V času božiča Salzburgu ni para

V Mozartovem mestu vabi vsaj osem božičnih tržnic, Sveti noči pa lahko prisluhnete v kapeli, kjer je zazvenela prvič.
Fotografija: Christkindlmarkt, ena najstarejših in najlepših adventnih tržnic, stoji v središču mesta. FOTO: Tourismus Salzburg
Odpri galerijo
Christkindlmarkt, ena najstarejših in najlepših adventnih tržnic, stoji v središču mesta. FOTO: Tourismus Salzburg

Bleščeč, družaben, sladek, po začimbah, medenjakih in kuhanem vinu dišeč, pa vedno vsaj tudi malo kičast je decembrski čas. V številnih evropskih mestih proti koncu leta zaživijo adventne ali božično-novoletne tržnice, in čeprav se seznami najlepših prazničnih destinacij iz leta v leto spreminjajo, se avstrijski Salzburg upravičeno nanje uvrsti vsako leto znova.
 

Pripravljeni že konec novembra

 

Le kje bi bil ta čas lahko bolj čaroben kot na ozkih ulicah očarljivega starega, lepo ohranjenega mesta, ki je nastalo že v 12. stoletju, v katerem je ob vladavini mogočnih salzburških nadškofov zrasla za vsak dan ena cerkev, ki mu je blišč svetovljanskosti vdahnil mladi Mozart in mu ga še vedno prinaša salzburški festival z uglednimi umetniškimi imeni z vsega sveta. Poleg tega je v kapeli v bližini mesta, ki je že samo po sebi kot kulisa iz pravljice, pred 201 letom nastala Sveta noč, pesem, brez katere za mnoge ni svetega večera.

V Hellbrunnu na obrobju Salzburga vedno poskrbijo za enotno okrasitev. FOTO: Urša Izgoršek
V Hellbrunnu na obrobju Salzburga vedno poskrbijo za enotno okrasitev. FOTO: Urša Izgoršek


Ko smo se v dneh tik pred prvo adventno nedeljo potepali po prestolnici zvezne dežele Salzburg, je bilo za praznični december že vse nared. Prave turistične gneče še ni bilo, a prav gotovo se bo začela pred božičem in trajala vsaj do novega leta, spretni turistični delavci pa bodo poskrbeli, da se bo nekaj nekaj prazničnega vzdušja ohranilo tudi za tiste, ki slavijo pravoslavni božič. Morda bi si ob obisku za popolno podobo zaželeli le še kakšen pršec puhastega snega. A tudi tako je bilo dovolj prepričljivo, za zimski vtis se je bilo treba le ozreti po pobeljenih okoliških vršacih, na katerih se je že začela smučarska sezona. Zima je pred vrati in v Avstriji tudi glede tega vlada red.
 

Tržnice za vsak okus

Domačini in obiskovalci Salzburga se res ne morejo pritoževati, da se v zadnjem mesecu leta premalo dogaja. V starem mestnem jedru, ki je stisnjeno med Kapuzinerberg in reko Salzach, obiskovalce vabijo adventne tržnice in zaradi njih se v mestece s 150.000 prebivalci samo v zadnjih šestih tednih leta zgrne kar milijon obiskovalcev, približno tretjina celoletnega obiska. Veliki trgi, ki jih obdajajo veličastne cerkvene stavbe, palače in muzeji, so kot narejeni za to, da se na njih postavijo stojnice s hrano, pijačo in domačimi izdelki, kjer je naprodaj marsikaj lepega, tradicionalnega, slastnega: od medenjakov, sveč, ročno izdelanih lesenih kipcev za jaslice do izdelkov iz ovčje volne, dišav, hkrati pa še vedno ostane dovolj prostora za druženje in klepet s prijatelji.

V Salzburgu si prizadevajo, da je na stojnicah čim več izdelkov domačih mojstrov. FOTO: Urša Izgoršek
V Salzburgu si prizadevajo, da je na stojnicah čim več izdelkov domačih mojstrov. FOTO: Urša Izgoršek


Na stojnicah točijo kuhano vino, ki ima tako na hitro ocenjeno močnejši učinek kot marsikatero pri nas,
Avstrijci pa v tem času menda še posebno radi spijejo kakšen lonček pomarančnega punča. Čisto mogoče je, da je pijača v mesto prišla zaradi Mozarta. Med gostovanji v tujini, še posebno v Londonu, se je menda mladi glasbeni genij navdušil na to pijačo in morda je to modo zanesel še v svoje rojstno mesto. Kakor koli je že bilo, ohranilo se je do današnjih dni.



