Trije bratje, ki so globoko zabredli v komorno muziciranje

Tomaž Lorenz, vitez komorne glasbe: sedemdesetletik, ki je večino življenja preživel z violino na rami.
Objavljeno
01. november 2014 18.43
Glasbenik Tomaž Lorenz. V Ljubljani 23.10.2014
Eva Senčar, Nedelo
Eva Senčar, Nedelo
Čakal je v lokalu na Gallusovem nabrežju. Z violino v kovčku ob sebi na sedežu, kot z žensko. Do tja je od doma prehodil le nekaj deset dolgih korakov – in na obrazu mu je, kot ves čas pogovora, lebdel hudomušen izraz. Tomaž Lorenz, sinonim za komorno glasbo: profesor komorne igre, tretjina klavirskega tria bratov Lorenz, ustanovitelj tabora mladih komornih glasbenikov Glasbeni julij na Obali … Te dni praznuje sedemdeset let. Kdor bo tole bral, si bo morda zaželel postati član kakšnega ansambla, za katerega velja le resna glasba, a na katerega recitalih velikokrat sedi le peščica ljubiteljev – in na ta račun se zna izvrstno pošaliti.

Postregli so z zeliščnim čajem asketskega okusa in z imenom Jožeta Plečnika, ogrel je vtis vlažnega jutra, ki se je vleklo vzdolž Ljubljanice. Pritajeni glasovi so prihajali od sosednjih miz, enako naj ne bi do njih preveč vsiljivo prihajal najin dialog, pravzaprav njegova pripoved, nenehno začinjena z zabavnimi anekdotami, ob katerih se glas nenadzorovano dvigne. Pripovedovalec z dinamiko in brez ovinkarjenja, kakršnega si človek lahko le želi.

Pet otrok je bilo v vaši družini – glasbeni družini. Kjer je veliko otrok, je menda življenje bolj zabavno, veliko se poje, igra. Kako je bilo?

Oče je bil amaterski violinist in pia­nist, kavarniški špilalec, igral je v kavarnah Slona in Ria. Mi fantje smo bili glasbeniki, sestri Bernarda (Jeklin, op. p.) in Katarina pa ne. Dolga leta smo se pasli v Trnovem v manjšem dvosobnem najemniškem stanovanju, pestro je bilo, drenjanje. Vio­lino sem lahko vadil v kuhinji, spal pa sem v posteljnem predalu, nad mano, na postelji, pa Matija. Izjemno zadovoljen sem bil s to pozicijo, kajti pozimi je name kdaj pa kdaj zdrsela bratova odeja, tako da sem bil pokrit z dvema.

Je res, da ste se vsi trije fantje hkrati vpisali v glasbeno šolo, čeprav je bilo med najstarejšim Matijem in vami šest let razlike?

Res je. Matic je bil star 14, Primož deset, jaz osem let. Stari oče nam je zapustil star rjav klavir z dunajsko mehaniko. Še se spomnim, kako so ga s poltovornjakom tovorili s Slovenskega Javornika v Ljubljano, naslednjega dne pa smo se šli vpisat v glasbeno šolo.

Primož je bil takoj pri klavirju, Matija takoj pri klavirju, jaz pa sem takoj videl, da bom težko prišel zraven. Sploh pa sem že vedel za svojo ljubezen do violine, ki mi jo je približal oče. Pravzaprav nikoli nisem razmišljal drugače, kot da sem violinist, da pa sem spoznal, da nisem pianist, sem le moral dokončati nekaj razredov klavirja.

Veste, zelo pomembno je, za katero glasbilo se otrok odloči oziroma da ga starši, kot pravimo, »zadenejo« ali pedagog pogrunta. No, ker je imel Matija že 14 let, kar je za začetek vstopa v glasbeno šolo veliko, so mu v glasbeni šoli Vič - Rudnik »obesili« še violončelo, takrat deficitaren inštrument. V nekaj mesecih je ga vzljubil.

Natanko šestdeset let mineva od nastanka vašega tria.

Nastanek tria je bil naključje. Moj profesor in takratni ravnatelj Matija Tercelj, ki je imel svoj trio, nekoč pride do mene in mi reče: »Ali veš, da bratje igrate inštrumente, ki sestavljajo trio?« Kombinacija klavir-violina-violončelo je ob godalnem kvartetu najbolj priljubljena kombinacija, zanjo je bilo napisane veliko čudovite literature. »Bi igrali?« me vpraša. In smo nemudoma začeli. Osem let nas je učil komorno igro.

