Tri generacije mojstrov oblikovanja pričesk

V družini iz Mežice si škarje in glavnik podajajo že tri generacije, četrta se še išče.

Objavljeno
25. september 2019 14.00
Posodobljeno
29. september 2019 10.03
Metod Tasič zadnja leta ustvarja pod lastno blagovno znamko. Foto Tadej Regent
Jože Tasič je leta 1939 odprl prvi salon v Mežici, nasledil ga je sin Ciril Tasič, ki salon še vedno vodi. Po stopinjah očeta in deda sta šla tudi Cirilova sin Metod in vnuk Luka, njegova sestra Marija Jurgec pa je na Prevaljah ustvarila znano frizerstvo Jurgec. Predstavljamo družino, ki škarje in glavnik vihti že osem desetletij.Frizerski mojster Metod Ta­sič je bil star dvanajst let, ko je v očetovem salonu v Mežici prvič prijel za frizerske škarje. Na stol je posadil svojega sošolca in prijatelja Aleksandra Praperja. Fant se ni upiral, četudi se je njegovih kratkih las bolj kot s škarjami lotil kar s strojčkom.
 

Tradicija je lahko breme


»Za mano je moral popravljati oče Ciril. Takrat sem bolj malo znal,« se spominja Metod, ki se pri snovanju kreacij spogleduje z umetnostjo. Enako počne njegov še vedno zelo dobri prijatelj Alek­sander Praper v podjetju Alpra design, ki se med drugim ukvarja z avtomobilskim oblikovanjem, fotografijo in avtomobilskim novinarstvom. »Fotografiranje frizerskih kolekcij je del moje fotografske dejavnosti. Na fotografijah lahko ovekovečim delo prijatelja, ki je svoje prve reze opravil ravno na moji glavi in tako nadaljeval dolgo družinsko tradicijo,« pripoveduje Metodov prvi poskusni zajček. Po pripetljaju z najboljšim prijateljem je Metod redno strigel v salonu, a pod budnim očesom očeta, ki ga je učil, kako naj drži glavnik in škarje ter drugih osnov striženja.

Da bo nadaljeval družinsko frizersko tradicijo, se je dokončno odločil po služenju vojaškega roka. Tri leta je vztrajal v očetovem salonu, nato pa pri dvaindvajsetih prerezal družinsko popkovino in odšel po znanje, s katerim je lahko dosegel vrhunsko raven. »Doma sem bil ves čas v očetovi senci. Tradicija je lepa, a je lahko tudi breme, saj pomeni odgovornost,« priznava sogovornik. »Že kot otrok je bil zelo zagnan. Niso ga zanimale klasične frizure. Sledil je novostim, trendom. Mežica je bila zanj resnično premajhna,« pritrdi Metodova mama Marjeta.
image
Iz kolekcije leta 2013. Foto Alek­sander Praper

Službo je dobil pri Mitji Tavčarju. Delal je v obeh njegovih salonih, v Ilirski Bistrici in Sežani. Pomagal mu je izvajati seminarje striženja za Lassano. To je bilo obdobje, ko ga je povsem prevzelo kreativno ustvarjanje z lasmi. »V Ljubljani so name gledali, kot da sem s kmetov. Zelo sem se moral dokazovati,« se spominja. Ko je stopil na samostojno poslovno pot, je poleg dela v salonu izvajal seminarje za Joico, pri Schwarzkopfu je bil demonstrator za barvanje las, uspešen je bil na sprejemnih izpitih pri Vidal Sassoonu in je kar nekaj časa živel razpet med Slovenj Gradcem in Londonom. Skoraj osem let je pri Lassani skrbel za izobraževanje, kader in prepoznavnost kolekcij. Pred štirimi leti je začel ustvarjati pod lastno blagovno znamko.
 

