V črni luknji psihoterapevtskih storitev

Dejavnost opravljajo tako strokovnjaki kot ljudje, ki so se udeležili tečajev in poskušajo s stiskami drugih zaslužiti.
Objavljeno
11. oktober 2014 19.33
*imo* RAZOCARANJE-SAMA ITD
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika

»Sem Micka Flek, po poklicu kuharica, prejšnji vikend sva šli s sosedo Nežko na en tečaj in sem po novem psihoterapevtka. Sem že s. p. odprla in kavč kupila.« To je sicer zelo karikirano, vendar deloma tudi resnično stanje psihoterapije pri nas. Poklic kot tak niti ni registriran, ljudje s težavami lahko čakajo po več let, da pridejo na vrsto pri strokovnjaku v kateri od zdravstvenih ustanov, zato je trg odprt tako za psihoterapevte, ki so se dolga leta izobraževali in kalili, kot za ljudi, ki bi počeli kaj drugega, kot so doslej, ali bi jim prav prišel kak evro več v denarnici.

Pri Združenju psihoterapevtov Slovenije (ZPS) že dolgo opozarjajo na zakonsko neurejenost tega področja, kar še najbolj škodi ljudem v stiski, ki iščejo pomoč. Zagata je kompleksna – po eni strani v Sloveniji ni opredeljeno, kdo je lahko psihoterapevt, po drugi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) uro psihoterapije vrednoti tako zelo nizko, da strokovnjak, ki bi se v zdravstveni ustanovi ukvarjal zgolj s psihoterapijo, ne bi zaslužil niti za svojo plačo. Tretja plat je, da ZZZS priznava psihoterapevtsko delo samo psihiatrom in kliničnim psihologom (ne glede na to, ali so se dodatno izobraževali iz psihoterapije) v zdravstvenih ustanovah in istim strokovnjakom koncesionarjem. Koncesij samo za psihoterapevtsko dejavnost torej ni. Stanje pa bi, po mnenju mnogih, uredil zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki so ga na ministrstvu za zdravje začeli oblikovati že pred skoraj desetletjem. Od leta 2010 pripravljen in usklajen leži v nekem predalu in čaka, da bosta kaka vlada oziroma zdravstveni minister obstala dovolj časa in imela dovolj volje, da bi se ukvarjala z njim.

»Izobraževanje psihoterapije se je v Sloveniji začelo leta 1968. Učili so se psihiatri in klinični psihologi, ki so to dejavnost izvajali poleg vseh drugih delovnih obveznosti v matičnih ustanovah. Tako je še danes. Če se ukvarjaš samo s psihoterapijo, je zahteve zavarovalnice nemogoče doseči. Družbena in politična ignoranca je pripomogla k stanju, kakršno je zdaj: da smo ena redkih držav v EU, ki tega pomembnega področja in storitev, povezanih z duševnim zdravjem, nima urejenega,« je kritična Milena Srpak, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, predsednica ZPS, ki meni, da marsikateri skupini tak kaos ustreza. »V zadnjih desetletjih smo priča ponudbi hitrih izobraževanj, tečajev, celo fakultet, ki rastejo kot gobe v deževnem obdobju. Veliko denarja se obrača, žrtve pa so seveda uporabniki.«

Milena Srpak opozarja, da izobraževanje iz psihoterapije ni lahko. »Če strnemo v številkah, mora vsak psihoterapevt končati najmanj 750 ur študija teorije v obliki predavanj in seminarjev, čaka ga vsaj 580 ur usposabljanja iz praktičnega kliničnega psihoterapevtskega dela. Biti mora pod mentorstvom, supervizijo, ki mu omogoča samorefleksije in korekcije svojega dela, ter pridobiti vsaj tri leta delavnih izkušenj v ustanovi, ki izvaja tako psihoterapevtsko storitev. Osnovna pa je osebna izkušnja v psihoterapevtskem procesu v eni od psihoanalitičnih modalitet ali psihodinamski psihoterapiji v trajanju najmanj 150 ur pri psihoterapevtu, ki ima priznan status,« je naštela sogovornica.

