Umiranje nekega derbija

Bila so leta, ko je bil iz Trbovelj v Zagorje ob Savi na zasavski derbi 3. fuzbalske lige organiziran pohod. To je le še spomin.

Objavljeno
30. marec 2018 15.11
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Derbi, pravijo učene bukve, je odločilna tekma med starima športnima tekmecema, velikokrat lokalne narave. In najbolj postransko pomembnostno razvpiti so nogometni. V Sloveniji, pravijo nekateri, strinjajo pa se morda, po definiciji, ne vsi, prednjačijo med Olimpijo in Mariborom, Muro in Nafto in, ja, izjemen naboj je imel dolga leta zasavski derbi, med NK Zagorje in NK Rudar Trbovlje. Prvoligaški derbi se ima odigrati to soboto, druga dva sta se, naključje, prejšnji vikend. A zasavsko kresanje isker usiha.

Igor Matanović je bil do 31. leta nogometaš Rudarja, zdaj, štiri leta pozneje, je, kot pravi, predstavnik trboveljskih navijačev, ne vodja, saj uradne navijaške skupine ni več. Pa je bila, Torcida. »Navijamo za nogometaše Rudarja, pa za rokometaše, ki so v drugi ligi, včasih je bila tudi košarka.« Za fuzbal so začeli organizirano navijati leta 2006, »ko se prebijemo v tretjo ligo«. Na pomembnejših tekmah se zbere 200, 300 navijačev zeleno-črnih, »aktivnih nas je petdeset, sto«. Tekma vseh tekem pa je vsa leta z Zagorjem, ki je v slovenski samostojni zgodovini že okusilo prvo ligo, zdaj je v tretji. Na vrhu, Rudar v spodnjem delu lestvice 3. SNL Center.

Tekme v Zagorju so bile v zlatih časih trikrat zapored znamenite po tem, da so se Trboveljčani, navijači seveda, na derbi odpravili peš, pet kilometrov in pol čez hrib, v hude strmine, s pesmijo, harmoniko, navijaško zavestjo. »Na prvem derbiju nas je šlo na pohod čez 250.« Ampak v Zagorju, pravi, »so nas dali na ravnino, kot na pašnik«, naslednji dve leti so jim postavili tribuno, a ker ni bila atestirana, so jo morali podreti. »Kot ovce tekem ne bomo gledali,« pravi Matanović, tako da se zdaj Trboveljčani k tekmecem odpravljajo v lastni režiji, brcanje pa spremljajo z glavne tribune. Razkropljeni.

Zanimanje za derbije upada, »Trbovljam gre slabo, tretja liga se bo s štirih regionalnih skrčila na vzhod in zahod, iz vsake s po 14 klubi jih bo šest odpadlo.« In iz četrte bo zelo težko pribrcati nazaj v skrčeno tret­jo ligo.

Rivali

Tekme med krajema so vedno popestrile dogajanje, ker ekipnega športa skoraj ni. »Nismo jezni, če bo Zagorje šlo v drugo ligo,« ne nazadnje, »pri njih igra sedem naših fantov«. Tako s trboveljske strani ne more iti za sovraštvo, ampak rivalstvo. »Mi navijamo, ne grozimo, ne razbijamo, nismo ultrasi.« Na prvem derbiju so rudarji zgubili 3 : 0, pa ni bilo izgredov, »v pol ure smo spraznili stadion in se domov vrnili z avtobusi. Tudi s policijo dobro sodelujemo.« Ultras pa, zvem, na vsakem koraku kaže, da je močan. No, ko pade gol, »smo tudi mi ultrasi«.

Matični klub, pravi predstavnik, jih ne podpira, »nočejo sodelovati z nami, ne najdemo skupnega jezika. Naši fantje v Zagorju igrajo za enak denar, kot bi v Trbovljah,« torej, zakaj odhajajo k njim? Štirikrat na teden trening, za vikend tekma, pet, šest igralcev, poslušam, dobi okoli sto evrov hranarine, drugi še manj, to je povprečen tretjeligaški kruh, igranje za sendvič in kokto. Zato, ker fantje kljub temu vztrajajo, jim navijači »damo vedeti, da smo z njimi, s klubom, ki ima stoletno tradicijo«. Kjer so imeli prvo pokrito tribuno v Jugoslaviji in pravijo, da je še vedno med lepšimi. Fantje so trdoživi, imajo voljo do nogometa, odkar je šlo vse skupaj navzdol, industrija, so hvaležni že, da sploh lahko igrajo.

