Tudi Zadnji ples po notah njegovega veličanstva

Dokumentarna serija o Michaelu Jordanu in Chicago Bulls za mnoge zapolnila praznino ob odsotnosti športnih spektaklov.

Objavljeno
24. maj 2020 15.00
Posodobljeno
24. maj 2020 15.00
Vse, česar se dotakne Michael Jordan, se spremeni v zlato. FOTO: Reuters
Čeprav bo junija minilo 22 let, odkar je z moštvom Chicago Bulls osvojil zadnjega od šestih naslovov prvaka v ligi NBA, je Michael Jordan največja svetovna športna zvezda v času koronske krize. Dokumentarna serija Zadnji ples je za mnoge zapolnila praznino ob odsotnosti živih športnih spektaklov in četudi ni povedala vse resnice o najboljšem košarkarju vseh časov ter eni najboljših ekip v zgodovini, je za mnoge na novo osvetlila ta del športne zgodovine, ki ni tako rožnata, kakor jo pogosto vidijo navijači.

Vse, česar se dotakne Michael Jordan, se spremeni v zlato, bi lahko zapisali tudi ob uspehu dokumentarne serije The Last Dance, ki si je kot osnovo za deset epizod vzela sezono 1997/98, ko so Biki zadnjič zavladali košarkarski Ameriki, in spotoma prikazala številne še neznane podrobnosti iz življenja »Air Jordana«, ikone svetovnega športa. Zadeli so žebljico na glavico. Na Netflixu si je serijo ogledalo 23,8 milijona uporabnikov zunaj ZDA, onstran Atlantika pa je imela rekordno gledanost na mreži ESPN, v povprečju 5,9 milijona gledalcev.

Ob tej seriji se je potrdil tudi pregovor, da se za hitrim konjem vedno praši. Nemalokrat nič kaj prijetna razkritja o Jordanovi obsedenosti z zmagovanjem so zadnji mesec dni redno polnila družbena omrežja in časopisne stolpce, odzivi so bili tudi burni. Med najbolj ostrimi je bil Horace Grant, ki je nekdan­jega prvega zvezdnika med soigralci obtožil, da je trosil laži in ovajal. Da se je pri­pravljen soočiti z Jordanom in stvari rešiti po moško …

image
REUTERS Pri Michaelu Jordanu je cilj vedno upravičeval sredstva, tudi zato je s Chicago Bulls osvojil šest naslovov prvaka v ligi NBA. FOTO: Reuters


Vsekakor drži, da so tudi ustvarjalci Zadnjega plesa plesali po notah njegovega košarkarskega veličanstva, kakor so nekoč morali vsi člani Chicago Bulls. Jordan je imel namreč zadnjo besedo pri tem, kaj smejo objaviti v dokumentarni seriji, v kateri pa se ni trudil, da bi bil videti bolj človeški, kot je bil. Že prej smo vedeli, da še bolj sovraži poraze, kot ima rad zmage, in ta vtis se je okrepil. Pri njem je cilj vedno upravičeval sredstva, tudi če je bilo to zmerjanje tekmecev in psihično, včasih celo fizično nasilje nad soigralci, ki so imeli le dve možnosti. Ali so se zlomili pod njegovim pritiskom in odšli ali pa se dvignili na raven, ki jo je od njih zahteval, da so skupaj osvajali šampionske prstane. Takšna je bila pot do velikih zmag v NBA v devetdesetih letih minulega stoletja. Jordan prav tako ni skril, da so bila tedaj tudi lahka dekleta in droge sestavni del najmočnejše košarkarske lige na svetu, dotaknil se je še svoje hazarderske »žilice«, ki ga je stala bržkone milijone dolarjev, vendar nikoli toliko, da bi ogrozil svoj milijardni finančni imperij …
 

Užitek za mlade in malo starejše


»Ta dokumentarna serija je fantastična, četudi najbrž razkriva le pet odstotkov tega, kar se v ekipah dogaja v ozadju. Nekatere stvari morajo ostati skrite. Tudi jaz sem v karieri doživel stvari, ki jih ne bi nikoli delil z javnostjo. Slačilnica je sveta, čeprav ni nič hudega, če kaj pricurlja v javnost s časovno distanco in te informacije ne morejo več nikomur škodovati. V tej seriji pa uživamo tako tisti, ki smo dovolj stari, da smo doživeli Jordana in zmage Chicago Bulls, kot mladina. Uživam tudi v tem, da sta moji hčerki enkrat na teden prilepljeni na zaslon, ko gledamo The Last Dance. Za Jordana sta pred tem slišali, gledali sta tudi njegov film Space Jam, zdaj pa vidita, kako priljubljen je bil v časih, ko še ni bilo družbenih omrežij. In vidita, na kakšen način je igral, kako je delovala ekipa Chicaga. Požirata to serijo, tako tudi mladi cenijo Jordana in njegovo ekipo, tega sem zelo vesel. Serija pa je na plan prišla ob ravno pravem času. Ob odpovedih vseh tekem je super imeti takšno športno sprostitev,« je v pogovoru za Nedelo pred nekaj ted­ni Zadnji ples ocenil nekdanji slovenski košarkarski reprezentant Boštjan Nachbar.

image
REUTERS Tudi Boštjan Nachbar (levo), nekdanji slovenski reprezentant, ki je v NBA igral za New Jersey, Houston in New Orleans, je z užitkom spremljal Zadnji ples. FOTO: Reuters


Da je bila serija na sporedu med največjim športnim mrtvilom v zadnjih 70 letih, ni bilo naključje. Režiser Jason Hehir in njegova ekipa sta morala pohiteti z zadnjimi podrobnostmi pred objavo. Vodstvo NBA, ki je tudi imelo pravico »cenzure«, je zahtevalo, da serijo, ki bi jo morali po prvotnem načrtu lansirati junija, v »eter« spustijo 19. aprila in tako obdržijo pozornost navijačev, ki so ostali brez končnice prvenstva NBA. Hehir je v pogovoru za španski časnik El Pais sicer razkril številne zanimivosti o nastajanju Zadnjega plesa, ki je bil zanj poseben izziv.

»Zame je Jordan sveti gral športne zgodovine, ki sem se ga lahko lotil kot režiser dokumentarcev. Odraščal sem kot zasvojenec s športom, spremljal sem ameriški nogomet, košarko, tenis, hokej na ledu. Pri osmih letih sem doumel, kako deluje vrhunski šport, športne časnike sem začel brati leta 1984, ko je Jordan debitiral v NBA. Moja navijaška pot se je začela z njegovim preskokom med slavne. Moj največji izziv je sicer bil, da sem prikazal človeško plat zvezdnika. Ko gre za ikono, globalni mit, to ni vedno preprosto. Namesto da bi ga videli dvodimenzionalno kot obraz na posterju ali majici, smo ga poskušali prikazati tridimenzionalno, kot da je z nami, se smeji, joka, kaže različna čustva. Zame je bilo največje vprašanje, kako boga prikazati kot navadnega smrtnika,« je režiser povedal o nastajanju serije, v katero so vse vpletene strani privolile šele leta 2016, čeprav je bilo veliko gradiva zanjo posnetega že v letih 1997 in 1998.

image
Režiser Jason Hehir pravi, da smo v Zadnjem plesu videli pravi obraz Michaela Jordana. FOTO: Shutterstock

 

