Uspeva mu tudi med najboljšimi

V National Geographicu so že drugič objavili fotozgodbo slovenskega fotografa Cirila Jazbeca. Tokrat o tehnološkem bumu v Afriki.
Objavljeno
05. januar 2018 14.52
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič
Ciril Jazbec ima šele trideset let, vendar se njegov seznam fotografskih nagrad, razstav in objav v svetovno znanih medijih bere kot nakupovalni seznam velike družine. A kakor pravi, za največji uspeh šteje dejstvo, da lahko dela, kar ima res rad, dokumentarno fotografijo. Konec decembra so v reviji National Geographic že drugič v dveh letih objavili njegovo fotoreportažo. Tokrat ne z Grenlandije, ampak iz Afrike.

Da bo fotografija njegova pot, mu je bilo jasno že zgodaj, pri dobrih 15 letih. »Takrat me je starejši prijatelj vzel na potovanje po Avstraliji, kjer sem veliko fotografiral, zgodilo se je tudi nekaj norih trenutkov, zlasti v narodnem parku Kakadu, kjer nas je vodnik odpeljal daleč stran od civilizacije, k Aboridžinom. Tam res začutiš stik z naravo. Ko sem se vrnil, sem bil povsem drugačen človek; vedel sem, kaj hočem.«

Začelo se je že v osnovni šoli, ko so s sošolci prenovili temnico in začeli delati na film, ravno takrat je vznikala tudi digitalna fotografija, zagrabilo ga je. Ko je dobil prvo nagrado – za fotografijo kolon pripadnikov Slovenske vojske, ki so se vzpenjale na Triglav –, ga je zgrabila še večja vnema: stikal je za motivi v naravi, portretiral ljudi, se prijavljal na fotonatečaje, razstavljal.

Ob koncu srednje šole ga je ena od oglaševalskih agencij povabila k sodelovanju, stik z avtorsko in dokumentarno fotografijo pa je vzdrževal prek Fotopuba, ki je včasih gostil zelo velika imena. Eden od teh, »Paul Lowe, me je spodbudil, naj pridem v London naredit magisterij iz fotografije. Tam sem se na številnih fotodogodkih ogromno naučil tudi neformalno.«


Ciril Jazbec. Foto Matjaž Tančič

Z magistrsko nalogo je nakazal, kaj ga zanima: vpliv človeka na naravo, podnebne spremembe. »Šel sem na tihomorske Kiribate, saj sem si želel narediti nekaj drugačnega.« Nastala je odmevna zgodba o otočju, ki se dviguje le nekaj pičlih metrov nad gladino in ga morje zaradi taljenja ledenikov vztrajno golta ter tako jemlje življenjski prostor domačinom. Še bolj je odmevala tista z Aljaske, kjer Inuiti zaradi globalnega segrevanja prav tako izgubljajo tla pod nogami in možnosti za preživetje; z njo si je prislužil prestižno Leicino nagrado za obetavnega mladega fotografa in razstavo na največjem fotografskem festival v Evropi, v Arlesu, kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu fotografu doslej.

Opazili so ga uredniki National Geographica (NG) in ga povabili v Ameriko na dva seminarja. Takrat je imel ravno sveže fotografije z Grenlandije, kjer se večni led vztrajno tali, zato izginjajo tudi tradicionalni načini lova in samopreskrbe, domačini pa izgubljajo svoje poslanstvo in identiteto. »Fotografije so videli tudi uredniki NG, me naslednji dan povabili v uredništvo in mi predlagali, da se vrnem tja in naredim zgodbo zanje. Lahko bi rekli, da sem imel srečo, da sem bil ob pravem času na pravem mestu, saj ima ogromno mladih fotografov res dobre projekte, a jim ne uspe.«

Kaj torej, menite, je odločilno za sodelovanje z NG?

Delati za revijo, kot je National Geographic, je za marsikaterega fotografa vrhunec kariere, ker ima revija izjemno visok standard, konkurenca pa je velika. Poleg tega na NG posameznemu projektu odmerijo visok proračun, zato morajo fotografom, s katerimi sodelujejo, stoodstotno zaupati, da bodo zastavljeno izpeljali do konca. Delati za NG pomeni tudi, da znaš ujeti koncepte, ki jim sledijo, jih zvizualizirati. To pač niso zgodbe, za katere greš preprosto na ulico in čakaš, da se nekaj zgodi, ampak jih je prej nujno raziskati, si priskrbeti prave stike, znati predvideti, kdaj se bo kaj dogajalo …

