Ustvarilo se je ozvezdje Alan Ford

Strip, ki je vzniknil in še vedno nastaja v Italiji, a je bil neverjetno uspešen na območju nekdanje Jugoslavije, letos praz­nuje abrahama.
Objavljeno
03. februar 2019 12.00
Posodobljeno
03. februar 2019 12.00
Rok Glavan s svojimi ljubimi stripovskimi junaki – V cvetličarni (na 5. aveniji v New Yorku) se je vse skupaj začelo; tam se je Alan Ford pridružil tajnim agentom skupine TNT in potem s svojimi zgodbami osvojil številne bralce, še vedno pa dobiva privržence tudi med mladimi. Foto Mavric Pivk
Strip, ki je vzniknil in še vedno nastaja v Italiji, a je bil neverjetno uspešen na območju nekdanje Jugoslavije, letos praz­nuje abrahama. Nekaj privržencev Alana Forda z več koncev nekdanje skupne države zato pod vodstvom antikvarja Roka Glavana pospešeno pripravlja kronski dogodek ob tem jubileju: v Narodni galeriji bodo maja odprli verjetno naj­­­ve­č­­­jo svetovno razstavo izvirnih stripovskih tabel iz obdobja Magnus-Bunker, ob tem pa nastaja tudi spremni katalog v sliki in besedi priznanih poznavalcev stripa, ki bo pravzaprav mala biblija za alanfordovce.

»Z Alanom Fordom je pač tako: izrečeš stavek iz stripa in se človeku zaiskrijo oči ali pa ne. Če ne, ubereš nevtralno komunikacijo, v nasprot­nem lahko sledi obmetavanje s stavki ali citati iz stripov, kar pa potem brez težav preide v povsem resen pogovor. Tukaj gre za nostalgijo neke generacije od konca 60. let prejšnjega stoletja pa vse tja do razpada Jugoslavije, čeprav so ga pozneje posvojili tudi mlajši bralci,« je stranske učinke velike privrženosti stripu razkril Rok Glavan.

O tem, kako bi počastili 50-letnico prvega izvoda Alana Forda – ustvarila sta ga risar Magnus (Roberto Raviola) in pisec Max Bunker (Luciano Secchi), prvič je izšel maja 1969 v Italiji –, razmišlja že zadnjih osem let: o razstavi, o ljudeh, ki bi jih povabil k sodelovanju, predvsem k pisanju spremne knjige ob razstavi ... In kolesje se je zavrtelo, zdaj že drvi.

Nedolgočasno praznovanje
Razstavo ob 50-letnici stripa Alan Ford pripravljajo Narodna galerija, Antikvariat Glavan in Zavod Kultura in prosveta, spremljali pa jo bodo, v sodelovanju s festivalom stripa Tinta, tudi različni dogodki: okrogle mize, predavanja, kvizi, dražba ... Zato so, pa tudi z namenom ozaveščanja, vzpostavili spletno stran alanford.si, na kateri lahko prizadevanja organizatorjev gmotno podprete. Za to boste, obljubljajo, dobili prijazen nasmeh in trepljaj po rami.


Zamisel je namreč pritegnila kar nekaj ljudi iz še vedno ogromne množice privržencev zgodb o nekdaj brezposelnem risarju reklam, po naključju pridruženem obubožani in kaotični skupini tajnih agentov TNT, v kateri je eden bolj poseben od drugega. A čeprav še malo niso junaški, se Številka 1, starec na vozičku, revni angleški plemič Sir Oliver, izumitelj Grunf, Debeli Šef, bolehni Jeremija in zakompleksani Bob Rock skupaj z Alanom Fordom (AF) v bizarnih in komičnih situacijah borijo za boljši svet.


Posebna vrsta humorja


image
Naslovnica prve izdaje Alana Forda, ki je v Italiji izšla maja 1969. Foto Arhiv R. G.
Kar je pri AF še toliko bolj posebno, je dejstvo, da je prepoznan in cenjen zgolj na Balkanu, »kar je sila nenavad­na stvar: z Mitjem Velikonjo, profesorjem s fakultete za družbene vede, ki prav tako sodeluje pri projektu 50-let­nice, sva se strinjala, da ne poznava tujega kulturnega artefakta, ki bi bolje uspel v tuji kot matični deželi«. V Italiji, kakor je povedal, je bil ta strip sicer dobro sprejet in še vedno izhaja (izšlo je že prek 600 epizod), na območ­ju nekdanje Jugoslavije pa ga, kakor je povedal vodja striparnice Buch, Aleksander Buh, dobesedno živimo.


