Uživanje v senci cvetočih najstnic

Japonska je Sloveniji podarila 300 češenj. Japonski veleposlanik v domovino poroča, kako se drevesa pri nas počutijo.

Objavljeno
11. april 2015 21.23
Japonske češnje. Ljubljana 10. april 2015.
Jana Zupančič Grašič, NeDelo
Jana Zupančič Grašič, NeDelo

Le streljaj od ljubljanskega živalskega vrta, ob Biotehniški fakulteti, te dni cveti nasad japonskih češenj, ki jih Slovenija dobila v dar pred dobrimi petnajstimi leti. Medtem ko se bodo nekatere vrste češenj, ki jih imajo Japonci za sveta drevesa, v prihodnjih dneh že začele otresati, se bodo druge ravno razcvetale, tako da bo v njihovem okrasju mogoče uživati vse do prvega maja. Le na odejo za piknik ne pozabite!

»Sem se res splača priti, saj je nasad nedvomno vreden ogleda, posebno v teh jasnih dneh, ko lahko uživamo v vsej tej lepoti. Tudi sicer je namen nasadov japonskih češenj ravno v tem, da človek sede podnje, ko cvetijo, ves dan uživa pod dišečim vejevjem, pa tudi takrat, ko cvetni listi začnejo odpadati. Takrat se namreč zdi, kot bi spet snežilo,« je o delčku japonske kulture, ki smo ga skupaj z japonskimi češnjami bolj ali manj uspešno presadili tudi k nam, pripovedoval simpatični vodja ljubljanskega botaničnega vrta, dr. Jože Bavcon.

Tristo češenj sedmih različnih vrst je Slovenija prejela od Japonske v znak prijateljstva in sodelovanja med državama. »Češnje so japonsko diplomatsko darilo že od začetka 20. stoletja, ko si jih je zaželela žena 27. ameriškega predsednika Williama Tafta. Japonska je njeni prošnji ugodila in leta 1912 so v washingtonskem parku Potomac zasadili kar 3000 sadik,« je zgodovino razgrinjal sogovornik. »Potem se je nadaljevalo tako, da so Japonci vsaki državi, v kateri so nameravali odpreti veleposlaništvo, najprej podarili češnje, šele potem pa so stekli birokratski postopki.«

Podobno je bilo pri nas: po sadike je na Japonsko leta 1999 odšla posebna slovenska delegacija in jih od predsednika spodnjega doma japonskega parlamenta Soičira Ita, ki je bil hkrati predsednik združenja japonskih češenj, prevzela na zelo slovesni prireditvi. Nato so bile, da bi se izognili morebitnim »uvoženim« boleznim, leto dni v karanteni, hkrati pa so jih začeli vzgajati v drevoredna drevesa: da veje ne segajo do tal, ampak da je deblo golo in krošnja široka. Zasadili so jih oktobra leta 2000, ob 190. obletnici botaničnega vrta; prvo drevo je ob Biotehniški fakulteti, kjer je že desetletja dolgo rezervirana lokacija za novi botanični vrt (pa se žal zanj nikakor ne najde dovolj denarja), zasadila njena cesarska visokost princesa Sajako, ki je bila takrat pri nas na obisku.

»Pri sajenju smo naredili manjšo zgodbo iz krajinske arhitekture: del nasada je parkovni, kjer so rastline zasajene klasično, v vrstah, nato pa se pomešajo z drugimi rastlinskimi vrstami, saj del proti Večni poti prehaja v gozdnega in prav tam bodo zdaj začele cveteti tudi slovenske češnje. Tuje vrste torej postopoma preidejo v domače, v naravo,« je zasnovo opisal botanik. Kot je dejal, so bile sadike ob prihodu zelo nizke in z le za mezinec debelimi stebelci. »Ko smo jih sadili, so bile visoke že nekaj manj kot dva metra in zdaj, petnajst let po predsaditvi, so že prave cvetoče najstnice, v barvah vse od bledo rožnate, skoraj bele, do temno vijoličaste. Je pa ta nasad zelo unikaten, saj od vstopa v EU uvažanje češenj v evropske države ni več dovoljeno, saditi je mogoče le še tiste, ki jih vzgojijo v evropskih drevesnicah. No, naše tukaj so torej še originali iz Japonske,« je ponosno povedal Bavcon in potrdil, da ima zaradi evropskih predpisov Japonska res velike težave pri izkazovanju prijateljstva s sadikami češenj.

