Urška Centa: »Pri flamenku se najbolj ceni iskrenost«

Flamenko je ples za enega, moškega ali žensko, s stoletno zgodovino in poleg bikoborb ena prvih asociacij na Španijo. Učiti se ga da tudi pri nas, recimo v društvu CoraViento, v katerem deluje Urška Centa.

Objavljeno
09. februar 2020 15.00
Posodobljeno
09. februar 2020 15.00
»Flamenko pri nas ima svoje občinstvo, upam si trditi, da vedno več, in zanimanje zanj narašča,« pravi Urška Centa. FOTO: Jože Suhadolnik
V prihodnjih dneh se nam obeta celo festival Bi flamenko, ki bo k nam pripeljal najboljše tuje in domače plesalce. Z Urško smo se pogovarjali o strasti do plesa in njeni novi predstavi, s katero bodo odprli festival.


Od 14. do 18. februarja bo v Cankarjevem domu potekal drugi festival Bi flamenko. Verjetno v teh dneh pilite še zadnje podrobnosti?


Res je, vaja me čaka tudi po najinem pogovoru. Festival bo v petek, 14. februarja, odprla naša predstava ENO – ONE, vse do torka bodo na sporedu različni koncerti, predstave in dokumentarni film. Delavnice se bodo začele že dva dni prej, 12. februarja. Namenjene so širši javnosti, saj želimo, da se čim več ljudi spozna s flamenkom iz prve roke.

K nam prihaja Alejandro Granados, eden od profesorjev na šoli Amor de Dios, akademiji v Madridu, kamor sem hodila tudi jaz. Flamenko predaja na način, da ga vedno poveže z glasbo, kar je za plesalce izredno pomembno. Prva delavnica je za vse, druga pa za tiste, ki imajo s flamenkom že izkušnje in hočejo zahtevnejše stvari, zahtevnejše ritmične sekvence in plesno tehniko.
 

S plesom ste se prvič srečali kot petletna deklica. Kdaj ste se zaljubili v flamenko?


Začela sem s sodobnim plesom, takrat se je temu reklo izrazni ples, pri Jani Kovač Valdes. Seveda sem hotela biti baletka, a sem kmalu ugotovila, da so tutuji čisto brez zveze. (nasmešek) Že zgodaj me je vleklo v druge kulture. Želela sem plesati orientalske plese, pa sem bila pri enajstih premlada, da bi me sprejeli v tisto skupino.

Po naključju je prišel flamenko, ki ga je pri nas prva poučevala baletka Jelena Marković. Kmalu zatem smo dobili prvo društvo za flamenko pri nas, ki se imenuje Luna Gitana. Nastalo je na pobudo španske pedagoginje, ki je v tej regiji uporabljala flamenko tudi pri delu z žrtvami vojne, terapevtsko. Scena se je torej počasi razvijala, nastala so še druga društva, PKD Flamenko, KUD Luna Flamenca, pozneje tudi naše, pa v Mariboru in na Koroškem.

Jaz sem začela plesati pri enajstih pri neki Argentinki. Takrat me je zgrabilo in nekje do konca gimnazije mi je postalo jasno, kaj želim početi v življenju.

image
Urškino predstavo ENO-ONE bodo premierno uprizorili 14. februarja. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Kmalu po srednji šoli ste odšli v Madrid.


Obiskovala sem gimnazijo, zraven pa še nižji konservatorij za sodobni ples. Hodila sem v glasbeno šolo in se učila klavir, pa tudi jezike s španščino od osmega leta naprej, trenirala sem celo mečevanje. Druge stvari so počasi odpadale, flamenko pa je ostal. Madrid je bil logična izbira, čeprav sem z odhodom odlašala.

Razmišljala sem, kaj bi lahko študirala v Sloveniji, da bi bilo najbližje flamenku in odru. Na žalost takrat nismo imeli vzpostavljene plesne akademije, na AGRFT pa poteka umetnost giba le kot magistrski študij. Najprej sem razmišljala o vpisu na dramsko igro, a sem ugotovila, da to ne bo prava stvar.

Potem mi je na misel prišel študij kulturnega menedžmenta, ki ga tudi ni v Sloveniji. Na koncu so me prepričali, da sem šla študirat ekonomijo, na mednarodni oddelek. Po opravljenem prvem letniku sem rekla hvala lepa in šla v Španijo, saj iskanega približka doma ni bilo.

Ste se v Sloveniji o flamenku naučili že vsega, kar se je dalo?

Za vse, ki se želijo bodisi profesionalno bodisi ljubiteljsko izobraziti v flamenku, je Španija nuja. Flamenko ni samo ples, ni nekaj, kar ima fiksno formo, in ne da se ga učiti po nekih koreografijah. Zadaj je mnogo več.

Kot plesalec moraš poznati in razumeti ogromen del glasbene teorije. Poglobiti se je treba tudi v zgodovino, da razumeš, zakaj so stvari takšne, kot so. Tradicionalni flamenko bom vedno občudovala in je jedro vsega, zato si je pomembno izbrati pedagoge, ki so v njem dobro podkovani, ki so morda celo soustvarjali tok razvoja flamenka.

Flamenko je star malo več kot sto let, in če ga primerjamo z baletom ali sodobnim plesom, vse doslej ni bil institucionaliziran in ni bilo kakšnih učnih načrtov, po katerih bi ga poučevali. Na plesnih akademijah ga je bilo mogoče študirati le kot enega izmed predmetov.

Pač pa je bil v Madridu vedno ta biser, akademija Amor de Dios, center, ki že dolga desetletja podpira flamenko tudi tako, da skrbi za produkcijo umetnikov. To je center, kjer se lahko ustvarja, vadi, kjer nastajajo nove produkcije in predvsem, kjer se uči. Tam delajo izbrani pedagogi, žive legende, ki so nekatere stvari v flamenku naredile take, kot so. Zdaj se te legende počasi umikajo, ker so že res v letih. Moja glavna maestra Merche Esmeralda je učila vse do 70. leta, zdaj se je upokojila.

