Uživa na snegu, v gorah in zdaj tudi v kajtanju

Smučarsko karavano še dober mesec loči od sklepne predstave sezone v Cortini d‘Ampezzo, mondenem središču italijanskega turizma v Dolomitih, kjer bo čez leto dni svetovno prvenstvo.

Objavljeno
15. februar 2020 08.00
Posodobljeno
15. februar 2020 08.32
Meta Hrovat lani v cilju slaloma za pokal Vitranc. FOTO: Matej Družnik
Tam si seveda želi vidno nastopiti tudi Meta Hrovat, zelo obetavna slovenska reprezentantka, ki pa bi rada najprej poravnala račune v tej zimi. Kranjskogorki doslej ni šlo vse po načrtih, zasuk si želi prav ta konec tedna, kakor pravi, na tekmi na domačem vrtu. Zanjo je pogled na mogočno podkorensko strmino že od mladih nog prav poseben.

Tu se je učila prvih veščin na snegu, pravzaprav je bila kar privilegirana, saj jo od domače hiše loči le nekaj minut hoje do zelo prepoznavnega prizorišča za svetovni pokal v alpskem smučan­ju pri nas. Na njem se enkrat na leto ustavi moška karavana v boju za pokal Vitranc, toda že osmič doslej bodo v Zgornjesavski dolini za svojo zlato lisico tekmovala dekleta.

Izvirno je zvitorepka na smučeh doma v pohorskih gozdovih, tekme v Mariboru so med karavano – podobno kot tiste zagrebške – posebej priljubljene, saj se občuti tudi prav poseben mestni utrip, toda muhasto vreme s pretirano toplimi ter s snegom skopimi zimami opravi svoje. Podobno kot pred dvema letoma bodo tako lisičke ta konec tedna namesto na Štajerskem dirkale v severozahodnem kotu naše dežele, tik ob tromeji z Avstrijo in Italijo.



»Takrat, torej pred dvema letoma, sem se počutila drugače. Tekma na domačem snegu mi je pomenila breme, zdaj nanjo gledam iz novega zornega kota, pravzaprav je zame privilegij, da imamo tekmo kar na domačem vrtu oziroma dvorišču. Tega res ne doživi sleherni športnik. Pravzaprav nas je malo, ki v tem lahko uživamo,« pravi Gorenjka, nekaterim znana tudi kot hčerka kranjskogorskega župana.
 
A zaradi tega se ni – pravijo tisti, ki jo v domačem kraju najbolje poznajo – čisto nič spremenila, še naprej ostaja preprosto dekle, ki pozimi uživa na snegu, poleti pa na bližnjih vršacih z alpske in karavanške strani. Ni je gore v okolici, na kateri še ni bila, in ko smo jo pred dnevi vprašali, ali bo še naprej vztrajala pri tem svojem konjičku, je izstrelila tako odločno, kot bi se s smučmi pognala iz štartne hišice na Zlati lisici: »Gore bodo zame vedno aktualne!«


Novi užitek na morju

Toda tudi čudoviti planinski svet je pri mladenki, ki bo čez dva tedna praznovala 22. rojstni dan, dobil konkurenco – kajtanje. »Vem, nisem morski človek, a poleti sem prvič stala na takšni deski in se lotila učenja te zame nove panoge. Res mi je všeč in povrhu še prav korist­na za moj poletni trening. Na snegu namreč ni ponavljajočih se gibov, teren je nepredvidljiv, prav podobno pa je na vodi, kajne,« ne skriva navdušenja. »To drugačno gibanje od običajnega je res imenitna reč. Pomembno je, da se znaš prilagajati različnim razmeram, to pa dosežeš pri pisani paleti športnih panog.«

A zdaj se seveda njen vsakdan suče okrog smučanja. V tej sezoni ji ni šlo prav vse po načrtih. »O telesni priprav­ljenosti ni dvoma, po tej plati je vse v najlepšem redu,« jasno pove. Verjetno tudi preživljanje prostega časa z vzponi na vrhove nad Zgornjesavsko dolino in zdaj po novem očitno s kajtanjem precej pomaga k temeljni pripravljenosti v dobi treninga na suhem in pozneje po selitvi na sneg. Mnogi, ki podrobno spremljajo utrip slovenske reprezentance v alpskem smučanju, so jo pred to sezono že razglasili za novo šampionko, enakovredno tekmico najožji smetani z mednarodnega zemljevida.
 
»A privoščila sem si preveč nihanj,« ne išče izgovorov. »Zbrala sem nekaj dobrih nastopov, žal pa tudi nekaj zelo slabih. Vsak športnik mora ohranjati najvišjo raven. Preprosto moraš najti tisto samozavest, ko veš, da si sposoben doseči niz vrhunskih izidov. Jaz pa se borim s svojimi nihanji in le upam, da bo v sklepnem delu sezone drugače.«

Preprosto moraš najti tisto samozavest, ko veš, da si sposoben doseči niz vrhunskih izidov.


Čudna zima brez snežink

Kajpak bi bila navdušena, ko bi zablestela že to soboto in nedeljo v domačem okolju. Vesela je vrnitve na podkorensko progo, a hkrati žalostna, da je Maribor ostal brez tekme. »Najprej bi res rada poudarila, da mi je prav hudo, ko se morajo prireditelji tako boriti z vremenskimi nevšečnostmi, kot so se nazadnje v Mariboru. A še dobro, da smo tekmo obdržali v Sloveniji. Povrhu vsega smo v zadnjem mesecu tukaj precej trenirali. Že takrat je bila proga dobro pripravljena, zdaj, ko so ponoči nizke temperature, pa je za sneg to še bolje. Vem, čudna je ta zima brez snežink, toda vsaj glede treninga ni težav,« je še povedala in misli usmerila k Lisici 2020. Pred enim mesecem je na zad­njem veleslalomu, sredi januarja v Sestrieru, zasedla 6. mesto. Zdaj si doma želi še više!