Triletnica vse dneve kriči

Večino časa je jezna, nasprotuje mi in ničesar ne uboga, o svoji hčerki piše obupana mama, ki ne ve več, kaj naj stori, da bi prekinila to naporno obdobje.

Objavljeno
19. junij 2019 09.00
Posodobljeno
19. junij 2019 09.00
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, sem mamica triletne Naje in pol leta starega Aneja. Redno prebiram vaše članke v svetovalnici in so mi že veliko pomagali. Pri vzgoji se zatikam predvsem s triletnico. Kar nenadoma sva se znašli v zelo napornem obdobju. Postala je res uporniška in ničesar se ji ne da dopovedati.

Težava je, ker kriči, kadar ji kaj ni všeč ali je slabe volje. Kričanje je res zelo glasno in včasih že ne vem več, ali kriči od veselja ali jeze. Večino časa je jezna, nasprotuje mi in ničesar ne uboga. Včasih že zjutraj, ko odpre oči, začne kričati in to se ne neha ves dan. Kriči na telovadbi, doma, po cesti. Imam občutek, da je ne obvladam, in to kričanje me že konkretno spravlja ob živce.

Na telovadbi, na katero hodiva, vsi otroci ubogajo in približno sledijo napotkom, le naša dela vse po svoje, in če hočem, da sledi vodenju, začne kričati. Tako sem ji nazadnje rekla, da če se ne umiri, greva domov. Ni se, zato sva odšli. In spet kričanje. Zvečer pa mi je obljubila, da bo naslednjič pridna.

V danih trenutkih ji ni nič prav, ne to ne ono. Velikokrat ji rečem, naj gre v svojo sobico in naj tam kriči, ker ne morem na tak način komunicirati, po drugi strani ji povem, da je lepše, če je pridna punčka, da se tako lahko vsaj kaj zmenimo. Potem mi obljubi, da bo pridna, kar pa ne traja dolgo. Popolnoma sem že obupana. Zakaj se tako vede in česa ne prepoznam pri njej? Po drugi strani zna biti najbolj pridna in prijazna deklica. Tudi bratca je lepo sprejela. Prosim za pomoč in vas lepo pozdravljam.
Mamica Daša

Draga Daša, obdobje, ko imamo doma triletnika, je precej naporno. To je po separacijski fazi, ki nastopi v obdobju kobacačev, drugo takšno obdobje. Lahko bi rekli, da je druga mini puberteta. Triletniki začenjajo vztrajno iskati svoje mesto povsod. V družini, v vrtcu, med vrstniki. To je obdobje upora in prestavljanja mej. Kot starši se moramo zavedati, da bolj ko se otrok postavlja zase, bolj gradi svojo zdravo samopodobo. Vsekakor pa ne smemo popuščati pri postavljanju meja in naša odgovornost je, da ga naučimo, kaj je dopustno in kaj ne. Kljub vsem mogočim afektom.


Nikoli ne pošiljajte otroka v njegovo sobico, ko je v afektu.
Izražanje nestrinjanja s kričan­jem je zelo pogosto. Načeloma se držimo pravila, da otroku vedno pustimo izražanje čustvenega afekta. Tudi pri kričanju ni nič drugače. Bolj ko hčerki posegate v izražanje in ji hočete dopovedati, da naj bolj tiho ali da vam gre na živce, v več­jo igro z njo se zapletate. Ni lahko prenašati kričanja, vendar če se ne boste vpletali, bo hitreje minilo.
Lahko razdeliva, da vaša triletnica kriči iz afekta jeze, iz prestavljanja meja in iz neslišanosti.

Ko je v afektu jeze, ji to pustite, kakor sem že omenila. Takoj ko se pomiri, jo lahko vprašate, kaj jo je tako razjezilo, in ji povejte, da jo razumete in da je prav, da jezo spusti iz sebe. Če kriči na vas, ji povejte, da tega ne boste dopuščali, da je vedno lahko jezna, vendar naj ne kriči na vas. Če vi ne kričite nanjo in se tudi s partnerjem ne sporazumevata tako, bo hitro dojela, da se lahko izrazi drugače. Le sprejeta mora biti. Če pa prevladuje taka komunikacija doma med odraslimi, bo potrebna korenita sprememba pri vas.



Na telovadbi ste ravnali prav. Ko hodimo na dejavnosti, obstajajo pravila in dejavnost je načeloma namenjena uživanju in ne drami. Če ji nihče ne postavi pravih meja z zdravo avtoriteto, bo podivjano in brez sledenja hotela biti glavna in bo na koncu sama postavljala pravila. Ustavljajte jo in jo usmerjajte v pravila obnašanja v skupini. Dogovor o tem, kakšno je primerno obnašanje na neki dejavnosti, je triletniku že popolnoma razumljiv. Zanima me, kako postopa vaditelj na tej telovadbi. Za vodenje triletnikov mora imeti ogromno znanja, da jih motivira, vsaj več kot polovico časa. Vse drugo bi morala biti prosta dejavnost.

Torej, dogovorite se, da boste na dejavnost hodili, če bo upoštevala navodila vaditelja, če pa se dogovora ne bo držala, ne more več sodelovati v taki skupini. Če ji je tam zares všeč, bo hitro dojela, kaj ni sprejemljivo. Ne poznam dovolj ozadja, mogoče pa je tudi, da ji ni všeč, in s svojim načinom izraža, da se dolgočasi. Opazujte!

Nikoli ne pošiljajte hčerke v njeno sobico, ko je v afektu. Različna čustvena stanja naj izraža, kjer je. S tem jo učite, da je ne morete prenašati, da ni sprejeta in da se moramo, ko čustvujemo, umakniti v drug prostor. Čustvovanje je dovoljeno kjerkoli!

Glede opazk, da je pridna punčka, pa vam svetujem, da ta izraz izključite iz besednjaka. Kaj sploh pomeni beseda priden? Priden je tisti otrok, ki dnevno sledi čustvenemu stanju starša in ta zato nima težav z vzgajanjem oziroma ima mir pred otrokom.
Otroka lahko pohvalimo, da je pogumen, pameten, marljiv, bister, radoveden, če sledi postavljanju meja in razume, ga lahko pohvalimo s »ponosna/ponosen sem nate, odlično ti je šlo, verjamem vate«, ne pa s to suhoparno in nedefinirano besedo »priden«.

Večkrat jim lahko namenimo lepe besede, saj jih spoštujemo in si to zaslužijo. Vso srečo pri vzgoji vam želim.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.