Oče prijatelja, sin babico


Zgodovina se pri Tasičevih res ponavlja. Tudi Metodov sin Luka je pri dvanajstih prvič strigel, le da je na stol posadil svojo babico. Luka je končal frizersko šolo, a se pri dvaindvajsetih še vedno išče, njegov oče pa potrpežljivo čaka. »Talent nič ne pomaga, če ne vadiš,« je iskren oče, ki po dvanajstih urah dela v salonu še vedno vsak dan trenira roke. »Vaja dela mojstra, mojster dela vaje,« pripomni z nasmeškom, a misli resno. Veliko stavi na mlade, podpira jih in razume. »Tudi jaz sem bil enkrat mlad. V bodoče frizerje vlagam toliko, kot so sami pripravljeni vložiti vase.«
image
Metod Tasič za Lassano. Foto Mimi Antolović

»Vsak, ki pride v moj salon, je zame nova zgodba. Kot da je prišel prvič. Stranke, četudi je stalna, ne moreš obravnavati kot inventar,« pravi Metod. Najraje vidi, če se mu stranka popolnoma prepusti: »Osnova je vedno pogovor, svetovanje. Če nekdo želi nekaj, za kar že vnaprej vem, da ne bo dobro delovalo, to odsvetujem. Takrat frizure sploh ne naredim.« Rad poudari, da ne dela pričesk za salon, ampak za domov, zato želi in pričakuje povratno informacijo. Ker teži k perfekciji, z njegovega frizerskega stola ne boste odšli prej kot v dobrih dveh urah.

V svojem poklicu izjemno uživa: »Temnih plati ni. Morda le ta, da včasih preveč delam in nimam časa, da bi stopil v trgovino, zato mi obleko kupujejo drugi.«
 

V belem plašču


»Ciril, stranko imaš!« je Metodovega očeta Cirila običajno poklical k delu oče Jože. To je pomenilo, da je na striženje in britje prišel berač, ki se je v Mežico enkrat na mesec pripeljal iz Dravograda. »Petnajst let sem bil star, ko sem šel za vajenca. Oče mi je dal sešiti bel plašček,« pripoveduje Ciril Tasič, ki z ženo Marjeto še vedno vodi frizerski salon, razdeljen na moški in ženski del. Ni mu bilo najbolj po godu, da ga je oče tako kot sestro Marijo usmeril v frizerski poklic. V salonu mu ni bil oče, ampak šef. Bil je zelo strog, a napreden frizerski mojster. V njegovem času je bilo frizerskih preparatov malo, zato je milo za britje skuhal kar sam iz ovčjega loja, ki mu je dodal pepel in parfum. Kožo ob lasišču je po barvanju umival s cigaretnim pepelom, lake za lase pa je izdelal tako, da je kolofonijo raztopil v špiritu, ki mu je dodal parfum.
image
Ciril Tasič med striženjem. Foto Tadej Regent

Jože je imel posluh za izobraževanje, zato je Ciril pogosto hodil v tujino, v novih tehnikah striženja pa se je izobraževal tudi doma. Pred vrati njegovega salona je bila vedno daljša vrsta. »Stranke so na Cirila čakale že ob petih zjutraj. Nekatere so z nami že petdeset let,« pravi žena Marjeta, ki je najprej delala kot ekonomistka, a se je nato odločila, da bo ves delovni čas pomagala možu v salonu. Pogosto je na njej preizkušal nove frizerske tehnike. Tudi znameniti 'afrolook', ki je na Marjeti uspel, a je do joka prestrašil njunega sina Metoda, ko se je zjutraj prebudil.
 

Izbiral je med sinom in hčerko


V Koroškem pokrajinskem muzeju so ob 80-letnici neprekinjenega delovanja frizerstva Tasič pripravili razstavo z naslovom Ko lasje govorijo. V spremnem katalogu je Brigita Rajšter spomnila na čase, ko je moral ostareli frizer izbrati med dvema odličnima frizerjema: hčerko Marijo in sinom Cirilom, saj je pod isto streho postalo pretesno za vse. »Marija je naznanila, da bo šla naprej po samostojni poslovni poti. Sestra in brat sta se poslovno razšla, odnosi v družini so se skalili,« zapiše Rajšterjeva in doda, da so z leti napetosti popustile, brat in sestra pa sta se spet zbližala. Tradicijo pokojne Cirilove sestre Marije nadaljuje njen sin Bojan Jurgec, ki je leta 1996 prevzel salon po mami in odprl še svojega na Prevaljah.

Za rodbino Tasič bi lahko dejali, da ima frizerstvo zapisano v genih, Korošcem pa se nikakor ni bati, da bodo ostali brez mojstrsko urejenih pričesk.