Z Alanom Fordom smo se takrat smejali sami sebi v svoji nesreči, danes pa ga dejansko živimo.

Aleksander Buh

»Strip je namreč v marsičem preroški. Že davno je kritiziral zdravstveni sistem, ki je zelo podoben današnjemu: od bolnišnic za siromake, kamor jih vozijo dobesedno s samokolnicami, do reševalnih vozil, skupaj zbitih iz desk, pa neskončnih vrst v čakalnici, kjer ima Jeremija številko 75.000, preden pride na vrsto ... Ali pa če se spomnimo na zlikovca v stripu Mr. Trumb, čigar cilj je zavladati svetu in ga potem razstreliti ... Zveni znano, ne?«
navrže Glavan.

Priljubljenost na naših tleh Glavan pripisuje predvsem nadrealizmu, ki je prisoten v stripu. »Je na istem nivoju kot na primer Leteči cirkus Montyja Pytona, in kot kaže umetnostna zgodovina, ga imajo v svoj DNK vkomponiranega zlasti Srbi in Hrvati, med Slovenci pa smo ga brali in ga še prebiramo predvsem tisti, ki smo malo prifliknjeni. So pa na drugi strani tisti, ki ga absolutno niso brali; ne zato, ker ga ne bi razumeli, ampak ker jih način humorja oziroma podajanja zgodbe ni pritegnil. Nekateri se tako ob branju valjajo od smeha, drugi pa se le mrščijo in se sprašujejo, kaj so jim hoteli s tem povedati ... Zgodbe v Alanu Fordu so na neki način plitke, ne zahtevajo globljega razmišljanja, pač pa bralca scenarist vleče predvsem z gagi (bizarnimi šalami ali izjavami), ki jih je že pokojni risar Magnus res dobro obdelal.«
 

Brez Superhika v pozabo?


»Alan Ford ima brez dvoma svojo vrednost, brali so ga celo ljudje, ki niso nikoli brali stripov, saj je nagovarjal široke množice, vseeno pa je nemogoče razkriti recept, zakaj je bil tako neverjetno uspešen,« je dejal Aleksander Buh. »Očitno nam je bil ta način humorja pisan na kožo: takrat je ogromno ljudi živelo v revščini, a ne tudi brez veselja do življenja in zabave. In čeprav se je AF pravzaprav delal norca iz malih ljudi – predstavljeni so bili namreč kot antijunaki –, so na koncu izpadli kot carji. Recimo, da smo se lahko z njim smejali sami sebi v svoji nesreči, danes pa ga dejansko živimo. Vsi nas zafrkavajo: šefi, politika, mi pa kimamo in smo navidezno srečni.« Veliki poznavalec stripa je povedal, da so AF, ki je bil tretji skupni projekt naveze Bunker-Magnus, skorajda pokopali že po 25. izdaji, dokler »ni prišla tista legendarna 26. številka, Superhik, ko je prodaja poskočila z nekaj tisoč na približno sto tisoč in se je začelo obdobje uspeha.«

image
Stripi Alana Forda so in še krožijo med njegovimi ljubitelji. »Tako je bilo v srednji šoli, v vojski in je še danes. In ko se isti strip vrne v tvoje roke, ga spet z veseljem prebereš,« pojasni Rok Glavan. Foto Mavric Pivk


Buh je seveda prav tako med številnimi pisci »biblije« o Alanu Fordu, ki je že v sklepni fazi in se vse bolj debeli s prispevki tudi drugih »znalcev«, že omenjenega Mitje Velikonje, Zorana Smiljanića (z odličnim tekstom Trinajst razlogov, zakaj sovražim Alana Forda), Maxa Modica, Izarja Lunačka, Aleša Debeljaka in Ive Boras z Radia Študent (RŠ) – tudi RŠ letos praznuje 50-letnico –, pa Mladena Novkovića iz Zagreba, ki med drugim ustanavlja Hišo stripa, v veliko pomoč pa jim je bil prav tako italijanski kulturni center z atašejem Stefanom Cerratom, zlasti pri urejanju avtorskih pravic za slike Luciana Secchija alias Maxa Bunkerja, da jih bodo lahko objavili v katalogu.

»Če strnem, ustvarilo se je pravcato ozvezd­je Alan Ford: v njem so se začeli združevati vsi planeti in vsi silili v isto smer: eden pozna tega, drugi drugega, ljudje so se celo klicali med sabo in nekateri so se ponudili za sodelovanje, še preden sem jih zaprosil sam.«


Največja razstava doslej



Strip je v marsičem preroški. Neskončne vrste v čakalnicah, zlikovec v stripu Mr. Trumb, čigar cilj je zavladati svetu in ga potem razstreliti ...