Vi zaupanje očitno imate, saj v reviji objavljate že drugič, nekaj vaših zgodb je bilo tudi na spletni strani NG. Tokrat ste dokumentirali po Afriki …

Res je. Gre za eno od zgodb, ki so jo na približno 25 straneh objavili v decembrski mednarodni izdaji NG. V Afriko sem šel že prej v lastni režiji; raziskoval sem, navezoval stike z ljudmi, pozneje komuniciral z njimi prek spleta, spremljal njihova družabna omrežja ... Nekako se moraš kar malo zliti s skupnostjo, biti na preži in tako vedno odkriješ kaj zanimivega. V ugandski Kampali sem tako spremljal zagonska podjetja in ideja o tej drugačni Afriki mi je bila zelo všeč. Z zgodbami o izjemno sposobnih posameznikih, ki s sodobno tehnologijo rešujejo konkretne probleme v tamkajšnjem kmetijstvu, zdravstvu, prometu, izobraževanju, sem želel razbiti zahodnjaške stereotipe, da je to zgolj dežela safarijev, aidsa, revščine ...

Prebuja se zlasti vzhodni del Afrike; tam se je po letu 2009, ko so dobili širokopasovni hitri internet, zgodil velik tehnološki bum, tak je tudi trg in potencial, kar so prepoznali številni investitorji iz ZDA in Kitajske, ki tja prihajajo dobesedno s čeki. V Keniji, Ugandi in Ruandi sem bil skupno šestkrat, petkrat s podporo NG, projekt mi je vzel približno leto in pol.


Peter Kariuki je zasnoval podjetje in aplikacijo SafeMotors, ki deluje po podobnem principu kot Uber. Foto Ciril Jazbec/National Geographic

Kako se lotite priprav?

Ko so na NG odobrili projekt, smo z urednikom fotografije in sodelavci raziskali, kaj se tam trenutno res dogaja, ogromno prebrali, debatirali, naredili seznam tem in konceptov, ki bi jih bilo smotrno fotodokumentirati. V Ruandi smo se, na primer, najbolj posvetili afriški različici Uberja, SafeMotos. Aplikacijo je izdelal Peter Kariuki, ki je iskal rešitev za eno največjih težav v Afriki: takoj za aidsom namreč največ ljudi umre zaradi prometnih nesreč, v Kigaliju se jih kar 80 odstotkov zgodi z motorji. Peter je razvil algoritem, s katerim lahko stranke spremljajo in ocenjujejo voznike, ki so opremljeni s pametnimi telefoni: kakovost in hitrost vožnje, opremo ... s čimer se izvaja tihi pritisk nanje. To uporablja vedno več ljudi, šoferji se s tem lahko dobro preživljajo, stranke pa so tudi bolj varne.

Na eni od vaših fotografij imata pametni telefon tudi dve kmetici, in to dobesedno v svinjaku …

V tem primeru gre za aplikacijo FarmDrive, ki povezuje banke s kmeti in rešuje problem kmetijstva v Afriki nasploh; mali kmet nima možnosti za najem posojila, zato je prepuščen motiki in lopati. A včasih že vložek 200 dolarjev naredi ogromno spremembo. Kmetje tako v aplikacijo vnašajo podatke o svojem delu in izplenu, banka tako spremlja njihovo aktivnost, s tem si pridobivajo zaupanje in višjo kreditno oceno ter lahko zaprosijo za mikrokredit. Tako povečajo svoj pridelek in počasi odplačujejo posojilo.

Navdušil me je tudi ruandski pilotni projekt s tehnologijo iz ZDA, Zipline. Enote krvi ali plazme iz centralne banke do različnih bolnišnic dovažajo kar z droni: namesto v nekaj urah po slabih in hribovitih cestah je tako kri lahko na cilju že v 20 minutah. Največ zgodb je sicer nastalo v Keniji, ki je tudi najbolj razvita – kar 80 odstotkov ljudi ima pametni telefon in že tudi zelo kapitalistično miselnost –, a po mojem je zmagovalno idejo razvilo tehnološko podjetje Brck, ki je rešilo težavo z dostopom do interneta na odročnih območjih. Zasnovali so usmerjevalnik, ki se lahko kjerkoli na svetu poveže s satelitom in na ta način z internetom. To uporabljajo za številne projekte, eden glavnih je Kio Kit Box, ki je neke vrste digitalna šola z uporabo dlančnikov, povezanih z Brckom. Tako šolam omogočijo pouk, pri katerem učenci pridejo v stik z interaktivnimi vsebinami, dobijo izkušnjo in so bolje pripravljeni za novi svet.