»Uprava kluba samo rotira, ni svežine, vse je starinsko, to je bolj društvo kot klub.« Igor omeni primer 14-letnika, vzgojenega v Trbov­ljah, ki prestopi v Interblock, ko se vrne, pa se ne v Trbovlje, ampak Zagorje. In ja, z mladino do 14. leta še kar dobro delajo, meni sogovornik. A folk raje, kot da bi gledal tekmo proti Bledu, doma pred teve navija za Atalanto, Iličića.« Ja, kje so tisti derbiji, k' so včasih bili?

V živo

Še so, samo pred bornejšo kuliso. Prejšnji vikend nam je bilo grizenje kolen iz ene v drugo dolinsko zajedo prihranjeno. Žal. Na tekmo je šlo Nedelo, tako kot nekdanji torcidovci, v lastni režiji. Neopazno. In najprej in dolgo je bilo namenjeno, da bo Zagorje Rudarja gostilo v soboto, pa so tekmo prestavili na gospodov dan. Zaradi – pomislite, zaradi Planice! Nekomu je res veliko do poletov.

Tri četrt ure pred tekmo, pred štadionom. Bili so, jasno, redarji, jasno, varnostniki, jasno, gasilci, in jasno, policisti. Zelo veliko. Tekma s tveganjem, pripomnim domačinu, pa mi odvrne, da je vse skupaj hudo pretiravanje. Da to ni več to, da to ni več derbi. In da so s prestavitvijo tekme na nedeljo zgubili nekaj sto gledalcev. Uradno je bilo objavljeno, da nas je 700. Krat pet evrov.

Trboveljčanov ni bilo razpoznati, morda enega, dva glasnejša. Policija jim transparenta ni dovolila obesiti. Običajniki so vstopali tiho, s trans­parentom pred seboj in pesmijo na ustih so do štadiona prišli domači ultrasi, Crazy Boys, med njimi nekaj girls, vsi popolnoma v črnem. Ob vstopu natančen pregled, pretip, dekleta, se zdi, so bila tega oproščena. Boysom je odrejen poseben, ograjen del tribune. Na precej vidnem mestu se je na debelo ponečedil eden od dveh belih konjičev, policijskih, ampak ker je bil še skoraj nekaj dni prej sneg, je bila v bližini lopata. In človek, ki je je bil vešč.

Tekma se je začela, po nekaj minutah se je med ultrasi pokadilo iz bakel, onstran štadiona je nekdo poskrbel za micen ognjemet, domači navijači so skandirali, peli, tista Volare, cantare je bila prevedena v »Zagorje, o, o, ob Savi, o, o, o, o ...«. Crazy boys in kakšno dekle so peli, da svojega kluba ne bodo nikoli izdali, da bodo zanj življenje dali. Lepo. Enako so verjetno čutili navijači gostov, le da je bilo to izraženo s posameznimi vzkliki, ob dobrih ali zgrešenih potezah na zelenici. Je pa izbruhnilo krajše besedno obmetavanje med dislociranimi ultrasi in par gostujočimi pristaši, padlo je nekaj, no, Fakovih potomcev, fakičev. Hujšega ni bilo. Tudi gostujoči trener jih je po nekaj minutah, ko je bentil nad možem v rumenem, »ej mojster, cela žoga je bila čez črto«, od delivca pravice slišal: »Umir' se takoj!« Ne vem, je mož v rumenem stratega v črnem poznal, da ga je tikal?

Glede na število Trboveljčanov, ki igrajo za Zagorje, je veliko mož­nosti, da Trbovljam zabije gol sokrajan. In prvega jim je, natančneje, avtogol. Drugega je zabil Netrboveljčan, v, kot bi rekli, stičišče vrat­nice in prečke, v čošak v nekdanjščini, tretjega, v drugem polčasu, spet Trboveljčan. Po svoje je bilo 2 : 1 za rudarjevce.

Uradno pa kot na onem prvem veličastnem derbiju, tri proti nič, Zagorje je v diviziji Center na 1. mestu, pred Rudarjem je treba dodati še eno enico. Slišal sem pripombe, da je med ekipama dva razreda razlike. V kakovosti. Meni se ni zdelo, a s poudarkom, da te plemenite igre ne poznam dovolj, da bi sodil. Zagotovo pa lahko presodim, da je škoda, ker onim, ki dihajo s svojimi junaki na zelenci, ni odmerjen primeren prostor. Na eni in drugi strani. In ker en derbi konec jemlje. Ne le zaradi razlike v razmerju med danimi in prejetimi goli.

Če ni kruha, naj ne bo niti iger?