Tu se vsi počutimo varno in dobro

Vodenje novomeškega Revoza je pred letom in pol prevzel Kaan Ozkan, ki se je v Slovenijo preselil iz turškega mesta Bursa. V Ljubljani živi s soprogo Sophie, ki jo je »našel v Parizu«, in najstniškima sinovoma, pri Slovencih pa najbolj ceni zanesljivost in iskrenost.
Fotografija: Kaan Ozkan, predsednik, uprave Revoza: »Tu sem povsem srečen. Vse moje delo se vrti okrog Revoza, ki je na prvem mestu.« FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
Kaan Ozkan, predsednik, uprave Revoza: »Tu sem povsem srečen. Vse moje delo se vrti okrog Revoza, ki je na prvem mestu.« FOTO: Leon Vidic

Koliko časa bo Kaan Ozkan še živel v Sloveniji, ne ve. Ko bo napočil čas, bo z družino znova odšel tja, kjer ga bodo njegovi nadrejeni potrebovali. »V mednarodnem podjetju, kakršno je Renault, se je treba prilagoditi potrebam podjetja, treba je biti mobilen,« razlaga 54-letni menedžer, ki pri Slovencih najbolj ceni zanesljivost in iskrenost. »Ne pretvarjajo se, da so nekaj drugega, kot so. Všeč mi je, da znajo zelo dobro krmariti med službenim in zasebnim, družinskim življenjem.«


Prihajate iz Turčije, študirali pa ste v Franciji. Kako to?


Diplomiral sem kot inženir na zelo znani turški univerzi in nisem akademik, ampak bolj praktik, zato sem si želel novega znanja, predvsem tudi večje komunikacijske učinkovitosti. Prav zaradi tega sem se odločil za Francijo, kjer sem se naučil tudi francosko. Od nekdaj sem sanjal o tem, da bi nekoč postal član Renaulta, in pred študijem v Franciji sem si tudi zadal to nalogo.
 

Kakšni so bili vaši začetki pri Renaultu?


Začel sem kot inženir logistike, potem pa so me, ne vem, zakaj, začeli potiskati navzgor.
 

Ne veste, zakaj?


No, mislim, da sem dober v medsebojnih odnosih in da delam z ljudmi na način, kot si želim, da bi drugi delali z menoj. Ne razvrščam jih v različne kategorije, zame ne obstajajo razredi. Ljudi spoštujem, ne glede na njihovo delo. Nisem politik, ampak le skromen menedžer. Prepričan sem, da lahko v profesionalnem življenju napreduješ le, če si uspešen. Brez tega ne moreš obdržati svojega položaja. Ne morem trditi, da smo ves čas najboljši, vendar imamo zelo dobre rezultate, tako da me ljudje, ki so me potiskali navzgor, še kar potiskajo (smeh).
 

Torej to še ni konec vašega kariernega vzpona?


Tega ne vem zagotovo, a mislim, da ne bi smel biti. Upam.
 

V Revozu imate tudi službo, ki skrbi za človeške vire. Kako pomembno je dobro delovno okolje, če želi podjetje pridobiti kakovostne delavce?


V delovnem okolju so zelo različni ljud­je in nemogoče je imeti samo najboljše ali najslabše. Kot menedžer moraš najti dobro ravnovesje med tema skrajnostma. Pred kakšnim letom sem se udeležil nekega slovensko-francoskega simpozija, na katerem nas je povezovalec dogodka vprašal, katere vrednote so za nas kot menedžerje najpomembnejše. Nekateri direktorji in lastniki podjetij so odgovarjali, da so to denar, ambicije in podobno. Sam sem povedal, da je zame najpomembnejša vrednota človek. Tega ne govorim, ker je politično korektno, ampak ker v to verjamem. Če se do ljudi vedeš človeško, bodo naredili kar se da največ zate, zase, za podjetje, v katerem delajo.
 

Kakšen pa je vaš delovnik? Traja ves dan ali si lahko privoščite osemurni delovnik?


Začnem nekje ob šesti uri zjutraj. Z družino živim v Ljubljani, moja žena je Francozinja, imam dva sinova, stara 13 in 17 let, ki obiskujeta mednarodni šoli v Ljubljani, saj druge možnosti v Sloveniji ni. Tako se od doma odpravim ob šestih zjutraj, delo začnem ob 7.30 in končam nekje okrog 18. ure, ko se odpravim domov, tako da skupaj z vožnjo moj delovnik traja približno 12 ur. Vstajam zgodaj, čeprav morda niti ne tako zgodaj kot Slovenci, ki ste vajeni zgodnjega vstajanja. Kot mened­žer pa moram biti tako in tako dosegljiv v vsakem trenutku, zato smo ves čas obdani z digitalnimi pripomočki, kot so ipad, računalnik, telefon in podobno.
 

