Tržačanka, zaljubljena v Panonsko morje

Ko začuti, da si mora napolniti baterije, dvigne sidro in se odpelje proti Prekmurju, kjer si je ustvarila svoj drugi dom. Slikarka Elisabetta Bacci je morda edina Italijanka – kar je niti najmanj ne moti –, ki živi in ustvarja v Prekmurju, kadar ni v Trstu ali na kakšni drugi poti.

O tem, da je – rojena Tržačanka, ki je več let živela tudi v tujini – Italijanka, sama ni povsem prepričana. Seveda ima italijanski potni list, a ne ve točno, pravi ljubiteljica kapučinov in aperitivov, kako opisati svojo italijanskost. V širšem kontekstu se še najbolje počuti kot Evropejka, ki uživa v tem, da živi in ustvarja na meji. V geografskem pomenu izraza je to na eni strani Trst na zahodni meji Slovenije in na drugi strani Prekmurje na vzhodni meji Slovenije z Madžarsko in Avstrijo.

Vedno na meji

A tudi v kreativnem smislu se rada giblje na meji med svetlobo in temo ali na črti horizonta, ki je pogosto v središču njenih platen in z njo preizkuša ločevanje abstraktnega morja in neba. Pa tudi v svojih analizah se kot kuratorka in umetnostna kritičarka z raziskavami grafitov giblje na samih mejah. Grafiti so, pravi, mejna umetnost, ker se gibljejo po robu med lepim in grdim, med legalnim in ilegalnim, med dovoljenim in nedovoljenih. S to ulično umetnostjo se je pravzaprav seznanila v Ljubljani in o njeni grafitarski sceni tudi pripravlja knjigo: »Ljubljanski grafiti imajo bolj internacionalno podobo in se jim pozna, da so v stiku s svetovnimi trendi, medtem ko je tržaški grafitarski slog, kolikor ga sploh je, na neki način bolj naiven.«

V Trstu ni za grafite nobenega legalnega prostora, v Ljubljani pa obstaja nekakšen dialog med oblastmi, včasih tudi lastniki, in grafitarji, pojasni slikarka ozadje te razlike. Angleško govori skoraj brez italijanskega naglasa, pozna se ji, da je živela tudi v Londonu in New Yorku, vsekakor pa precej bolje kot slovensko, pove, ko se srečamo v Sežani, kamor Tržačani radi hodijo po nakupih, saj je marsikaj ceneje kot na njihovi strani meje.

Še preden se je ustalila v Prekmurju, je bila, prav zaradi grafitov, večkrat v našem glavnem mestu, dobro od nekdaj pozna tudi Goriško, ki ji je še posebno ljuba, in našo Obalo. Z njo jo vežejo tudi globlje vezi, saj sta bila tako oče kot mati rojena Izolana, in kot pravi, so palačo Zanon v 18. stoletju zgradili njeni predniki po materini strani. Verjame, čeprav sta imela oba starša »čistokrvni italijanski priimek«, da je v njenem rodoslovnem deblu tudi kakšen Slovenec.

To prepričanje se je gotovo še poglobilo, odkar se je Elisabetta Bacci nekega lepega dne leta 2013 nenadoma zaljubila v Prekmurje. Pritegnila sta jo njegov globoki mir in tišina, pa tudi nekakšna mističnost, ki jo je ugledala v pretanjenih barvnih odtenkih jutranje svetlobe nad panonskimi ravnicami. Nekaj takšnega je iskala, vse odkar sta se z zdaj že pokojnim možem leta 2008 priselila iz Genove nazaj v Trst. V tistem velikem pristaniškem mestu sta pravzaprav prvič uživala v čarih podeželskega življenja – potem ko sta si v kupila v hišico na ligurskem podeželju, da si odpočijeta od velemestnega smoga in hrupa.

Most med Goričkim in Tržaškim

Z vrnitvijo v Trst sta se znova znašla v mestnem vrvežu in takoj začela pogrešati podeželski mir, kjer si je mogoče napolniti baterije in se sprostiti. Elisabetta je pregledovala nepremičninske spletne strani v Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji, ki ji je bila nekako najbolj pri srcu že od otroštva oziroma zaradi izolskega porekla staršev. Vendar alternativnega bivališča ni želela na obali, saj ima v Trstu morja na pretek. Tako se ji je najprej na spletu, nato pa tudi v živo začela odkrivati Slovenijo, kakršne dotlej še ni spoznala, saj je v notranjost potovala kvečjemu do Ljubljane in njene okolice.

O Prekmurju je domnevala, da je to nekakšna slovenska Sibirija; saj je na radiu Koper že od otroštva poslušala vremensko napoved za Slovenijo, na kateri je bil Maribor omenjan kot eden temperaturno hladnejših krajev, Prekmurje pa leži še bolj severovzhodno. Zato je bilo presenečenje, ko sta prvič prečkala Muro, toliko večje. Odkrila sta prelepo, rahlo vzvalovano deželo, s kultiviranimi grički Goričkega, prekritega z zelenimi vinogradi in modrim nebom nad njimi. Občutljivo slikarkino oko je nemudoma zaznavalo tipično srednjeevropsko svetlobo in številne odtenke zelene z vtkanimi vzorci rož, kakršne si lahko človek samo želi videti.

Najprej jo je očarala narava, nato pa tudi ljudje. Ko je prvič vstopila v svojo hišo, je prišla na vrata soseda in jo kar – objela. V kakšni Liguriji, pa čeprav so Italijani znani kot odprti ljudje, bi trajalo vsaj mesec dni, da bi ti ljudje kot prišleku zaželeli dobro jutro, se v smehu spominja Elisabetta.