Starodavno sveto drevo

»Prva drevesa so pred cesarsko palačo na Japonskem zasadili že v 9. stoletju, tako da nosijo pečat aristokratske rastline. Poleg tega veljajo za sveta drevesa, zato jih ne žagajo, ampak pustijo, da odmrejo same od sebe. Ko začnejo cveteti, imajo praznike češenj, hanamije, zbirajo se pod njimi, pijejo čaj … in to kljub temu, da so Japonci izrazito delovni ljudje. Ob cvetenju češenj si zares vzamejo čas, slavijo začetek pomladi in negujejo to večstoletno tradicijo. Tudi tako, da vsako leto, ko zacvetijo pred cesarsko palačo, zabeležijo točni datum, redno pa poročajo tudi, kdaj cvetijo po drugih delih države. Prav tako veleposlaniki iz držav, ki jim je Japonska podarila drevesa, poročajo cesarju, kako se njihova sveta drevesa počutijo na tujem.« In pri nas se kar dobro, kljub temu da je v deželi vzhajajočega sonca precej bolj blago podnebje kot pri nas. Večina drevesc se je prijela brez težav, čeprav so bila nekatera cepljena na precej žlahtne podlage, pozeblo je le nekaj tistih, ki niso prezimno trdne, oz. so jih pustili v grmasti obliki in zdaj večinoma domujejo v Botaničnem vrtu ob Ižanski cesti.

V čem se razlikujejo od slovenske avtohtone češnje? »Gre za isti rod, le da za drugo vrsto, sama krošnja gre bolj v širino kot naša. Poleg tega naše, vsaj tukaj na ljubljanskem območju, pri cvetenju zaostajajo za japonskimi.« Zato pa plodovi niso niti približno tako okusni, sočni in veliki kot plodovi naših. »Naši opraševalci niso izbirčni, tako da jih kar veselo obletavajo. Še malo in bo vse brnelo okoli njih, ker imamo tako toplo vreme. Vendar nekatere japonske sploh ne obrodijo, medtem ko iz tistih z enojnimi cvetovi zrastejo češnje, ki pa nimajo kakšnega posebnega okusa; uporabljajo jih predvsem za čaje. Nepreverjena zgodba sicer pravi, da je Japoncem šele neki slovenski jezuit pokazal, da lahko češnje zaužijemo tudi surove, ne le kuhane,« Bavcon kar stresa iz rokava zanimive anekdote, o rastlinstvu in živalstvu pa pripoveduje s tako strastjo kot najboljši pravljičar. Kar takole vmes navrže tudi, da se je Evropa z japonskimi rastlinami pobliže spoznala v 20. letih 19. stoletja, ko jih je poleg češenj v evropske vrtove zanesel nemški zdravnik in raziskovalec Japonske, Philipp von Siebold.

Rada ima mir

»Češnja je sicer svetloljubno drevo, ki na zaraščenih območjih težko uspeva. Korenine ima na široko razvejene na površju, tako da utegne biti v sušnih poletjih kar žejna, zato jo je treba takrat zalivati, gnojiti pa redno, saj potrebuje veliko hranilnih snovi. Poleg tega nikakor ne mara sekanja vej, kar so včasih pogosto delali – da so lahko plodove obirali kar na tleh, ne na njenih trhlih vejah, ki so pogubile marsikaterega kmečkega gospodarja. Najraje ima, da jo pustimo čimbolj pri miru,« o lastnostih, ki bi ustrezale tudi kakšni občutljivi princesi, pripoveduje Bavcon. Zgodaj spomladi so tako japonskim drevesom v Ljubljani porezali le suhe vejice. »Ker če bi jih konkretneje porezali, na tistih mestih ne bi cvetele.« A ker imajo tako rahločutne skrbnike, te dni cvetijo z vso lepoto in bohotnostjo, zato ne gre zamuditi priložnosti za ogled princesk v živo. »Ljudje se lahko tukaj povsem prosto sprehajajo. Lahko se mirno usedejo podnje, saj je okoli njih trava, le kakšno odejo naj prinesejo s seboj, nato pa uživajo v lepotah narave,« prijazno vabi botanik Jože Bavcon.