Počasi ste postali prepoznavni, pa tudi zanimivi za nepoznavalce in celo za neljubitelje komorne zvrsti.

V času naše največje popularnosti mi telefonira neka gospa: »Ali je tam trio?« »Ne, ni trio, je pa njegova tret­jina.« Seveda me ni razumela, zato jo vprašam, koga pravzaprav kliče. »Vprašala sem na informacije za številko Tria, mislila sem na fotografsko agencijo, pa so mi dali tole številko.«

Vem, da je naša popularnost nastopila po zavzetem in resnem delu; že kot srednješolci smo igrali profesionalno na koncertih. Takrat si pri nas komorne ansamble preštel na prste ene roke. Naša popularnost se je začela z oddajo Pokaži, kaj znaš, na katero me spominja Slovenija ima talent. Najprej je potekala v Mest­nem gledališču, ker pa je postala tako obiskana, so jo leta 1958 preselili v Opero in mi smo takrat zmagali. To je bilo februarja, maja pa smo že imeli svoj prvi večerni koncert v Filharmoniji – kot naš uradni začetek.

Ste napolnili dvorano?

Smo. Igrati pred polno dvorano je bilo za nas vedno spodbudno. Komorna glasba ima eno dobro plat: svojim študentom vedno govorim, naj ne bodo razočarani, ker je na njihov koncert prišlo le deset ljudi; če na oder pride simfonični orkester in ga posluša 30 ljudi, ne more narediti dobrega koncerta, ker ni pravega vzdušja. Če pa komorni orkester posluša šest ljudi in so to entuziasti, se da narediti zelo dober koncert. To so bile naše izkušnje, mi smo dosegali rekorde v poslušalstvu, pa tudi obrat­no. Najmanj poslušalcev, sedem, je prišlo na Danskem v neko cerkvico, v drugem delu pa še osmi. Organizator nam je pred koncertom hotel izplačati honorar, ne glede na to, da morda ne bomo želeli igrati. Mi pa smo rekli: »Teh sedem je pravih in ti si zaslužijo koncert.« Ta je v mojem spominu eden najljubših. Ko smo pol ure po koncu prišli iz zakristije, nas je čakalo vseh osem poslušalcev, postavili so se v špalir in nam ploskali.

In medtem ko smo s prvim koncertom napolnili dvorano Slovenske filharmonije, je bilo kmalu zatem na koncertu na Jesenicah v Gledališču Toneta Čufarja ravno nasprotno. Pride organizator in jadikuje: »Ali veste, da ima narodnozabavni ansambel v kinu Plavž koncert ob isti uri kot vi? Vsi bodo šli poslušat njih namesto vas.« Kmalu zatem nekdo vzhičeno priteče, da je koncert v kinu odpovedan, vzame naš plakat in ga odnese tja. Sklenemo začeti četrt ure pozneje, in ko pridemo na oder, je dvorana nabito polna. Navdušeni odigramo Haydna, in ko se vrnemo na oder za naslednjo skladbo, je v dvorani samo še 20 poslušalcev.

Romantična predstava je klavirski trio, z obvezno violino, v kakšnem elegantnem salonu mestnega hotela. Celo musica da camera, iz katere se je izraz razvil, pomeni modo sobne glasbe plemiških in meščanskih hiš 16. stoletja.

Komorna glasba je nastala za zasebno publiko, za krog ljudi, za katere so naredili recital. Prednost je torej muziciranje v majhnih ambientih. Malo poslušalcev, a uživajo vsi. Spomnim se, ko je moj oče v prostem času igral v hišnih ansamblih, to je bilo čudovito. Danes to redko še vidiš, recimo v nedeljo dopoldne na Dunaju, na tramvajski postaji starejši gospodi in gospe z violinami in čeli pod roko čakajo, da se bodo odpeljali na muziciranje. Prav taki so tudi najzvestejša in najboljša publika komornih skupin.

Komorno je že skoraj solistično.

