Trije dobri možje v enem

Svetujemo vam, da tega besedila otroci ne berejo niti v spremstvu staršev, saj si nikakor ne želimo, da bi eno samo slovensko dete manj verjelo v Miklavža, Božička ali dedka Mraza.

Objavljeno
05. december 2016 10.15
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Bi bilo pa sila dobrodošlo, če bi verjeli v 39-letnega Marka Ujca, (že dolgo) iz Ljubljane. Končuje magistrski študij oblike govora, pa si predstavljajte, kar si zmorete. Na gledališko igro ga pred leti niso sprejeli, je pa končal fakulteto za upravo.

In je igralec od leta 1996, ko je nastopil v Šentjakobskem gledališču, v predstavi Palček Skakalček. »Zdaj sem na svobodi,« umetniški, igralski, sodeluje z Mini teatrom, pa Lutkovnim gledališčem, trenutno s Sapramiško ... Za magistrsko produkcijo se je lotil monodrame Pravila igre, avtorski tekst, tudi podrobnosti te predstave niso za otroke, »igram jo v Španskih borcih«, akademija mu je omogočila produkcijo predstave, naprej je prepuščen sebi, »predstava funkcionira na podlagi prostovoljnih prispevkov«. Če se ne pokrije, je avtor dolžan borcem neprostovoljno nadomestiti sredstva iz svojega žepka.

Halo, ravnatelj

Pisalo se je leto 2002, ko je Marka »poklical ravnatelj iz osnovne šole, vedel je, da igram, ali bi bil dedek Mraz«. Kostum so imeli, pomirjeval za Ujca, ki ga je mučila huda trema, pač ne, »bal sem se, da mi bo brada dol padla«, pa se je izšlo. Kot še parkrat onega davnega leta. Potem je sodeloval s teatrom Unikat, tri, štiri leta je bil pod njihovim dežnikom dedek Mraz, v tej vlogi pa je začel nastopati tudi na svojo kučmo, no, brado. Kar ni mačji kašelj, ko človek tole sliši, bi potočil krokodiljo solzo ali dve: »Plašč za dedka Mraza stane 500 evrov, brada, brki in lasulja 600.« Marko ne govori o bradah, ki jih dobiš v velecentrih za par evrov. Oprava za Miklavža je tudi draga, pol tisočaka, usnjeni čevlji »od sto evrov navzgor«. Slej ko prej si je moral kupiti tudi debeluščkovo, Božičkovo ta rdečo. Pri cenovni vrtoglavosti pa ne gre za afnanje, pretiravanje, ampak – za pristnost.

»Like z leti razvijaš, rastejo.« Dedek Mraz in Božiček, tako Ujc, sta stroga, a hkrati dobrosrčna, »vedno pa morata imeti avtoriteto«. Bistvo nastopa v vlogi prvega, drugega ali tretjega dobrega moža je, »da otroke prepričam, da res obstajam.« Da vidi v otrokovih očeh lesk, začudenje in sliši: »Dedek Mraaaaaaz ...«

Nastopna besedila se kajpak ne razlikujejo, so repertoarna, vsi trije možje pa morajo pri otrocih nujno preveriti pridnost. No, »Miklavž je nekoliko širši, s seboj ima hudiče in angele, mitologija in pri nas tradicija sta močnejši kot pri drugih,« zlasti pri kokakoliziranem, kajne? Globlja mitologija, ne pa vplivnejša. Kot Miklavž je Mark bolj strog, »sveti Nikolaj je bolj poduhovljen, po mojem je obstajal, legende o njem so nore«.

Markovo dobro delo je sezonsko, svoje storitve, okej, ima stalne nastope, zaslužene s pohvalami od ust do ust, stranke, ponuja se tudi prek spleta, decembra. Miklavž, ki ni tako skomercializiran, je seveda le 5. decembra, Božiček in dedek Mraz pa se izmenjujeta do 24. decembra, ko se Božiček sleče, na oder pa stopita kojci po Miklavžu.

Letos bo vsega skupaj v tej ali oni vlogi približno dvajsetkrat, če ne bi bil lutkarsko zaseden, bi bila številka dvakrat tolikšna. Ima dogovorjene nastope, »pa še padalci kličejo«.

Največkrat ga najamejo podjetja, odkar je kriza, malone ne pomni, da bi kdaj nastopal v šolah. In, pozor, kličejo tudi starši, za ekskluziven nastop, doma, samo za njihovega otroka. Okej, saj pokličejo tudi sosede, ampak, hecno ali pričakovano, premožnejši ko so klicalci, dolgotrajnejše je barantanje o vnaprej določeni in sporočeni ceni nastopa.

Mož pri možu

Povpraševanja po dobrih možeh je, pravi dobri Marko, dovolj, a dovolj, zelo veliko je tudi dobrih mož. Ki svoje nastope opravijo z dobrim, prav dobrim, redki z odličnim uspehom.

Kaj se dobremu možu na nastopu lahko zalomi? »Da ne pridem med otroke, recimo zaradi zastojev na cesti ali če bi se po pomoti isto uro dvojno zmenil.« Še to je, da decembra ne sme zboleti, pa niti kapljice alkohola nima v sebi, »preveč dobro se spomnim, kako je dedek Mraz smrdel, ko sem bil jaz majhen«. Ja, veliko nas pomni, da je Mrazom spod brkov zaudarjalo, z leti smo vonj prepoznali kot alkoholnega.

Plus Markovega početja, pravi, je v tem, »da so trije možje toliko resnični, kot je resnična ljubezen«. Ne želi delovati poceni, ne želi kupiti staršev, ampak prepričati otroke. In prav s starši so včasih težave, ker spodbujajo otroke, naj ga pocukajo za brado, ta pa je pri Marku tako trdno prilepljena, da ga cukanje boli, kot bi bil res pravi dobri mož in še: »Nikakor me ne smejo razkrinkati.« Včasih, ko je odhajal z nastopa, je šlo za las, tudi prihod na prizorišče je lahko zapleten, balkonski, pa predaja daril, te priskrbijo starši, kajne, saj niste verjeli, da jih Marko s seboj od doma, kje pa sploh je njegov dom, prinese.

Ja, srečuje se s temi in onimi zgodbami, s temi in onimi sanjami, s tem in onim, malo plitvejšim žarom v očeh. Ga je, Božička, najel nekdo, ki je dal za nastop zadnji belič, samo da je osrečil malčka. »V takih primerih ne vem ...«

Skleneva, preden odide na eno svojih poti po vsem svetu: »Rad imam otroke, se zavohamo, nikakor jih ne podcenjujem.« Vsi trije liki »so dobrotniki, ob koncu leta sem tako prepojen z dobroto«, da se mu še januarja, februarja, če ne še dlje, zdi, da je pravzaprav tudi on – dobri mož.

Pocukam ga za redko brado, zajavka od bolečine in se posloviva.

Še to mi zakliče, da iz njegovih ust nikoli ne boste slišali: »Ho ho ho ho!« Je preblizu hov-hov.

Grega Kališnik