Grenlandija. Foto Ciril Jazbec

Od začetka dela do objave lahko minejo leta. Kaj se dogaja v tem času?

Če se odločijo, da bo to ena od štirih glavnih zgodb v izdaji, ti omogočijo, da si na terenu dva do tri mesece, hkrati pa sta predvidena dva delovna obiska v Washingtonu. Eden se zgodi na polovici dela, ko predstaviš, kaj si naredil, in delaš teden dni s svojim urednikom. Takrat se lahko res ogromno naučiš, saj si teden dni obkrožen z vrhunskimi uredniki fotografije in dobiš res dobre povratne informacije za nadaljnje delo. Na koncu projekt predstaviš še širši uredniški ekipi, kar že spet pomeni teden dni intenzivnega dela. Delati za NG so bile moje sanje že od otroštva, je pa res, da sem to vložil ogromno dela, vsak projekt spremlja tudi stres, saj gre za zelo odgovorno delo, pričakovanja so visoka, vložki tudi ... Vsaka zgodba za NG zato zahteva ogromno energije, vanjo moraš dobesedno dati srce in končni rezultat je bolj kot ne magistrska študija.

Zdaj ste verjetno z mislimi že pri novem projektu. Vas spet vleče na sever?

Lani maja sem na Arktiki že prebil tri tedne. Šlo je bolj za raziskovalno-pripravljalni izlet, na katerem sem opravil precej pogovorov, ugotovil, kdaj je smotrno priti, da posnamem, kar si želim, si pridobil še nove kontakte. Sicer pa me bosta Grenlandija in Arktika zagotovo vlekli vse življenje. Tam je neka posebna energija … Ogromno sem že prepotoval, a gori na severu je tako, kot bi bil na nekem drugem planetu. Tam sem stkal posebne vezi, tudi prijateljstva. Je pa tudi dogajanje čedalje bolj aktualno: vse študije so potrdile, da se Grenlandija po celotni površini pospešeno tali. Ko govoriš z ljudmi, vidiš, da so podnebne spremembe neko novo dejstvo, to si želim še naprej dokumentirati. Številnih vasic, ki sem jih obiskal, verjetno čez desetletje ne bo več, tudi zaradi globalizacije. Ker je tam življenje zelo težko, vreme pa nepredvidljivo, ljudje množično odhajajo na jug, zlasti mladi.

Bolj kot fotožurnalizem vam je na kožo pisana dokumentarna fotografija. Kaj je največja razlika med njima?

V fotožurnalizmu gre za to, da poročaš o nekem aktualnem dogajanju, s kamero loviš trenutke. Dokumentarna fotografija pa na zgodbe pogleda širše, bolj na dolgi rok, je dokument nekega časa in prostora. In to me tudi najbolj zanima: da imaš za projekt več časa, opraviš več obiskov v različnih obdobjih, da potem res izdelaš celovit portret oziroma fotografski esej. Pa ne govorim le o delu za NG, ampak o svojem, avtorskem delu. Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, zato so ti seveda v ospredju. Kar zadeva Grenlandijo, imam res vizijo narediti portret sodobne Arktike, ki govori o podnebnih spremembah, in to skozi zgodbe ljudi.


Grenlandski psi, čedalje bolj pogrešljivi ... Foto Ciril Jazbec

Pogosto poudarjate, da želite s svojim delom nekaj premakniti v ljudeh, jih spodbuditi, da tudi sami naredijo korak k boljši prihodnosti, in verjetno se zgodbe ljudi res še najbolj dotaknejo – ljudi?


Zagotovo. Je pa hecno, da so na instagramu National Geographica, do katerega imamo dostop sodelujoči avtorji, med najbolj všečkanimi fotografije živali. Moja objavljena fotografija grenlandskih psov z dobrim milijonom in pol všečkov je postala peta najbolj všečkana fotografija NG v letu 2017. Ljudi se je očitno zelo dotaknil moj zapis, da so ti psi najmanj znana žrtev podnebnih sprememb, saj jih lovci pobijajo, ker jih ne morejo več uporabljati za delo; morje namreč ponekod zamrzne le še za dva meseca, prej je za pol leta ali več. Vzdrževanje 30 ali več psov, kolikor jih je imela posamezna družina, pa je drago. Spoznal sem lovce, ki so v enem letu pobili vse pse, da se ne gredo več tega. Objavo so ljudje množično delili, spraševali, kako lahko pomagajo tem kužkom … Tudi sicer so med »zmagovalkami« živali: deček z opico na glavi v deževnem gozdu, shirani polarni medved, tudi žrtev podnebnih sprememb …

Stari ste šele 30 let, pa ste si nabrali res veliko nagrad in pomembnih objav … Kaj vam osebno največ pomeni?