So po vašem Slovenci dobri delavci, občutijo pripadnost podjetju, čeprav ni slovensko?


Pri Slovencih mi je všeč, da znajo zelo dobro krmariti med službenim in zasebnim, družinskim življenjem. Zelo pazijo, kako si organizirajo življenje po delu. Kot vodstveni delavec moram tudi sam to spoštovati, zato od nikogar ne pričakujem, da mora delati zvečer, denimo. Vendar so tako zelo profesionalni, da jim ni treba govoriti, kaj naj naredijo. Seveda pa se moramo včasih tudi ponoči pogovoriti, če nastanejo kakšne težave ali je treba sprejeti pomembne odločitve.

Še preden sem prišel sem, sem poznal nekaj slovenskih kolegov. Všeč mi je, da so Slovenci iskreni, ne pretvarjajo se, da so nekaj drugega, kot so. So zelo korektni, enostavni, naravni, ravnajo po svojem občutku in ne poskušajo biti nekdo drug. Najpomembnejše se mi zdi, da jim lahko zaupam, in jim puščam svobodo. Ne sprašujem se, zakaj je nekdo tak, kakršen je, ampak ga sprejemam takega, kot je. In kar dobro nam gre, do zdaj nismo imeli kakšnih težav s slovenskimi delavci.
 

Ko sem prihajala v vašo pisarno, sem zaznala skoraj več tujih jezikov kot slovenščine. Je v Revozu veliko tujih delavcev?


Imamo precejšno mešanico narodnosti. Revoz je regijska tovarna, če že ne mednarodna. Imamo kar nekaj sodelavcev iz Francije in Turčije, v proizvodnji pa tudi veliko delavcev iz Bosne, Hrvaške, Makedonije. Všeč mi je, da v ekipi niso samo pripadniki ene narodnosti. Tu je ozračje tako dobro, da tudi tisti, ki pridemo iz tujine, ne občutimo težav, kar zadeva komunikacijo, prilagoditev skupnosti. Vsi se počutimo varno in dobro.
 

V Sloveniji so plače dokaj nizke, v primerjavi denimo z Nemčijo, Avstrijo, verjetno tudi Francijo. Ali so delavci, ki prihajajo od tam, zadovoljni z našimi plačami ali jim ponudite več?


To je res dobro vprašanje (smeh). Tuji delavci, ki prihajajo na delo k nam, ne pridejo za vse življenje, ampak morda za nekaj mesecev, največ do treh let, odvisno od pogodbe. Tako so lahko tudi dobro plačani, tudi glede na razmere v njihovi državi. Pri napotitvah v tujino je tako, to velja povsod po svetu.

Slovenija je prestala težke čase, ko pa je gospodarstvo okrevalo, ne le v EU, ampak tudi tu, so podjetja in tudi vlada poskušali izboljšati delovne pogoje in plače. Tudi mi to politiko prenašamo k nam. Ko je denimo vlada povišala minimalno plačo, smo se prilagodili tudi mi. A ko povišaš minimalno plačo, moraš potisniti navzgor tudi druge. Plače dvigamo, vendar ni mogoče na hitro nadoknaditi vsega, kar je bilo v preteklosti. Napredujemo počasi, korak za korakom. Če imamo vedno dobre projekte – in zdaj jih imamo že kar nekaj let –, ni raz­loga, da ne bi bili še boljši. Gremo vedno navzgor, ne navzdol.

Kaan Ozkan, predsednik uprave Revoza FOTO: Leon Vidic
Kaan Ozkan, predsednik uprave Revoza FOTO: Leon Vidic

 

Kakšna se vam zdi prihodnost avtomobilske industrije, tudi v luči krize, ki se že kaže v Nemčiji?


Evropsko gospodarstvo je dolga leta raslo, zdaj pa kaže nekaj znakov ohlajanja, k sreči počasnega. Ekonomisti napovedujejo, da se bo rast s 3,5 odstotka upočasnila na 2,5 odstotka, ni pa to povsem gotovo. V primeru Slovenije sem opazil, da je ta odstotek vedno malce višji od evropskega povprečja. Tako v Revozu kot drugih slovenskih podjetjih se zdi, da smo preveč odvisni od izvoza, odvisni smo od razmer v Evropi. Če se tam začne recesija, bo to vplivalo tudi na slovensko gos­podarstvo. Nisem futurist in tudi ekonomist ne, ampak ko sestavim koščke sestavljanke, se mi zdi, da gre res morda za upočasnitev. Vendar nisem pesimist. Zahvaljujoč novemu izdelku, cliu 5, ima Revoz dober pregled nad aktivnostmi v prihodnjih letih.

