V boju za pravice žensk ni nič ekstremističnega

V sredo so člani Odbora za pravice žensk in enakost med spoloma v Bruslju glasovali o državljanski pobudi My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira); podprlo jo je 1,1 milijona prebivalcev Evropske unije. Niso ignorirali ali spregledali volje omenjenega števila državljanov. Glasovanje 720 evropskih poslancev in poslank, ki je naslednji korak, bo predvidoma konec novembra.

Vsaj če sodim po komentarjih posameznikov na družbenih omrežjih, le malo ljudi res razume, čemu so ljudje dali glas. Akcijo zbiranja podpisov so začele aktivistke Inštituta 8. marec z Niko Kovač na čelu. Redki so aprila 2023 verjeli, da jim lahko uspe zbrati toliko podpisov. Prvega je v Sloveniji prispevala psihologinja Metka Mencin, ki je bila leta 1991 ena od poslank v parlamentu in se krčevito borila za nadvse pomemben člen ustave, ki ženskam pri nas danes omogoča pravico do odločanja o lastnem telesu.

Na Malti je splav popolnoma prepovedan. Na Poljskem je dovoljen samo v primeru posilstva, incesta ali ogroženega življenja matere, vendar je zaradi bojazni zdravnikov pred morebitnimi kaznimi več mladih žensk umrlo. Na Hrvaškem in v Italiji se na ugovor vesti sklicuje veliko ginekologov in medicinskih sester, ki pacientkam ne želijo izdati tabletke za splav. Na Madžarskem morajo mlade ženske pred posegom poslušati bitje zarodkovega srca.

Marsikdo ne razume, v čem je bistvo evropske kampanje My Voice, My Choice. Pobudniki želijo, da se vzpostavi finančni mehanizem, ki bi ženskam iz držav, v katerih je splav prepovedan ali težko dostopen, omogočal, da poseg opravijo drugje. Težko je razumeti, kako lahko nekateri evropski poslanci zagovarjajo svetost življenja, pa so po drugi strani mirno spremljali umiranje žensk na Poljskem. Pred volitvami so mnogi tam podprli obljube Donalda Tuska, da bo ženskam vrnil pravico do varnega in zakonitega splava, a mu to ni uspelo.

Možnost za varen splav ženske varuje pred tem, da bi umirale v kleteh. FOTO: Sarah Meyssonnier/Reuters

Ženske na Poljskem so utrujene od nenehnega boja; tako je tudi marsikje drugje. Aktiviste, ki jih podpirajo, mnogi zmerjajo in razglašajo za »morilce, ki bi jih bilo treba najprej splaviti«. To sem citirala iz enega od komentarjev, ki sem jih prejela na svoje poročanje o pravici do odločanja o lastnem telesu.

Splav se ne izkorišča kot kontracepcijsko sredstvo. Lani jih je bilo pri nas po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje 2780, splavnost na tisoč žensk med 15. in 49. letom starosti je bila 7,19. Da, obstajajo kondomi in kontracepcijske tablete, vendar se lahko vsakomur – cinično, ko govorimo o pravici do splava – »zgodi življenje«; kondom poči, tabletke niso stoodstotno zanesljive. Se je kakšen moški kdaj vprašal, koliko stranskih učinkov imajo kontracepcijske tablete? Prepričana sem tudi, da bi, če bi moški lahko zanosili, tablete za splav prodajali na vsakem vogalu.

Pred dnevi je na zapis članic Inštituta 8. marec evropski poslanec iz Slovenije Matej Tonin zapisal, da upa v neuspeh pobude in »da je skrajni čas, da levičarsko-nevladno agendo po Evropi ustavimo«. Leta 1991 so 55. člen v slovensko ustavo lahko zapisali zato, ker so ga podprli desni in levi poslanci in poslanke.

Nič ekstremističnega ni v boju za pravice žensk niti v boju za njihovo življenje. Možnost – ker za to gre, za možnost, za pravico do izbire – za varen splav ženske varuje pred tem, da bi umirale v kleteh. Varuje jih pred tem, da bi, bodimo za hip ekstremistični mi, posegle po obešalniku.