»Povsod po svetu in tudi pri nas, v ZPS, je psihoterapevtsko izobraževanje edino, pri katerem ti diploma ni zagotovljena, četudi bi opravil vse študijske obveznosti. Če se med izobraževanjem pokaže, da osebnostno nisi primeren, da bi delal z ljudmi, te lahko na katerikoli stopnji ustavijo in ti svetujejo, da se vključiš v katero drugo izobraževanje. Zato sem absolutno proti temu, da se ljudje s srednješolsko izobrazbo odločajo za ta poklic. Eden od problemov je, da 18-letnik ni dozorel, razrešiti mora še vrsto svojih razvojnih nalog. Nekako pričakujemo, da je oseba, h kateri pridemo po pomoč, odrasla na vseh ravneh. Zato moraš imeti svoj temeljni poklic in se potem dodatno usposabljaš. Diplomanti katere koli humanistične, družboslovne ali zdravstvene usmeritve dosežejo minimum vstopnih kriterijev za začetek izobraževanja za psihoterapevta,« je razložila predsednica ZPS, ki ima 148 članov, od tega jih 60 nosi naziv psihoterapevt. Izobraževanja organizirajo tudi pri Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo.

Komu ustreza takšno stanje?

Kakšna je pot do psihoterapevta? Posameznik zaupa svoje težave osebnemu zdravniku in ta napiše napotnico za psihoterapevtsko obravnavo v zdravstveni ustanovi. Zavarovalnica krije vse stroške obravnave. Velik problem pa je v tem, da je – ker je ura podcenjena in se malo strokovnjakov ukvarja s psihoterapijo v zdravstvenih ustanovah – čakalna doba tudi leto ali dve, v manjših krajih pa v zdravstvenem domu pogosto niti ni takega kadra.

»Pred 20 leti ni bilo govora o čakalnih dobah. Paciente smo vabili, naj pridejo na terapijo, ker smo vedeli, da bi nekaterim precej izboljšala kakovost življenja. Takrat ni bilo pomanjkanja terapevtov, temveč pacientov, pripravljenih na redno, razmeroma dolgo in naporno delo,« se spominja Milena Srpak.

Ljudje s težavami pogosto ne morejo čakati leto ali dveh in zato poiščejo samoplačniško pomoč. Ki pa je lahko takšna ali drugačna. »Nastala je velika črna luknja, ki jo izkoriščajo raznorazni ljudje. Želijo izboljšati sebe, pa se ukvarjajo z drugimi. Želijo priti do zaslužka in se na veliko oglašujejo. Slabo ali sploh neizobraženi lahko prodajajo storitve psihoterapije, ker poklic in dejavnost nista zakonsko zavarovana! Posamezniki v največji stiski, najšibkejši med nami, ki bi potrebovali strokovno podporo, pogosto naletijo na šarlatane, ki to njihovo stisko samo izkoriščajo,« je kritična predsednica ZPS. »Iz izkušenj v ambulanti vem, da marsikdo, ki ni zadovoljen s svojim poklicem, s sabo kot osebo, s svojimi življenjskimi dosežki, reče, da bi želel postati psiholog in/ali psihoterapevt. Ampak to kaže samo na nezadovoljstvo in nezmožnost, da bi dosegli neko samouresničenje. Žal se veliko takih vpiše na katerega od tečajev, ki so na voljo, in tako najdejo hitro rešitev, da spremenijo poklic. In se realizirajo pri tem, da 'pomagajo' drugim. Sebi niso mogli urediti življenja, zdaj bi ga pa urejali nekomu drugemu, da bi dobili občutek, da je z njimi vse v redu. To je problem.«

Cene ure psihoterapije so različne – po hitrem brskanju po spletu se gibljejo od 40 ali 50 evrov na uro in menda tudi do 100. Po drugi strani je slišati, da nekateri moški in ženske, ki obiščejo tečaj, po katerem mislijo, da so psihoterapevti, za uro v svoji dnevni sobi računajo tudi manj kot deset evrov.

Čakanje na ministrstvo

Po prepričanju obeh združenj psihoterapevtov bi nad tem področjem moralo bdeti ministrstvo za zdravje. »Prav to predvideva že pripravljeni zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Ustanovili bi zbornico, da bi skrbeli za strokovni red in nadzorovali izvajanje prakse,« je razložila Milena Srpak. Zbornica bi najbrž vodila register, izdajala licence, poklic bi bil registriran.