Postati solist je dano redkim, danes je še teže, kot je bilo nekoč, in to študentje še predobro vedo. Edino realno je, če hočejo muzicirati in se ob tem še dobro imeti, da igrajo v komorni zasedbi. Ampak potem se zgodi zastoj: nastopi se nehajo zaradi solističnih ambicij enega ali diplome drugega, tretji pa bi mogoče šel za dve leti študirat v Amsterdam …

Pri nas je bilo takole: mi trije smo v to komorno muziciranje daleč zabredli. Imeli smo koncert za koncertom, turneje že med študijem na akademiji.

V wikipedii o vas piše: »V polovici stoletja so izvedli tako rekoč vso svetovno literaturo za klavirski trio in krstili množico slovenskih skladb.« Ostaja skladba, vaša uspeš­nica oziroma zaščitni znak?

Mislim, da Dvořakov Dumky trio in Šostakovičev Trio za klavir opus 67, ki sta zagotovo med najlepšimi deli za to zasedbo. Igrali smo res vsa velika dela vseh stilnih obdobij, začenši s Haydnom, do moderne, tudi avantgarde, za katero sem bil vnet le jaz, manj pa Primož in Matija; a to pač ni bil noben problem, kajti izbirali smo dobre, najboljše skladbe. Takih, ki bi si jih želeli izvesti, pa je ostalo še za nekaj življenj.

Butični ansambel zagotovo ne pomeni zgolj odnosov znotraj glasbenega polja. Ni mogoče, da se ne bi med člani spletale različne globine, še posebno če so različnih spolov. O tem, kako lahko odhod enega povzroči pravi kaos in razpad, govori film Kvartet, ki je bil nedavno na malih zaslonih. A kako je, če so skupaj bratje, in kako, ko se razbesnijo drug na drugega, kako, ko se zaljubijo?

Partnerke še kako lahko povzročijo razdor skupine, to vemo iz primerov.No, z inštrumenti se nismo obdelovali, ampak en lok pa smo zlomili, ko smo se preganjali po kuhinji. Preveč smo lahko drug drugemu pod prste gledali, ko smo še živeli skupaj doma. Preveč smo si upali reči drug drugemu. Kolikokrat smo slišali, »vam je lahko, ker ste bratje«, pa smo se samo nasmihali. Tomaž Faganel je edini v neki recenziji ob izidu naše plošče opisal prednosti in slabosti bratovstva.

Ljudje mi vedo povedati, da ste bili znani veseljaki.

S humorjem smo se rodili, glede tega sem zelo zadovoljen, nasmejali smo se veliko tudi na svoj račun.

In ker sem pričakoval vprašanje o kakšnih štosih, sem si jih kar zapisal, ker, veste, to je drugače rakava rana – vprašanj o anekdotah smo se vedno najbolj bali. Ko se zgodijo, si rečeš, to bo treba nekje nekomu povedati, ko te čez čas vprašajo, pa se ne moreš spomniti.

Revija Stop je imela lestvico za »naj slovenskega vižarja« in na vrhu so se prerivali Avseniki, Slaki in druge podobne priljubljene skupine, končala pa se je takole: predzadnji je bil Ladko Korošec, dva glasova, in zad­nji Trio Lorenz, en glas.

Slišati je, da vas danes to zabava, vas je takrat tudi?

Ne boste verjeli, ampak tekle so mi solze smeha, ko sem to prebral.

Naj vam povem zgodbo o smokingih. Sredi mesta, precej let je od tega, se srečava z Milošem Mlejnikom (vio­lončelist, op. p.) in mi priporoči, da imajo v Modni hiši perfektne smokinge iz lahke volne, ki jih je Mura naredila za nemški in ameriški trg. Grem torej pogledat, cena je ugodna in kupim. Pokličem še Matija, tudi kupi, nato še Primoža prepričava, da pride pogledat. A on se ne more kar navdušiti, pa sklene povprašati prodajalko, kako resnično dober bi bil lahko ta nakup. Ona pa mu odgovori, da ni dvoma, »danes sta ga kupila že dva 'kelnarja'«.

Ste po Primoževi smrti pred sedmimi leti razmišljali, da bi trio vendarle obstajal še naprej, da bi našli drugega pianista?

Dvainpetdeset let smo igrali, to je dolga doba, za vsa ta leta moramo biti hvaležni. Z Matijem sva se strinjala, da drugega pianista nima smisla iskati, da te blagovne znamke ni mogoče spet ustvariti. Pedagoško delo sem zdaj postavil v prvi plan.