Ena izmed lepot flamenka je tudi v tem, da pri njem ni toliko poudarka na fizični estetiki kot pri baletu. Virtuoznost je nekaj, k čemur vsi stremimo, toda v ospredju je človek, sama oseba kot umetnost in ne zgolj sposobnosti telesa. Zato plesalci flamenka trajajo mnogo dlje kot baletniki, ko nekaterih stvari ne morejo več delati, pa je še veliko drugih. Še vedno se v flamenku najbolj občuduje to, kako ga človek občuti, kako iskren je v tem, kar dela. Španci dajo veliko na čisto avtentičnost čustvovanja.
 

Kako dolgo ste ostali v Španiji?


V Madridu sem živela tri leta, potovala pa sem tudi po Andaluziji, od tega sem največ časa preživela v Cadizu in Sevilli, ki veljata za središče flamenka, zdaj pa se vračam, kadar se le lahko, ker se mi zdi zelo pomembno ostati v stiku. V Španiji ima skoraj vsak kraj svoj slog flamenka, kar je zanimivo raziskovati, in flamenkologi se zadnja leta precej ukvarjajo s to temo, snemajo filme in pišejo knjige.

Madrid je bil za flamenko zelo pomemben v času frankizma, ko so se zaradi takratne politike tja stekale vse poti. Franco si je zelo prizadeval ustvariti simbol španske identitete, najti nekaj dovolj avtohtonega in nabitega s čustvi, in to so bile bikoborbe in flamenko. To sta še danes najbolj tipični asociaciji, ki jih imajo ljudje, ko omeniš Španijo.

Za flamenko je bilo to po eni strani dobro, saj se je takrat razširil prek španskih meja, po drugi pa ga je to potisnilo v svet šova in umaknilo od njegove esence ter mu nadelo vizualno podobo, ki je estetska podoba, kako so se ženske oblačile v 20. letih prejšnjega stoletja. Ljudje si še danes predstavljajo, da je videti le tako, in tudi mene sprašujejo, zakaj ne nastopam s kastanjetami in vrtnico. To nima zveze, flamenko obstaja sam zase.
 

Torej volančkaste obleke niso nujne?


Obleko izberem glede na priložnost. Po vrnitvi v Slovenijo sem začela pripravljati večere Noches de tablao, dogodke z rdečo nitjo flamenka, na katerih pa se zgodi marsikaj. Z glasbenega vidika smo imeli že jazz, sevdah, elektroniko, baročno, romsko ali sufijsko glasbo v stiku s flamenkom. Po eni strani sem že plesala v kavbojkah, po drugi pa v klasični flamenko opravi, ki je pričakovan kostum za nastope v madridskih tablaih.
 

Kako Slovenci kot pregovorno zadržan narod sprejemamo umetnost strastnega flamenka?


Flamenko pri nas ima svoje občinstvo, upam si trditi, da vedno več, zanimanje zanj narašča. Dvoletno delovanje programa Noches de Tablao je obrodilo sadove, ustvarilo si je stalno publiko, jo nekako izobrazilo, s kakšnega vidika še lahko gledamo flamenko, in to je publika, ki jo zanimajo tudi drugi tovrstni dogodki.

Že festival Bi flamenko, sicer festival sodobnega flamenka, ki se spogleduje s sodobnim plesom in glasbo, je dokaz, da je zanimanja vedno več. Sicer pa se v Sloveniji s flamenkom poklicno ukvarjamo štirje, poleg mene še Ana Pandur Predin, Anja Mejač, ki tudi prihaja s svojo predstavo na Bi flamenko in skupaj organizirava delavnice, ter Mitja Obed.

image
Urška Centa se redni vrača v Španijo, pravi pa, da je Slovenija dobra baza za ustvarjanje. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Za konec se vrniva k vaši novi predstavi ENO-ONE. Kako je nastajala?


Predstava je nastala iz vizualne ideje. Fotograf Ruven Afanador je pred leti posnel serijo z naslovom Flamenco, v kateri je zvezde tradicionalnega flamenka postavil v nenavadne situacije in potenciral grotesknost. Ko sem se zagledala v njegovo sliko, so se stvari v mislih začele sestavljati.

Ker gre za plesno predstavo, ki ima živo glasbeno spremljavo dveh izmed naših najbolj izpostavljenih džezistov, Roberta Jukiča in Tomaža Gajšta, sem razmišljala, kako se lotiti giba flamenka, ki lahko sprejema neki povsem drugačen slog. Odločila sem se za sodelovanje s plesalko sodobnega plesa Tino Habun in potem sva vsaka s svojim materialom iskali to, kar nama je skupno. Jaz se ukvarjam tudi s sodobnim plesom, zato mi je bilo to raziskovanje malo bližje, Tini pa malo težje, ker se ne ukvarja s flamenkom.

Mislim, da nama je uspelo ustvariti zelo organski preplet, ki noče biti na vsak način flamenko ali sodobni ples. Morda se bo kdo, ki se na flamenko manj spozna, spraševal, kje v predstavi se sploh pojavi, toda flamenko ni samo forma, je koncept, glasba, ideja in čustvo in iz tega vidika sem se ukvarjala z njim.

Tisti, ki boste premiero zamudili, ste lepo vabljeni še na ponovitvi 1. in 3. marca v Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. V nedeljo, 16. februarja, pa nastopam tudi z mednarodnim projektom Nairuz, prepletom sufijske glasbe in flamenka, ki bo nekoč, če bo vse posreči, postal tudi album.