Nova tehnologija je ravno tako pomembna kot dizajn in podjetja se poskušajo čim hitreje prilagoditi in jo kar se da hitro predstaviti na trgu. To je zdaj glavni izziv avtomobilske industrije. Renault se je že pred časom odločil za srednjeročni plan, ki vključuje vse te vidike, denimo stoodstotno električni avtomobil. To je bila dobra odločitev, saj zdaj že izdelujemo električne avtomobile, tako v sami skupini Renault kot v zvezi z Nissanom. Načrtujemo tudi proizvodnjo še drugih električnih vozil.

A se zdi, da preveč govorimo o elektrifikaciji in avtomatizaciji. Sanjamo o tem, da nam avta ne bo treba več upravljati, ampak bomo le stisnili gumb za zagon in bo vozil kar sam. Pri vsakem podjetju si želijo biti prvi, ki jim bo to uspelo. Vendar ni tako lahko izdelati baterije, s katero lahko prevoziš veliko kilometrov. Trenutno lahko to dosežeš le z veliko baterijo, kar pomeni, da mora biti avto velik in tudi drag. Če želite to narediti s srednje velikim ali majhnim, kot sta twingo ali clio, pa je treba vse skupaj še razviti. To ni izziv le za Renault, ampak tudi druga podjetja, a vsekakor bomo do tega prišli.

Vendar moram poudariti, da je postala že kar moda govoriti o elek­tričnih in hibridnih avtomobilih. Vprašati se je treba, ali imamo sploh dovolj surovin za izdelavo toliko baterij. Sporna je tudi njihova razgradnja po uporabi. Že zdaj povzročajo veliko težav odpadne baterije telefonov, računalnikov, ipadov. Čeprav so ti avtomobili sami po sebi ekološki, vsi ti problemi niso najbolje razdelani, saj smo preveč usmerjeni k samemu izdelku, ne da bi pri tem upoštevali še vse neprijetne okoliščine.
 

Kakšen avto pa vozite vi? Morda hibridnega?


Ne, imam klasičnega renaulta espace z dizelskim motorjem, ki je zelo udoben za vožnjo. Zagotovo bomo nekoč začeli izdelovati tudi hibridne ali električne različice tega tipa avtomobila. Imamo že električnega smarta, ki ga izdelujemo za Smart oziroma Daimler, torej poznamo tehnologijo električnih avtomobilov, kar nam bo pomagalo, da ta sistem prilagodimo.
 

Sem ste prišli septembra 2017 za tri leta. Torej se vam prihodnje leto izteče mandat. Boste ostali v Sloveniji?


Kdo bi vedel.
 

Pa bi si to želeli?


Zakaj pa ne? Vendar se je v mednarodnem podjetju, kakršno je Renault, treba prilagoditi potrebam podjetja, treba je biti mobilen. Odvisno od tega, kje te potrebujejo. Če bo to Slovenija, bi se utegnila moja pogodba podaljšati, lahko pa ugotovijo, da me potrebujejo kje drugje. Glede na to, da imam družino, dva fanta, moram skrbeti tudi zanju in se jima prilagajati, vendar je treba na koncu služiti svojemu podjetju.
 

Vaša sinova sta v osnovni in sred­nji šoli …


Starejši obiskuje gimnazijo Bežigrad, mlajši OŠ Danile Kumar. Pred tem smo živeli v Turčiji, saj sem bil direktor Renaultove tovarne v Bursi. Sinova sta se tam rodila. Svojo ženo pa sem našel v Parizu in mi je sledila v Turčijo (smeh). Mislil sem, da se bo po nekaj mesecih vrnila domov, vendar je bila tako zelo zagledana vame, da je ostala z mano v Bursi.
 

Ste imeli pomisleke pred selitvijo v Slovenijo?


Pred tem sem že poznal nekaj sedanjih kolegov iz Slovenije, saj smo se večkrat srečevali. Če sem iskren, me je ravno to opogumilo pri odločitvi, da sprejmem ponujeni položaj. Ko me je moj nadrejeni vprašal, ali bi želel iti v Slovenijo, v Revoz, sem brez oklevanja privolil, saj poznam ljudi. Zame je ekipa sodelavcev najpomembnejša.
 

Kaj pa vaša žena, je morala zaradi selitve v tujino pustiti službo?


Ona je končala umetniško šolo, ustvarja grafike, makete in podobne izdelke.
 

Torej lahko dela od doma?


Tako je in to ji je tudi všeč, saj ima rada svoj dom. Glede na to, da skrbi za moža in dva sinova, ves čas nakupuje, kuha, pospravlja, in ker je neodvisna, naredi vse sama. Kadar smo skupaj in je vreme lepo, pa radi kolesarimo po Ljubljani, velikokrat gremo na Bled, ki je med našimi najljubšimi kraji, pa v Piran ali Izolo. Radi raziskujemo Slovenijo, če imamo le priložnost. Edina težava je, da sta sinova v malce koč­ljivem starostnem obdobju, tako da se težko vsi strinjamo, kaj bomo počeli. Fanta bi šla že raje po svoje.
 