Komorno igro ste poučevali najprej na Srednji glasbeni in baletni šoli, nato na Akademiji za glasbo. Dobra štiri desetletja se tako rekoč spopadate s poučevanjem, tudi zdaj kljub upokojitvi še vedno poučujete. Vaš pedagoški nasvet, predvsem glede izjemnih glasbenikov?

Moje osebno mnenje je, da smo Slovenci glede talentov v samem svetovnem vrhu, ne le na glasbenih, na vseh področjih. Če pa me nekdo vpraša, ali menim, da bi se moral podati na pot profesionalnega glasbenika, ob tem pa ga zanimajo še fizika, kemija …, si mu ne bi upal svetovati glasbe. Najprej pomislim, kaj če bo ta človek na kakem drugem področ­ju uspešnejši. Kaj pa, če bo moral dolga leta čakati, da se izprazni mesto v katerem od treh profesionalnih orkestrov, ali si poiskati poučevanje na eni ali celo več glasbenih šolah, da bo sestavil polno zaposlitev. Je to kariera za izjemno sposobnega mladega človeka?

Vaš sin Domen je podedoval gene očeta in matere Alenke (pianistke Šček - Lorenz), ima talent, kot rečemo izjemni nadarjenosti. Kaj pomeni odločitev ali neodločitev za solistično glasbeno kariero, s katero ste se verjetno srečali prav ob Domnu?

Pri svojem otroku nikoli ne veš, ali delaš prav. Vem pa, da pot ni prava, če ga moraš nenehno spodbujati k vaji. Domen me spominja na brata Primoža, oba je bilo treba priganjati. Primož je bil na začetku tria strašno zagret in je nato popustil, midva z Matijem sva bila pa vlečna konja. Prav na smeh mi gre včasih, ko v svojem sinu vidim svojega brata. Svojim učencem vedno povem formulo: pridnost je 1, talent je 0, oboje skupaj je 10, in k temu dodajam: pa še veliko sreče.

Zaradi svoje zavezanosti mladim ste ustanovili Glasbene nedelje v Unionu, in še ena komorna manifestacija je bila vaš projekt: tabor za mlade Glasbeni julij na Obali. Če se prav spomnim, ste si močno prizadevali, da bi mladi talenti svoj delček glasbenega julija na Obali preživeli zastonj, brez kotizacije, kar je za poletne šole popolna izjema.

Glasbeni julij je prerasel v gibanje, razširil je časovno mejo čez vse leto, enkrat smo priredili celo silvestrovanje. V enajstih letih ni minilo dneva, da ne bi česa naredil za ta projekt. Osnovna poanta je bila tabor omogočiti le nadarjenim. Spraševali so me, zakaj to ni mednarodni dogodek. Jaz pa sem želel ponuditi možnost našim mladim in zato smo zbrali sponzorski denar, da smo pokrili šolnine, z avdicijami pa zbrali slovensko smetano mladih glasbenikov. Nekoč sem izračunal, da bi z zbranim denarjem lahko kupil toliko Yamahinih klavirjev, da bi z njimi napolnil vso avlo koprske glasbene šole.

To je bil čas, ko se je zanimanje za komorno muziciranje med mladimi izjemno povečalo.

Zakaj?

Mlademu človeku je komorno glasbeno zasedbo treba privlačno predstaviti. Veste, kako? Morate vedeti, da je pri glavnem predmetu poudarek na obrtništvu, na tehnični plati, ki jo je treba čim bolj izpopolniti. Pri komorni igri pa jim damo dihati, lahko unovčijo vse, kar so se naučili, ob tem pa iščejo svoj umetniški izraz. Izziv jim je doseči medsebojno ujemanje, dogovorjeno ujemanje. In noben profesor ne želi zatirati kreativnih sposobnosti študentov, a vendarle, to še zlasti pride na dan prav v komornem muziciranju. Zavedamo se, da na izpitu brez obrtniškega znanja študent ne bo uspešen in da je tudi za muzikalnost treba prebresti marsikatero tehnično prepreko. V komorni zasedbi pa ni tako, lahko uresničujejo želje, svobodno razmišljanje. Naj dihajo, naj uživajo, naj jih zastrupimo, da bodo samo čakali, da se lahko spet dobijo skupaj.