V osrčju mesta pod Unescovo zaščito na osrednjem trgu Residenzplatz ob orjaški katedrali, v kateri so krstili tudi Mozarta, že v četrtek pred prvo adventno nedeljo odprejo največjo mestno božično tržnico, Christkindlmarkt. Slovi kot ena najlepših in najstarejših v Evropi, njeni začetki segajo v 15. stoletje, v današnji podobi pa obstaja od 70. let prejšnjega stoletja. Njeno kulinarično nadaljevanje obiskovalca zapelje na sosednji trg, pred glavnim vhodom v katedralo pa se ob določenih dnevih pred stopnicami zbere cerkveni zborček in mimoidoče s pesmijo za nekaj trenutkov iz posvetnih užitkov popelje v bolj duhovni svet. V adventnem času se zvrsti kopica manjših prireditev, tržnico večkrat obiščejo nebeški sli, pihalna godba, katere tradicija sega še v srednji vek, pa svoje melodije obiskovalcem pošilja z ene od teras. Sejem se zapre 26. decembra.



Druge tržnice so raztresene po mestu, na njih lahko tudi po naključju naletiš na manjših trgih, postavili so jih celo na bližnjih vzpetinah, pri trdnjavi in frančiškanskem gradu. Na Mirabellplatzu je bolj spokojno, priljubljena je Sternadvent, še ena je pri cerkvi sv. Petra. Včasih prehodi, ki povezujejo eno ulico z drugo, poskrbijo za prijetno presenečenje, ko se z živahne trgovske ulice znajdeš v zavetju tišine. V poletnih mesecih pa na teh skritih trgih nastanejo pivski vrtovi, na katerih uživajo tako turisti kot domačini.
 

Na potep v Hellbrunn


Kdor se naveliča mestnega, ne pa tudi prazničnega utripa, se lahko odpravi na podeželje. Tudi po vaseh v okolici Salzburga prirejajo božične sejme, le da morda niso odprti prav vsak dan. Med domačini pa je izjemno priljubljena adventna tržnica v graščini Hellbrunn in ob koncu tedna je tam precejšna gneča.

Rdeče in zeleno, to je praznična kombinacija. FOTO: Urša Izgoršek
Rdeče in zeleno, to je praznična kombinacija. FOTO: Urša Izgoršek


Palačo Hellbrunn z razkošnimi vrtovi in fontanami so dali v 17. stoletju kot svojo poletno rezidenco postaviti bogati salzburški cerkveni dostojanstveniki. Pri gradnji niso skoparili, tudi treba jim ni bilo, saj jim denarja, ki so ga zaslužili s trgovanjem s soljo iz bližnjih rudnikov, ni manjkalo, pod prste pa jim tako ali tako ni gledal nihče, niti Vatikan, saj so imeli poseben status. Ustvarili so znamenite vrtove, v katerih so z vodnimi igrami v žgečkljivi razigranosti zabavali sebe in goste. Pozimi vodne igre ne delujejo, se je pa mogoče sprehoditi po vrtovih, ki zlasti zvečer z osvetlitvijo postanejo prav čarobne. Dvorec, ki si ga je mogoče ogledati v poletnih mesecih, je pozimi zaprt. Njegovih 24 oken pa je kot nalašč za orjaški adventni koledar, ki odšteva dneve do težko pričakovanega božiča.

Parkeljni strašijo tudi v Hellbrunnu. FOTO: Urša Izgoršek
Parkeljni strašijo tudi v Hellbrunnu. FOTO: Urša Izgoršek


Adventno tržnico v Hellbrunu so prvič pripravili leta 2001, pred tem sta dvorec in njegova okolica v zimskih mesecih samevala. Decembra je na notranjem dvorišču postavljenih okoli 60 stojnic, na katerih se lahko pod budnim očesom organizatorjev predstavljajo le domači rokodelci, za izdelke v stilu »made in china« ni prostora. Že od začetka sejma pa je osrednja pozornost namenjena otrokom. Zanje postavijo manjši živalski vrt, v katerem si lahko ogledajo domače živali, lahko se med pravljičnimi bitji zapeljejo z vlakcem in si tako kot taborniki na odprtem ognju spečejo kakšno hrenovko ali penico. Zelo veselo pa je tudi okrog hiške, pravzaprav miniaturnega poštnega urada, v katerem otroci na mizicah pišejo svoje velike želje in jih odpošljejo naravnost Božičku. V eni od manjših stavb, ki sodijo h graščini, pa malčki dobijo testo, si zavihajo rokave in sami oblikujejo svoje piškote, ki jim jih kar tam tudi spečejo.

Na voljo je skoraj vse, kar si želodec sladkega poželi. FOTO: Urša Izgoršek
Na voljo je skoraj vse, kar si želodec sladkega poželi. FOTO: Urša Izgoršek


V Hellbrunnu so vse smrekice enotno okrašene z rdečimi kroglami, rekorderka pa je postavno drevo, na katero navesijo kar 300 takšnih okraskov. Nedaleč stran stoji še orjaški, kar osem metrov visok angel, ki zlasti zvečer, ko ga osvetlijo, ustvari posebno vzdušje. Zanj, sicer malo bolj skriti, poskrbijo tudi številni razstavljeni parklji, ob koncih tedna potekajo tudi manjši koncerti. Ta sejem je odprt do 24. decembra, zadnja leta na njem naštejejo okoli 30.000 obiskovalcev.
 

Muzej in melodija


Ko pritisne mraz, ga nekateri preženejo z vrečko pravkar pečenih maronov, lončkom dišeče tople pijače, Salzburg pa ponuja še eno možnost: vsa družina se lahko zateče v zavetje Muzeja božiča, ki bo za odrasle, zlasti dedke in babice, nostalgičen izlet v čase njihove otroštva, ko so bili stekleni božični okraski zelo dragoceni, za otroke pa poučen vpogled v to, kako so praznovali nekoč.

V tej kapeli v bližini Salzburga so prvič zapeli Sveto noč. FOTO: Tourismusverband Oberndorf
V tej kapeli v bližini Salzburga so prvič zapeli Sveto noč. FOTO: Tourismusverband Oberndorf


V muzeju je razstavljen le del zasebne zbirke Ursule Kloiber, ki je nastajala kar štiri desetletja in zajema obdobje v letih 1840 do 1940 v južni Nemčiji in Avstriji. Na ogled so stari adventni koledarji, ki so jih podjetni trgovci že pred desetletji znali izkoristiti v reklamne namene, pa jaslice iz papirja in okraski za jelko, narejeni iz bombaža, papirmašeja in stekla. Te so začeli industrijsko izdelovati na Dunaju leta 1840, kam sega tradicija postavljanja božične jelke, pa ni čisto jasno. Ve se le, da sta za to, da je drevesce postalo modno, leta 1814 poskrbeli dve ugledni dami, ki sta v svojih salonih na Dunaju z njim zbudili zavist vseh drugih. Še nekaj desetletij pa je trajalo, da so si takšno jelko lahko privoščili tudi revnejši sloji. Razstavljena je tudi zbirka okraskov v vojaškem duhu, od vojaških figuric do pušk in topov. V božičnem času je muzej odprt vsak dan, drugače le ob koncih tedna. Kanček božiča pa je v Salzburgu mogoče občutiti vse leto, saj v eni od trgovin novoletno okrasje prodajajo vse mesece. (Pa velikonočne pirhe tudi.)


S Salzburgom je povezana še ena lepa praznična zgodba. Lani so Avstrijci praznovali 200 let od nastanka pesmi, brez katere ni pravega božičnega večera. V vasici Oberndorf, manj kot sto kilometrov oddaljene od mesta, je v kapeli sv. Nikolaja 24. decembra 1818 prvič zazvenela pesem, ki jo zdaj pojeta dve milijardi ljudi, prevedena pa je v 300 jezikov. Avtor besedila je bil mladi duhovnik Joseph Mohr, za melodijo pa je poskrbel avstrijski učitelj Franz Xaver Gruber. Pesem, ki je na seznamu Unescove nesnovne kulturne dediščine, je med prazniki še vedno mogoče slišati prav tam, kjer je zazvenela prvič.

Preberite še:

Komentarji: