Tristo ur za ene jaslice

Brane Klakočar je šele po upokojitvi začel na veliko ustvarjati iz kamna, lesa, trenutno pa največ iz vitraža. V teh predprazničnih dneh se sicer večina ljudi navdušuje nad njegovimi jaslicami, izdelanimi iz kam­na.

Objavljeno
23. december 2018 12.00
Posodobljeno
23. december 2018 12.00
Brane Klakočar s ptičnicama v obliki dekleta in fanta. FOTO: Jože Suhadolnik
Čeprav ni prej nikoli z ničimer nakazoval, da bi ga lahko povleklo v to smer, je Brane Klakočar po upokojitvi začel na veliko ustvarjati iz kamna, lesa, trenutno pa največ časa posveti izdelovanju vitražev. V teh predprazničnih dneh se sicer večina ljudi navdušuje nad njegovimi jaslicami, izdelanimi iz kam­na: gre za Betlehem v malem, ki ga je izdelal v približno desetih različicah in nato večino podaril prijateljem, »saj dvesto ali celo tristo ur vloženega dela pač ne moreš ovrednotiti«. Poleg tega se ustvarjanja ni lotil zato, da bi (za)služil, ampak da zapolni svoj prosti čas.

image
Tisoč in ena posebna ptičja hišica. FOTO: Jože Suhadolnik

Že ob prihodu na njihovo domače dvorišče je jasno, da v tej veliki hiši nekdo rad dela z rokami: serija pisanih ptičnic, ki si jih je zaželela vnukinja, in takih, ki visijo z drevesa, pa še dve povsem sveži, nenavadni, v obliki para, fanta in dekleta. Zraven pisan mozaični okvir s skrito razsvetljavo okoli naslikane smrečice, okrašene s pisanimi kamenčki, cvetlična korita, ozaljšana z mozaiki, pa kamnito-mozai­čno okrasje na trati.

Pri sosednji Vili Belli pa beli Betlehem iz kamna, desetine stopnic, stolpičev, stebrov, mozai­čnih obokov vrat in oken, opečnatih strešnikov na strehi, a vse dokaj miniaturno, zato si je skoraj mučno predstav­ljati, kako je živahni drobni gospod z najbolj osnovnim orodjem vse te oblike izbrusil iz navadnega istrskega kamna. »To je zelo dobro za živce,« se nasmeje oče dveh hčera, dedek dvema vnukoma in nekdanji poslovnež, ki je v svojem življenju počel marsikaj, zdaj pa stene, kote in regale svojega prostranega domovanja polni z lučmi in okrasjem iz vitraža, družinskimi fotografijami v unikatnih okvirjih, mozaičnimi slikami in še marsičim.

image
Ene Klakočarjevih jaslic, ki so postavljene ob vhodu v Vilo Bella. FOTO: Jože Suhadolnik

Vprašanje, kdo briše prah z vsega, je raje ostalo v zraku, je pa bilo bolj na mestu tisto, kako nekdo šele »na stara leta« v sebi odkrije umetniško žilico. »Prej, pred upokojitvijo, za to preprosto ni bilo časa,« stvarno pove Klakočar, najbolj znan zaradi Vile Bella na Srednji Beli na Gorenjskem, ki jo sicer že dolga leta oddajajo v najem drugim gostincem, so se pa družinsko ukvarjali tudi s proizvodnjo konfekcije. »Začela sta moj oče in mama, sam sem se v času študija zgodovine in geografije pridružil poslu in nato tudi nadaljeval, pred leti pa nas je zaradi kitajskega uvoza povsem povozilo. Skozi zid enostavno ni šlo, zato smo zaprli.« Vseeno zna še danes dobro šivati: »Hlače, tudi ženi bluzo sešijem, če je treba.« Ob tem obvlada tudi strojno vezenje.