»Zame je sploh magično, da sem tam tako rekoč v virtualnem središču srednje Evrope. Prav toliko, kolikor imam od Trsta do Vadarcev pri Bodoncih, to je 280 kilometrov, imam od tam tudi do Dunaja in prav toliko je od mojega posestva do Budimpešte,« pravi Tržačanka, ki se še spominja noninih zgodbic o cesarju Francu Jožefu in cesarici Sisi in tega, da so bili njeni stari starši pripadniki avstro-ogrskega cesarstva in bili torej povezani s prostorom, ki ga je za bivanje izbrala ona.

S tem se je tudi v svojem tuzemskem in socialnem bivanju postavila skoraj natanko na sredino skupnosti, ki ji želi pripadati, prav tako kot v v svojem abstraktnem slikarskem opusu pogosto poudarja sredinsko pozicijo kompozicij. V tem položaju ji je pripadla vloga povezovalke umetnosti panonske in morske ravnice. Organizirala je že razstavi prekmurskih umetnikov Dominika Frasa in Nataše Kos v Muzeju sodobne umetnosti v Miljah pri Trstu ter pripeljala nekaj svojih tržaških prijateljev, kot sta Carlo Fontana in Roberto Vidali, razstavljat v murskosoboško galerijo.

Pogled z njenega okna.
Foto Foto Arhiv E. B.

Ljubezen na prvi pogled

Tako ona kot italijanski prijatelji, ki jo obiskujejo v njeni prenovljeni hišici na območju Krajinskega parka Goričko, prav tam, kjer bi lahko narisali oko slovenski kokoši, so vedno znova očarani nad tišino, ki je še posebno ponoči zelo »glasna«. Poslušajo ptice in se čudijo, da njihovega prepevanja ne zaduši človeški šum ali ropot, saj česa takšnega v gosto naseljeni Italiji niso navajeni. Morda ne vidijo, kakor vidi ona, pretanjenih odtenkov vzhodne svetlobe, ki prebujajoče jutro obarva z rahlo rožnato barvo, vendar zaznavajo nekaj posebnega. »Počutijo se dobro, pa ne vedo zakaj; čutijo nekaj mirnega in skrivnostnega, česar ne znajo izraziti.«

Tam se človek zlahka odklopi od vsakdanjih obveznosti, ki zahtevajo nenehno angažiranje uma, da nekaj napravi, razmisli, analizira. Okolje, v katerem prevladujeta naglica in priganjanje z roki, sproža adrenalin, ki je lahko v pomoč pri produktivnosti, vendar hkrati uničevalno vpliva na kreativnost. Ko pa je sredi narave, proč od vsakdanje okolice, lahko dovoli umu, da se ustavi, in šele v takšnem stanju lahko preklopi na umetniško ustvarjanje. Vzame si čas samo zase, neha razmišljati o projektih, ki jih mora izpeljati, poskuša se odpovedati telefonu in razpoložljivosti, kolikor je le mogoče; ve, da nima dogovorjenih srečanj, druženj, da je v popolnoma drugem času in prostoru, prepuščena le lastnim ritmom, ki ji omogočijo biti sami s seboj, in zato tam tudi vedno kaj ustvari. Odločilni moment pa je, da je kraj odklopa dovolj daleč, vsaj dve uri vožnje stran, od delovnega okolja, ugotavlja slikarka, senzibilizirana za svoja notranja stanja.

Goričko je očarljivo v prav vseh letnih časih, pripoveduje Eli, kakor jo kličejo prijatelji, in z možem, ta je leto pozneje umrl, sta se na prvi pogled zaljubila v hiško, ki je bila naprodaj: »Hkrati sva se obrnila drug proti drugemu, se zasmejala in rekel je samo: 'Mislim, da nama ni treba več iskati.' Samo prikimala sem.«

Od takrat je Eli nenehno na avtocesti med Opčinami in Mursko Soboto. Približno polovico svojega časa preživi v prekmurski hiški ob cesti proti Puconcem, ki jo je znotraj temeljito prenovila, zunaj pa jo je pustila takšno, kot je bila. Okrog hiše ima 2000 kvadratnih metrov zemlje, ki jo deloma sama obdeluje, na preostalem zemljišču raste trava, ki jo rad pokosi sosed za krmo svojim kravam. Na svoji strani plota je zasadila nekaj sezonske zelenjave, pomešane z rožami, in ima vrt v angleškem slogu, pravi. Z njim si da ravno toliko dela, da ga uravnoteži s svojo umsko dejavnostjo.

Na zunanji strani ograje je zasadila nekaj sadnega drevja in očarana nad prijazno naravo je pozabila, da ima ta tudi svoj drugi obraz pozimi, ko temperature padejo globoko pod tiste, ki jih je navajena ob morju. Že v prvi, celinski, zimi so ji pomrznili kakiji in marelice, obstale pa so slive, jablane in hruške. Ima tudi psa mešančka, ki ga je pobrala z ulice v Trstu, in knjige, ki jih v Prekmurju veliko bere, saj je tam umirjena in se lahko zbere. Poleg tega ima prijatelje iz vrst umetnikov, s katerimi tudi sodeluje pri umetniških projektih, eno galerijo v Murski Soboti in drugo v Beogradu, kamor občasno potuje. A Prekmurje je, pravi, prostor, ki jo je poklical in s katerim se čuti karmično povezano.