Ničesar ne obžaluje


Tudi Jordan je bil med tistimi, ki pred tem niso dovolili objave. Mnogi se sprašujejo, ali je okleval, ker je preveč razkril svojo »temno« plat, ter koliko je vendarle ostalo skritega. »Ko smo se pogovarjali o nastanku serije, nikoli ni dejal, da ga je strah, da bi izpadel kot grozen človek. Številni mislijo, da gre za marketinško potezo, vendar ni tako. Ob tem pa tudi nikoli ni zahteval, da bi kakšen prizor odstranili. Pomirjen je sam s sabo, ničesar ne obžaluje. Iz vseh slabih izkušenj se je poskušal nekaj naučiti, potegniti nekaj pozitivnega. Tako je bilo tudi po umoru njegovega očeta, bil je hud udarec, naposled pa je na to gledal iz zornega kota, da je le malokdo lahko 30 let tako živel s svojim očetom, kot je on,« 43-letni režiser zagotavlja, da smo v seriji videli pravi Jordanov obraz.

Njegovemu izdelku številni sicer pripisujejo nekaj pomanjkljivosti, da imajo nekateri pomembni akterji tistega obdobja premajhno vlogo, ter predvsem, da je nekdanji direktor Chicago Bulls Jerry Krause, ki je preminil leta 2017, upodobljen kot negativec brez možnosti, da bi predstavil svojo plat zgodbe. »V vsako epizodo bi lahko še kaj dodali, vendar smo imeli za vsako le 55 minut časa. V prvih štirih epizodah, ko beseda teče o njihovi zgodovini z Jordanom, bi lahko Scottieju Pippenu, Dennisu Rodmanu in Philu Jacksonu namenili vsakemu pol ure, saj gre za zelo zanimive in različne osebnosti. Tudi Toni Kukoč bi si zaslužil celotno epizodo, po vsem, kar je doživel v mladosti ob vojni na Balkanu. Lahko bi dodali še marsikaj, a sem z izdelkom zadovoljen. S Krausom pa nismo govorili, ker smo spremljevalne intervjuje začeli snemati 15 mesecev po njegovi smrti. Številni mu pripisujejo negativno vlogo, vendar to ni bil moj pogled in namen. Številni so prispevali k dinastiji Chicaga, tudi Krause. Pripeljal je Pippena, Billa Cartwrighta, BJ Armstronga, Johna Paxsona, Steva Kerra, Rodmana, Kukoča. Več kot drugi je videl tudi v Philu Jacksonu. Krause nikakor ni bil zlobnež,« je k izrazoslovju stripovskih junakov prešel Hehir.

image
REUTERS Toni Kukoč bi si zaslužil svoje poglavje v Zadnjem plesu, je dejal režiser Jason Hehir. FOTO: Reuters


V tej luči vidi tudi Jordana: »Če bi bil filmski junak, bi bil Christian Bale v Batmanu. Neomajno opravi svoje delo in se maščuje ljudem, za katere je presodil, da so ga na neki način izdali. Deli pravico. NBA je Gotham, Michael Jordan in Scottie Pippen pa sta bila Batman in Robin.«

Prvi košarkarski milijarder
Michael Jordan velja za najboljšega košarkarja vseh časov, s Chicago Bulls je osvojil šest naslovov prvaka v ligi NBA, najprej tri med letoma 1991 in 1993, nato pa po začasni upokojitvi, med katero se je neuspešno preizkusil kot igralec bejzbola, še tri med letoma 1996 in 1998. Šestkrat je bil tudi najboljši igralec finala. Ima najvišje karierno strelsko povprečje v rednem delu sezone (30,12 točke na tekmo) in v končnici (33,45) v zgodovini NBA. Z ameriško reprezentanco je osvojil dve zlati olimpijski kolajni, v Los Angelesu 1984 in Barceloni 1992, kjer je bil član znamenitega sanjskega moštva z Larryjem Birdom in Magicom Johnsonom. Nihče ga ne dosega po zaslužkih. Čeprav je s plačami v NBA zaslužil »le« 90 milijonov dolarjev, je leta 2014 postal prvi košarkarski milijarder. Prodaja športnih copat Air Jordan mu še vedno navrže okoli 140 milijonov dolarjev na leto, njegovo premoženje pa ocenjujejo na 2,1 milijarde dolarjev.