Pravzaprav skoraj ni stvari, ki je Brane Klakočar ne bi znal. »Odraščal sem na kmetih, kjer se je delalo vse mogoče, poleg tega je bil moj ded zidar in me je pogosto vzel s sabo, tudi pozneje smo doma nenehno kaj zidali, sam pa sem mojstrom gledal pod prste in se učil, poskušal tudi sam in vedno bolj napredoval. Mislim, da se lahko vsak nauči skorajda vsega, le interes in odprte oči je treba imeti.«

Zaradi tega obrtnikov skoraj ne kliče, saj zna doma urediti malodane vse – od elektrike, vode do gradnje. V mladosti si je želel postati mizar, a ga je življenje odneslo na druge poti, vseeno pa je v svoji garaži izdelal že vse mogoče: ogromna in lepa igrala za vnukinjo, pa otroško kuhinjico, ki je videti, kot bi bila kupljena, lično letno kuhinjo, obloženo s kamnom, lesom, vitražem, vse od izkopa do končnega velikega nadstreška. A večina tega je nastala v zadnjih šestih letih, odkar je v pokoju. »Ko ni drugega, vzameš kamen v roke in izdelaš, ne vem, okvir za sliko. In če vsak dan malo delaš, se veliko naredi ...«

image
Tako pa so videti Klakočarjeve jaslice v vitražu. Elektriko je seveda brez težav napeljal sam. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Najprej ograja, nato jaslice


Vse skupaj se je začelo s kamnito ograjo, ki jo je postavil pri počitniški hiši v Umagu in na koncu vanjo vdelal še lep in izčiščen mozaik iz koščkov odpadne keramike. To je zagnalo motor njegove ustvarjalnosti. »Ugotovil sem, da to ni noben bavbav, pripeljal material – kamen in ostanke ploščic – z morja in se lotil.« Najprej jaslic: skica in osnova iz stiroporja, »da malo določiš proporce posameznih stavb, da ni, na primer, cerkev nižja od hiške«, potem pa zares. Za obdelavo kamna uporablja zgolj strojček za rezanje ploščic, nič drugega.

»Potem se igraš. Od elementa do elementa, mostovi, vodnjaki, stopnice, sestavljaš, popravljaš ... Ves si prašen ...« Ure in ure, a rezultat je navdušujoč, zlasti ko v hišice, hlevček in pastirski ogenj napelje še lučke in kamnito mestece zaživi. »No, figurice pa niso moje, ampak so kupljene, da ne bo pomote. Teh ne znam izdelati, nisem kipar in nimam nobenega smisla, da bi izdelal nekaj, kar bi bilo, na primer, podobno osličku,« pravi in se čudi pohvalam njegovemu delu. »Ko sem enkrat videl razstavo jaslic na Brezjah ... Nekatere so bile tako lepe, tako umetniške, tako unikatne in iz vseh mogočih materia­lov, takrat hitro padeš na realna tla.«

Skromen, čeprav so tudi njegove jaslice razstavljali – v kranjskih podzemnih rovih, na Jezerskem –, in kritičen, saj pravi, da njegovemu ustvarjanju manjkajo lastne ideje. »Nimam nobenih unikatnih zamisli, lahko samo gledam po spletu in se čudim. A tega je toliko ... ure in ure lahko samo gledaš, kaj vse so že ustvarili drugi.«

image
Jaslice iz kamna pred Gostilno Pr´ Bizjak na Zgornji Beli. FOTO: Jože Suhadolnik

A ravno pri jaslicah bi mu težko očitali neizvirnost, saj je tiste, ki jih je podaril vinarju Ivanu Batiču v Šempasu, postavil in pritrdil na drevesne gobe, drugo različico v velik drevesni štor, take v dveh nivojih imajo tudi v domači gostilni Pr' Bizjak ... Ene je podaril cerkvi sv. Magdalene v Orešju na Bizeljskem, od koder prihaja njegov oče, »in da, drži, vinarji Klakočar, ki živijo na bizeljskem gradu, so moji bratranci«. A Gorenjec, cepljen na Štajerca, kakor se v smehu opiše, se je rodil na Gorenjskem: očeta, sprevodnika na avtobusu, ki je vozil v smeri Jezerskega, je brhka Gorenjka tako očarala, da je vinorodno pokrajino zamenjal za hribe in gozdove.

Tam zdaj tudi sam preživi veliko ur s svojim malim psom Figom, od tam privleče polno materiala, s katerim nato dela ali pa ga porabi za okrasje svojih izdelkov, poleg tega med hojo v miru razmišlja, kako naj se loti novega projekta, reši zagato pri kakšni stvaritvi v nastajanju. Je pa izdelavo jaslic zdaj opustil, »ker sem v desetih različicah izčrpal vse, kar se je dalo, da bi delal ene in iste stvari, pa nočem. Začel sem iskati druge izzive in odkril vitraž,« in s tem se trenutno tudi največ ukvarja.