Sta sinova našla prijatelje v Ljub­ljani?


Zagotovo je družabno življenje za tujce omejeno. Ko smo izbirali šolo za mlajšega, smo se odločali med francosko, angleško in OŠ Danile Kumar. Odločil sem se za slednjo, saj smo tu, da spoznavamo slovensko kulturo in ljudi, ne pa zato, da se gibljemo v omejenih krogih. Družimo se tudi s Francozi in Turki, vendar si želimo tudi čim več slovenskih prijateljev, sicer ne moremo reči, da smo se integrirali, ampak da tukaj le živimo.
 

Govorite torej tudi slovensko?


Dobro vprašanje (smeh). Znam nekaj besed, nekaj tudi razumem. Mlajši sin se poleg angleščine in francoščine uči tudi slovensko, starejši pa ne zna popolnoma nič, saj je na gimnaziji mednarodno okolje, kjer se govori angleško. Jaz pa se trudim, da kaj razumem. Začel sem se učiti, vendar je preveč zapleteno, saj slovenski jezik niti malo ne spominja na germanske ali romanske jezike in ga v preteklosti nisem imel priložnosti slišati. Poleg tega za učenje nisem imel dovolj časa, razen zvečer, ko pa je glava že preveč utrujena, da bi si kaj zapomnila. Z vsemi temi projekti, denimo našim »novorojenčkom«, novim cliom, ki ga bomo začeli izdelovati prvi za Burso, je dela v resnici preveč, tako da sem se nehal truditi s slovenščino.
 

Kako pa se sporazumevate v Revozu, kjer je ravno tako mednarodno okolje?


V glavnem v francoščini, pa tudi angleščini.
 

Ste zadovoljni z življenjem tukaj?


Tu sem povsem srečen. Vse moje delo se vrti okrog Revoza, ki je na prvem mestu. Če sem zadovoljen pri delu, sem lahko srečen tudi doma in obratno. Povsem zadovoljen bi bil, če bi lahko tu ostal in delal za vedno. Sicer pa se trudim, da o tem, da bom moral nekoč oditi, ne razmišljam. Koncentriram se na delo v Revozu in se trudim, da bi čim bolje opravil svojo nalogo.
 

Nič ne pogrešate Turčije?


Na začetku sem pogrešal družino, navade, tradicijo, hrano … Sprva smo za vsake počitnice ali praznike hodili v Turčijo, zdaj pa ostanemo tukaj in raziskujemo tudi okoliške države. Lani smo šli dvakrat na celotedenske počitnice v Italijo. Poleti smo dva tedna popotovali po Hrvaški, Črni gori in Bosni. Pomembno se mi zdi, da se ne obračamo ves čas nazaj, ampak ostajamo tukaj in odkrivamo lepote te dežele. Zelo srečni ste, živite v zelo lepi deželi.
 

V zadnjem času je poleg turških nadaljevank pri nas na voljo tudi veliko turških izdelkov, ki imajo dostopno ceno, denimo gospodinjski aparati Beko. Videti je, da se Turčija gospodarsko zelo razvija.


Turčija je ogromna dežela, v njej živi 75 milijonov ljudi. V njej je zelo velika dinamika, razvoj, ne le v proizvodnji avtomobilov, ki je vodilna, ampak tudi gospodinjskih aparatov in elektronike, televizorjev … Vse to je v vzponu, ogromno je tudi zagonskih podjetij, ki prispevajo k razvoju. Turško gospodarsko intenzivno išče nove trge, povečuje izvoz.
 

Omenili ste, da ste sprva pogrešali domačo hrano. Ste tukaj našli kak­šne jedi, ki so podobne turškim? Iz vaših krajev je na Balkan prodrlo veliko jedi, denimo čevapčiči, sarma …


Recimo, da je ta hrana podobna, vendar nima enakega okusa. Moja žena Sophie je sprva pripravljala riž, ki pa ni imel enakega okusa kot v Turčiji. Tudi aziatska hrana ima tu povsem drugačen okus kot tam. Radi pa odkrivamo tudi nove lokalne okuse.
 

Glede na to, da vaša žena kuha sama, je verjetno hrana nekakšna mešanica francoske in turške kulinarike. Pripravi tudi kaj slovenskega?


Kuha največ turške hrane, saj vključuje ogromno zelenjave. V Franciji je na prvem mestu meso, zelenjava pa je le za dekoracijo, medtem ko v turški kuhinji prevladuje zelenjava, meso pa je zgolj nekakšen dodatek za bogatejši okus. Sarma, denimo, ni polnjena le z mesom, ampak s precej riža in drugih sestavin. Dejstvo, da je Francozinja, ki rada pripravlja turško hrano, včasih preseneti celo moje turške prijatelje (smeh).

Komentarji: