V času krize se pojavljajo vrhunska dela

Mariborska umetnostna galerija Hest, na Židovski ulici, je proslavila četrt stoletnico delovanja. Štiri leta mlajša je ljubljanska galerija Hest, in kako nenavadno, tudi ta je na Židovski. Čisto naključje, pove lastnik obeh, galerist Emil Šarkanj, ki je jubilej počastil z razstavo slovenskih impresionistov. Hest je ena redkih galerij, ki se še držijo nad vodo.

Ime Hest z umetnostjo nima nič skupnega. Vsaj na videz; namreč, ali v umetnosti lahko govorimo o Hitrem, Ekonomičnem, Solidnem, Trajnem? O solidnem in trajnem zagotovo. Ko je Emil Šarkanj pred 27 leti kupil prostor za galerijo, je za njegovo preureditev iskal sponzorje. Imel je vizijo, ne pa denarja. Našel je gradbeno podjetje Hest in dela so mu opravili zastonj; hvaležnost seže »daleč« – v čas – in ni povezana z obveznostmi do sponzorja.

Na začetku je v galerijo sprejemal umetnine, ki jih zdaj ne bi pod nobenim pogojem, poudari navezavo na to zgodbo o izbiri imena. Ljubezen do umetnosti ga je še kot študenta na fakulteti za gradbeništvo navedla, da je začel zbirati. Okus je ves čas zorel. Danes zbira drugače, tako zase kot za galerijo. Vedno pa slovensko umet­nost. Elizabeta Rogović v jubilejni publikaciji piše: »Skrivnost dolgolet­nega uspešnega delovanja Galerije Hest je najverjetneje v raznovrstni ponudbi, vedno spoštljivem odnosu do strank in umetnikov ter predvsem v entuziazmu lastnika galerije, ki se tudi po 25 letih še ni polegel.«

Če je študent zbiral umetnine v tistih časih, je bil ali iz premožne družine ali navdušenec.

Sploh ne iz premožne družine. Še kot mladoleten sem se vzdrževal sam, ker mi je oče umrl zelo zgodaj. Prek študentskega servisa sem zaslužil dovolj, verjetno celo več kot danes. Lahko sem kupil hišo na otoku Susku, ki sem jo pozneje prodal, da sem kupil galerijske prostore. Res pa je, da so mi kot študentu avtorji sliko prodali po nižji ceni.

Vseskozi sem spremljal likovno umetnost, obiskoval razstave po vsej Jugoslaviji. Tistim, katerih dela sem si želel, sem pisal pisma ali jih nagovoril po telefonu, in ko smo se zmenili za sliko, sem skoraj vedno eno dobil še za povrhu. »Študent z malo denarja,« sem se jim predstavil.

Ali vsa ta na začetku kupljena dela še imate? So med njimi dela zdaj priznanih, uveljavljenih umetnikov?

Vsa še imam. To razumem kot nekakšno osebno zgodovino in zato se mi zdi nesmiselno, da bi jih prodajal. Gre za dela Đura Sederja, Franceta Slane, Mersada Berberja, k Božidarju Jakcu pa sem zahajal, ko sem že končal študij, čeprav me je ob prvem obisku skoraj nagnal. Pozneje sva postala prijatelja, posebno z njegovo soprogo Tatjano sva si bila blizu. Takrat še nisem razmišljal o svoji galeriji. Nato so v moj dom »prišli« Jože Tisnikar, Janez Vidic, Lajči Pandur in mnogi drugi.

Z ljubiteljstvom pa je takole: ko imaš priložnost videti vedno več novih del, si postopoma zaželiš vsakič boljšo umetnino. Danes sem do teh začetkov prizanesljiv, saj je nekje vendarle treba začeti.

Ste zasvojenec?

Lahko bi rekli, da gre za neke vrste zasvojenost, mahnjenost, ki je dobra tudi za nenehno ostrenje okusa. Marsikatera naša stranka je imela katastrofalen okus. Ko pa sem jim predstavil kakšno zares dobro delo in so ga potem doživeli v okolju svojega doma, so začutili razliko. V mnogih domovih je svetinja recimo slika Irene Polanec. Žal je tako, da ljudje, ki niso okusili drugega, ne morejo vedeti, da je lahko drugače, dokler ne spoznajo nečesa dobrega.

Postaviva na nasprotna pola mnenje strokovnjaka in intimni okus ljubitelja. Mar »biti všeč« ni najpomembnejše?

Kupci so takšni in drugačni. Nekateri potrebujejo sliko le kot dekoracijo prostora in tem težko rečemo ljubitelji. Vendar je res, kar pravite, navsezadnje je bistveno, kaj je človeku všeč, čeprav se na koncu odloči za kraljico kiča. Nikomur ni treba imeti cele sobe odličnega Tisnikarja, če parafraziram.

Sta bila s Tisnikarjem prijatelja? Kupovali ste ga zase in ga razstav­ljali v galeriji že v prvih letih, se spomnim.

Z njim smo proslavili petletnico galerije. Sodeloval je na vseh likovnih delavnicah, ki smo jih organizirali, bila sva prijatelja. Seveda mi je všeč kot slikar, bil pa je tudi izjemen človek.

Vas slabi časi prizadenejo? Mnoge galerije so zaprli, nekatere pre­usmerili v ponudbo všečne umetnosti, kiča in okvirov za slike?

Ne dovolim si tega. Ne ponujamo samoukov niti zagrebških naivcev – izjema sta Tisnikar, Ivan Rabuzin –, priznam pa, na začetku sem jih imel, tudi dela Polančeve smo prodajali.

Zdaj vztrajajo le redke galerije, tudi mi v Hestu v teh časih prirejamo manj razstav. Razmeram se prilagajamo tako, da ponujamo širok spekter likovnih del, tako sodobno umetnost kot klasiko, vendar skrbimo za kakovost.

Kako ravna galerist, ko naleti na staro umetnino, ki nosi podpis uglednega avtorja?

Povežem se s stroko, posvet z umet­nostnimi zgodovinarji in restavratorji je zelo pomemben še posebno pri starih umetninah, s katerimi je trg zdaj zasičen. Zaradi povečane ponudbe likovnih del na trgu je njihova vrednost padla. Kljub padcu cen pa so cene slovenskih klasikov še zmeraj dokaj visoke, zato so zanimivi za razne ponarejevalce in prekupčevalce.

Poleg tega pri nas deluje sodni cenilec (ime smo zadržali v uredništvu, op. p.), ki sicer uživa ugled, a so njegove ekspertize in cenitve sramotne in čudi, da mu licence še niso odvzeli. Vsak se lahko kdaj zmoti, vendar se nekaterim to dogaja prepogosto.

Problem sodnega cenilstva pri nas je v tem, da je licenco zelo težko izgubiti. Ekspert, ki je ponaredek ocenil kot pristno umetnino in je za svojo cenitev prejel plačilo, za zmoto ne odgovarja. Zato se naše preverjanje s pridobljeno ekspertizo ne neha; zlasti poskušamo pri potomcih umet­nika ugotoviti pristnost. Nedavno sta nam tako avtentičnost del potrdila otroka Lojzeta Perka in Iveta Šubica.

V 99 odstotkih sicer že sami hit­ro ugotovimo, ali je umetniško delo pristno. V galeriji imam zaposleno tudi umetnostno zgodovinarko. Najpomembnejše pa so izkušnje, ki so se nabrale v vseh teh letih. Sum se porodi, ko je izvor umetnine nejasen ali nedokazljiv.

Impresionisti se še vedno pojavljajo?

Slik impresionistov ni veliko, pa vendar jih imamo skoraj zmeraj v ponudbi. Avtentičnost impresionistov preverjamo izključno pri strokovnjakih iz Narodne galerije.

Tokratno razstavo, 28 slik Groharja, Sternena, Jame in Jakopiča, ste postavili s pomočjo zasebnih zbirateljev. Zakaj ste se odločili za legendarno četverico?

V prvi vrsti zato, ker sem v Mariboru naletel na ponaredka, opremljena z ekspertizami. Meščanom želim pokazati več slik impresionistov, ker so drugače težko dostopne in le redko na ogled.

Ob tem povejmo, da od vseh začetkov ponujate zapuščino Riharda Jakopiča.

Dober galerist naj bi bil zaščitnik avtentičnosti, poleg tega naj bi imel obilo izkušenj, čut za lepo in instinkt za mlade upe. Galerist pa ni le v nenehnem stiku z duhovnim svetom – biti mora predvsem pragmatičen. Še toliko bolj pa je pragmatična država …

Sam imam status samostojnega podjetnika. A kakšne oblike je moje podjetje, je pravzaprav nebistveno. Kaj bi danes država lahko naredila? Nekaj že naredi: recimo subvencionira nakupe umetnin, nekaj denarja so dali na voljo za promocijo slovenskih umetnikov na sejmih. Bistveno za umetniški trg pa bi bilo, da bi spodbujala prodajo. Vemo, da kulture ljudi ne moreš spremeniti naenkrat, a z davčnimi olajšavami bi država naredila veliko. Kupcu bi se tak nakup obrestoval, toliko raje bi segal po dražjih umetninah, hkrati pa bi se uredil sivi trg, ki po mojih izkušnjah pri nas cveti. Tako bi tudi preprečili nakupe »čudnih« umetnin.

O kakšnih cenah umetnin govorimo v Sloveniji, o kakšnih v vaši galeriji?

Danes je maksimum tam nekje okrog 100.000 evrov, še nedavno smo govorili o štirikrat višji ceni za isti rang dela. Najvišje cene dosegajo slike Ivana Groharja, pa tudi Zorana Mušiča, le da on kotira tudi na svetovnem trgu, zato ta dva avtorja težko primerjamo. Sledijo Stupica in drugi impresionisti, potem Stane Kregar, Gojmir Anton Kos, Marij Pregelj; prav njemu je cena v teh kriz­nih letih najmanj padla, impresionistom pa najbolj.

Kaj je za galerista največji izziv?

Ko kupcem in zbiralcem dopolnjujem njihove zbirke in mi povsem zaupajo, tako glede izbora umetnika kot njegovih del.

Rekli ste, da figuralike na steno v svojem domu ne bi več dajali. Verjetno niste imeli v mislih sodobnih figuralikov, kajti figura že nekaj časa spet vznemirja umetnike.

Seveda. Danes v moji dnevni sobi visijo abstraktne slike, na stopnišču slovenski klasiki – impresionisti in ekspresionisti, v drugih prostorih pa je kar nekaj del sodobnih figuralikov.

Kako vpliva viseča slika na lastnika, ko ta vsak dan hodi mimo nje? Recimo, da je njena vsebina morbidna. Jo sploh še zazna ali ne postane stvar navade, predmet, ki ga več ne opazi?

Težko je reči, katera slika je morbid­na, jaz razlikujem le med dobro in slabo. Na primer izjemen slikar Sandi Červek slika popolnoma črne slike. A to niso slike temine, morbid­nosti; njegova črna slika v pravem prostoru in s pravo razsvetljavo lahko deluje izredno. Dobra slika pa tako ali tako vsak dan odkrije nekaj novega.

Nič še nisva rekla o slovenskih zbiralcih in kupcih, ki lahko kakovostno delo pri vas kupijo za 50 evrov in več, kot piše na vaši domači strani.

V tem času, ko so cene umetnin pad­le, na trg prihajajo novi zbiratelji, stari pa dopolnjujejo svoje zbirke. Zdaj je pravi čas za ustvarjanje kakovostnih zbirk, saj je za kakovostna dela potrebno neprimerno manj denarja kot pred časom. Trenutno je ponudba vrhunskih likovnih del zelo velika, ker je marsikdo prisiljen v prodajo.

Zbirateljev sodobne umetnosti je neprimerno več kot zbirateljev klasičnih del. Takih, ki imajo večjo zbirko, pa v Sloveniji ni več kot dvajset.

Se slovenski zbiratelji med sabo poznajo?

Vedo drug za drugega. Sicer pa tisti pravi ostajajo anonimni in nimajo potrebe, da bi za njihovo zbirko vedela javnost. To je osebna stvar. Tak človek zelo rad posodi slike za razstavo in tako izpolni nekakšno poslanstvo, a sam se na takih dogodkih ne izpostavlja z imenom.