image
Te dni je na mizi seveda lučka z novoletnim motivom; skoraj za vsako priložnost se nekaj najde med številnimi Klakočarjevimi izdelki. FOTO: Jože Suhadolnik


Za vsako priložnost se nekaj najde


»Nič nisem znal, pa sem hodil okoli vitražarjev na Gorenjskem, da bi me malo podučili, a ni bilo nič od tega, le nekajkrat sem slišal, da ker nimam akademske izobrazbe, pač ne bo šlo.« A glede na njegove življenjske izkušnje in prepričanje, da se je mogoče vsega naučiti, je v trgovini za ustvarjanje nabavil vitražno steklo, srebrni trak za lepljenje in osnovno opremo za rezanje ter se lotil. »Zdaj, ko zunaj – okoli hiše in v gozdu – ni toliko dela, lepo na toplem izdelujem vse mogoče, trenutno največ novolet­nega okrasja – božičkov, angelč­kov ... –, ki jih potem otroci razdeljujejo prijateljem,« pove v svoji mali in ozki delavnici, polni koščkov pisanega stekla, skic in šablon, ki jih je narisal in izrezal za nastajajočo luč.

image
Takole v ozki in majhni delavnici nastaja nova luč iz vitraža. FOTO: Jože Suhadolnik

Podstavke in električne dele kupi, okrasni del svetilke pa izdela sam – čeprav popoln samouk, jo to sposoben narediti v enem samem dopoldnevu. Te dni je na kuhinjski mizi seveda luč s stranicami, na katerih so novoletne smrečice. Na hodniku so postavljene jaslice iz vitraža, za katere je sam izdelal tudi figurice – dvodimezionalne, a vseeno. »Izdelkov imam toliko vrst, da lahko dom okrasimo za katerokoli priložnost,« je povedal v smehu.

image
Čeprav imajo Klakočarjevi veliko hišo, v njej ni kotička, kjer ne bi bilo kakšne stvaritve izpod Branetovih rok. »V teh letih se je res nabralo ene krame,« pravi neutrudni Gorenjec s štajerskimi koreninami. FOTO: Jože Suhadolnik

Ravno malo pred 3. decembrom, rojstnim dnevom Franceta Prešerna, je dokončal njegov mozaični portret, ki je nastajal približno dva tedna. »Že dolgo sem razmišljal o njem, zdaj pa sem ga končno tudi upodobil. Je pa res, da ima keramika svoje omejitve, saj ni široke barvne palete, tako da je težko dobiti ravno tak odtenek, kot bi si ga želel. Pa različnih debelin je in je treba odbrusiti tisto, kar je preveč.«

image
Ni treba razlagati, za čigav portret v mozaiku gre, ne? FOTO: Jože Suhadolnik

A Prešeren je čisto prešernovski, devica Marija lepa in ponižna, tudi Aleksander Veliki – »moja hčerka je velika grkofilka, grščino je študirala v Atenah, zato je med izdelki tudi kaj za njeno dušo« – je tak, kot ga lahko vidimo na upodobitvah ali v obliki kipov. »To je pravzaprav izdelek, ki mi je najbolj ljub. Že slika, ki sem jo našel na spletu, me je pritegnila, čeprav ni ohranjena v celoti, in tak, z manjkajočim delom, je tudi moj mozaik. Se mi je pa po naključju posrečilo izdelati oči na način, da ti njegov pogled sledi, kamorkoli se prestaviš ... No, zdaj pa pride na vrsto še Tito! On je res ikona, poleg tega ga ne obsojam toliko kot nekateri, a o tem res nima smisla izgubljati besed,« odgovarja razgledani in izobraženi mož.

image
Mozaik Aleksandra Velikega, Branetu Klakočarju njegov najljubši izdelek. Aleksandrov pogled sledi, kamorkoli se človek prestavi. FOTO: Jože Suhadolnik

Ker z ženo skrbita za ostarelo mamo, sta v glavnem doma, ne potujeta, vseeno pa ga mika, da bi nekega dne pomahal Gorenjski, kjer je preživel vse svoje življenje, in se preselil na morje ali vsaj na Kras. »Malo sem se že zasitil vloge domačega hiš­nika in vzdrževalca,« prizna. Bi šlo pa brez dvoma z njim tudi orodje, s katerim ustvarja. In pes Figo. »Ko mi je vsega preveč, odložim delo in se z njim odpravim ven. V naravi v miru premislim, nato pa se vrnem in se spet lotim dela.«