Meni je uspeh predvsem to, da lahko delam, kar imam res rad. In to mi NG s finančno in strokovno podporo omogoča. Razumejo, da je za dobro zgodbo potreben čas: lahko se tri dni sploh nič ne dogaja, lahko pa se, a to je res redko, zelo hitro vse poklopi. Se pa moraš za ta privilegij zelo potruditi, biti aktiven, prisoten … Ravno zdaj spet odhajam na seminar v Washington. Vedno se poskušam čim bolj angažirati, pokazati, kaj novega sem naredil, vedno pa dobiš tudi kak nov navdih, nove stike …

… verjetno tudi novo znanje? Veliko vlagate v to?

Fotografija je zelo specifična: ko greš na teren, moraš biti zelo odprt, imeti energijo, da sploh začutiš, slišiš zgodbe ljudi. Stvar te mora, skratka, zelo zanimati, ti dogajati. Nenehno se moraš razvijati, težiti še k boljšemu. Končne meje po mojem ni: bolj kot za cilj gre za pot.


Mark Kamau, direktor podjetja Brck, ki omogoča dostop do interneta kjerkoli in kadarkoli. V roki ima prototip mobilne vremenske postaje. Foto Ciril Jazbec/National Geographic

Veliko vaših fotografij je portretnih, ljudje pozirajo. Koliko posegate v dogajanje, režirate? Ali raje delate takrat, ko ljudje kar malo pozabijo, da ste tam?


Portretna fotografija me vedno bolj zanima in pri portretih se pričakuje, da ljudi postaviš v neko okolje, zato dobro razmislim, kje bom to naredil. Lahko sem s človekom ves dan, a šele ko začutim pravi prostor, ga prosim, ali mi lahko pozira tam. Ni namreč samoumevno, da boš kar naredil nekaj močnega, nepozabnega, vse se mora nekako zliti, skoraj ti to biti mora podarjeno. Se pa seveda poskušam zliti tudi s skupnostjo in posneti kak spontan trenutek; vsekakor se mora pri tem zgoditi neka čarovnija, da jih ujameš. To poskušam nato skupaj s portreti združiti v neko celovito zgodbo.

Pa veste, ko se čarovnija zgodi, ali jo vidite šele, ko pregledujete posnetke?

Že dve leti poskušam delati na način, da imam na terenu digitalni in analogni fotoaparat, pri čemer poskušam čim več delati na film. Ker mi ta samoomejitev pomaga, da še bolj čutim, delam še bolj po instinktu, padem v neki trans in ne preverjam takoj, kaj sem naredil. Poskušam se, skratka, prepustiti nekemu toku, čustvom. In zelo pogosto se zgodi, da ima fotografija, narejena na film, več čustev in sporočilnosti. Da dosežeš take barve in svetlobo kot z analognim fotoaparatom, potrebuješ res kakovosten digitalni fotoaparat.

Črno-bela fotografija vam ni blizu.

S tem se nisem nikdar ukvarjal, ker svet, preprosto povedano, vidim v barvah. Ker tudi barva nosi neki sloj informacij, lahko pove nekaj o nekem času. Svetloba me že od nekdaj fascinira, in če pomislim le na Arktiko, odtenke modrine, severni sij … tega res ne moreš pokazati brez barve.

Vseskozi delate tudi pri komercialnih projektih. Tako ste si plačali študij v Londonu, tudi potovanja …

Prizadevam si, da bi bilo tega čim manj, čeprav mi je vseeno predstavlja izziv. Ponavadi me naročnik najame, ker želi neki dokumentarni pristop, portret, ki deluje naravno in pristno. Vseeno gre za povsem drug pristop in produkcijo: zelo malo časa imaš, delaš z veliko ekipo … Mi pa to vsekakor pomaga, da si lahko potem privoščim osebne fotografske projekte, pri čemer nisem nobena izjema. Dejstvo je, da se je revialni trg res zelo skrčil in da je NG ena redkih revij, ki si še lahko privošči tako visoke zneske za fotografe. A samo vprašanje časa je, kako dolgo bo še tako … Veliko fotografov se nas zato prijavlja na natečaje in se poteguje za sredstva raznih institucij, nevladnih organizacij …


Decembrska naslovnica mednarodne izdaje National Geographica, v kateri je tudi Jazbečeva fotozgodba iz Afrike. Foto National Geographic