Rok Glavan

Med zelo aktivnimi (tudi pišočimi) je Lazar Džamić, avtor knjige Cvetličarna v Hiši cvetja – v njej dodobra obdela tudi Alana Forda, njegov razcvet in uspeh v nekdanji Jugoslaviji –, ki je izjemno pomagal s stiki po Balkanu in Evropi, z različnimi portali v Srbiji, glas, kaj pripravlja Glavan z ekipo, so po svojih kanalih širili tudi lastniki originalnih stripovskih tabel. Rezultat? Za razstavo v Narodni galeriji med 22. majem in 13. oktobrom se obeta najmanj 150 originalnih tabel iz stripa, kar je res navdušujoč podatek. Za primerjavo: doslej je bila največja razstava v Rimu leta 2017 s skupno zgolj tridesetimi originali.

»Veliko ljudi me sprašuje, zakaj razstava v Narodni galeriji, in jim odgovarjam, zakaj pa ne,« je še vedno navdušen ljubljanski antikvar. »Za to, da se strip razstavlja v tako priznani ustanovi, se lahko samo zahvalimo in sklenemo, da zdaj nam je pa, striparjem, končno uspelo. To je dejansko čast za strip,« se strinja tudi Aleksander Buh.

Faktoteka
* Alan Ford prvič izide maja 1969 (v italijanščini), 1970 prvič v hrvaškem prevodu, 1993 v slovenščini.
* Izhajal je tudi na Kosovem, Danskem, v Braziliji in Franciji.
* Rekord je dosegla 26. epizoda – Superhik. Prodanih je bilo 100.000 izvodov.
* Magnus in Bunker sta skupaj ustvarila 75 prvih epizod, Magnus se je vrnil le še k jubilejni, 200. epizodi Hik, hik, hura.


Glavan stiska pesti, da bi na odprtje prišel risar Max Bunker, ki ima zdaj 80 let, »je pa 90-odstot­­no potrjeno, da bo prišel Davor Brixy, sin Nenada Brixyja, ki je v Alanu Fordu leta 1970 prepoznal potencial za prevajanje in ga potem za Plavi vestnik prevajal vse do leta 1984, na koncu zaradi hude bolezni prav s pomoč­jo sina Davorja. Ta je namreč po njegovem nareku tipkal prevode, pozneje pa prevajal tudi sam. Pravzaprav ne gre za čisto hrvaščino, ampak zagrebško purgerščino, narečje, v katerem je AF res zaživel.«

Omenjeni katalog, ki bo v pomoč in užitek zbiralcem ne samo s tek­sti, ampak tudi informacijami in bibliografskim pregledom prvih 75 epizod – gre za obdobje, ko je strip ustvarjala naveza Magnus-Bunker, potem sta se razšla in so ga risali drugi –, bo ob slovenščini in italijanščini izšel tudi v tako imenovani alanfordščini.


Željni sodelovanja


image
Naslovnica prve izdaje Alana Forda v slovenščini – prevedel jo je Branko Gradišnik – leta 1993. Foto Arhiv R. G.
Alan Ford je bil sicer med letoma 1993 in 1998 na voljo tudi v prevodu Branka Gradišnika. »A dokler ga ni začel brati moj sin, ki ga je ob branju lomilo od smeha, ga nisem vzel v roke in nisem vedel, da je tako dober.« Je pa izšlo vsega 51 številk. »Po mojem je začel prezgodaj izhajati. Generacije, ki smo ga brale, to smo danes posamezniki, stari med 40 in 60 let, smo bili vajeni srbohrvaščine, mlajše pa tega jezika ne razumejo več, kaj šele, da bi ga brale,« razmišlja Glavan. A po Buhovih podatkih je kot junak Alan Ford še vedno med daleč najbolj prodajanimi, sledi mu Zagor, vse se še vedno izdaja v številnih različicah (klasik, ekstra, super ekstra itd.) in kupuje v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem.

Tja – poleg Beograda in Zagreba še v Sarajevo – bo prav tako potovala ljubljanska razstava. »Imamo kar dve leti za slavljenje tega jubileja, saj je drugo leto že petdesetletnica prvega prevoda za balkanski prostor. Mi v Ljubljani bomo začeli, že nekaj dni po odprtju naše razstave pa bo v beograjskem kulturnem centru Studentski grad razstava originalnih naslovnic AF, kamor smo vabljeni, da predstavimo svojo, ljubljansko. Nekako se na tleh nekdanje Jugoslavije znova vzpostavlja kulturni miselni prostor, vedno bolj jasno je, da smo željni sodelovanja in plemenitenja naših idej.«