni anksioznosti.

Za začetek je pomembno, da veste, da niste sami, in da se znebite občutka, da ste čudni. Očitno trpite za posledicami neugodnih razmer v otroštvu. Zasmehovanje in nesprejetost v vrstniški skupini sta za otroka zelo travmatična in lahko pustita hude rane. Vi v družbi te neugodne izkušnje iz otroštva očitno podoživ­ljate. Ker so občutki boleči, ste si življenje organizirali tako, da se jim (uspešno) izogibate.

Z izogibanjem pa ste si naredili medvedjo uslugo. Žal. Z njim se vaš strah oziroma negotovost poglabljata. Trenutno olajšanje, ki ga doživite, ko se »uspešno« izognete druženju, vas spodbuja, da enako naredite tudi naslednjič. Želja po izogibanju narašča, občutki negotovosti v socialnih situacijah pa tudi, saj preprosto nimate priložnosti, da bi razvijali socialne veščine in pridobili nove, bolj pozitivne izkušnje sami s sabo in z drugimi.

Prazniki, ko je veliko možnosti za druženje, so tako pravzaprav povabilo, da stopite iz svojega kroga, ki se vse bolj oži. Poskusite jih videti tudi kot priložnost – ne zgolj kot grožnjo. Pomembno je, da se ne vdate skušnjavi po izogibanju. Postavite si izzive, ki so »dovolj majhni, da jih zmorete«.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Z marsičim si lahko pomagate zmanjšati napetost na družabnih dogodkih. Za začetek je pomembno, da vnaprej ne ustvarjate negativnih pričakovanj. Ne vrtite si negativnih notranjih predstav o bodočih dogodkih, sicer boste na dogodek že prišli tesnobni. Pogosto je koristno, če si najdete kakšno nalogo. Ponudite pomoč gostitelju, pomagajte pri organizaciji, v kuhinji, pri postrežbi. Vsaka stvar, ki vas bo zamotila, da boste manj razmišljali o sebi, je dobrodošla. Predvsem je pomembno, da se ne ukvarjate toliko sami s sabo in s tem, kaj drugi mislijo o vas, temveč poskušate svojo pozornost pre­usmeriti navzven. Nihče se ne bo toliko ukvarjal z vami, kot si predstavljate. Vsak je najbolj zaposlen sam s sabo.

Morda si lahko pripravite nekaj preprostih iztočnic, s katerimi boste začeli pogovor. Kje ste bili za počitnice, kje boste preživeli novo leto, ali še imate tistega psa/mačka/kanarčka … so hvaležne teme, ki odpirajo pogovor. Sami pri sebi tudi sklenite, o katerih temah ne želite govoriti – in si dovolite reči ne. »O tem pa zdaj ne bi,« je lahko čisto simpatičen odgovor, če ga pospremite z nasmehom in dodate vprašanje o neki temi, ki se navezuje na sogovornika. Ljudje načeloma zelo radi govorijo o sebi in bodo pograbili priložnost, če jim jo boste ponudili.

Ključno je, da se sprijaznite z določeno mero neugodja in napetosti, ki jo lahko prenesete. Aktivirajte se in sledite svojim vrednotam. Osredotočite se na tiste vidike situacije, ki so za vas prijetni. Morda pogovor s kakšnim človekom, otrokom ali domačo živaljo. Poskušajte se narediti koristne. In nelagodje se bo sčasoma vse bolj razblinjalo.


Postavite si izzive, ki so »dovolj majhni, da jih zmorete«.


Če bi se želeli bolj korenito lotiti svojih težav, obstajajo preverjene metode, ki lahko pomagajo. Naj­učinkovitejša bi bila vedenjsko-kognitivna terapija, še posebno na čuječnosti utemeljeni pristopi.

Lidija, ključno je, da se osvobodite pritiska, da morajo biti stvari popolne. Ker pač ne bodo. In res ni treba, da bi bile. Tudi vi nimate radi samo popolnih ljudi – in vam ni treba biti popolni, da bi vas drugi imeli radi.
Nihče ni popoln. Vsak od nas je unikat, dragocen prav takšen, kot je. Kakor je rekel Oscar Wilde: »Bodite to, kar ste. Drugih je že dovolj.«