Na kaj naj bo posameznik pozoren, ko išče psihoterapevta? »Prvo, kar lahko zbudi dvom, je to, da ima posameznik ob svojem imenu napisan samo naziv psihoterapevt. Torej, mora imeti napisano osnovno izobrazbo (dr. med., spec. psihater, spec. klin. psiholog ali univ. dipl. psiholog, pedagog, pravnik ...), saj samostojni poklic psihoterapevta v Sloveniji ni priznan. Potem naj se pozanimajo, kje se je usposabljal in kako. Na ta vprašanja bo vsak psihoterapevt odgovoril brez zadrege, z željo, da se pacient počuti varnega, ker ve, komu zaupa najbolj skriti in boleči del sebe,« svetuje predsednica ZPS.

Sita omogočajo samospoznanje

V psihoterapiji obstaja cela vrsta različnih pristopov in tudi različna stališča do tega, kako postati psihoterapevt. V nasprotju z Mileno Srpak psihiater in psihoterapevt Miran Možina ne vidi ovir, da mladi po koncu srednje šole ne bi mogli začeti študija psihoterapije. Je eden od ustanoviteljev in direktor Fakultete za psihoterapevtsko dejavnost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. »Prvo generacijo smo vpisali že leta 2006, maja lani pa smo dobili akreditacijo Nacionalne agencije RS kakovost v visokem šolstvu. Kdor pri nas konča 2. stopnjo, je magister psihoterapevtske znanosti. Za to mora študent izpolniti zahteve, ki se ujemajo ali celo presegajo evropska merila (najmanj 600 ur teorije, 600 ur supervidiranega psihoterapevtskega dela z uporabniki, 150 ur supervizije, najmanj 250 ur psihoterapevtskega dela pri sebi) za samostojno opravljanje poklicne dejavnosti psihoterapevta,« je opisal Miran Možina. Vsaj 120 ur prakse s pacienti morajo študenti opraviti v ambulanti, ki so jo septembra lani odprli v okviru fakultete.

»Kar zadeva selekcijo, študentu, ki se vpiše v 1. letnik, nobena fakulteta ne zagotavlja diplome. Če hoče pri nas opraviti vse obveznosti, mora iti skozi tri sita, ki izločajo tiste, ki niso primerni. Vendar ne tako, da bi jih mi izključili, temveč jim omogočajo samospoznanje, da sami ugotovijo, da je bolje, da ne nadaljujejo. Prvo sito je na začetku študija na intenzivnih seminarjih za osebno izkušnjo psihoterapije na lastni koži v skupini 12 na novo vpisanih kandidatov. Takrat doživijo močno soočenje s seboj in drugimi na človeško bolj odprti ravni. Vsako leto se eden, dva ali trije od približno 80 vpisanih po tej fazi premislijo,« je razložil direktor fakultete. Drugo sito sta prvi dve leti študija, ko dobijo širok vpogled v področje in preverijo svoje začetne predstave o poklicu psihoterapevta, ki večkrat niso realne, tretje, odločilno, pa je supervidirano psihoterapevtsko delo: »To je dolg in intenziven, na začetku čustveno obremenjujoč proces, ki traja tri do štiri leta, da študent nabere 600 ur dela s posamezniki, pari, družinami, skupinami, kar je pač fokus njegovega dela. Pri delu s trpečimi se ni mogoče sprenevedati, pokažejo se osebnostne značilnosti študenta, njegov osebni komunikacijski slog. Terapevt kot oseba prispeva vsaj petino k uspehu psihoterapije, tehnike prispevajo k učinku le do pet odstotkov. Ključno, v skoraj 40 odstotkih, na izid psihoterapije vpliva pacientovo življenje v času terapije, pozitivni, naključni dogodki in njegovi viri, na primer socialna mreža. Približno 35 odstotkov uspeha pa pripisujejo dejavnikom, ki so skupni vsem psihoterapevtskim pristopom ne glede na psihoterapevtov teoretični okvir,« je pojasnil Možina, ki je bil tudi eden od soustanoviteljev Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Po njegovih besedah na fakulteti predavajo tako člani te zveze kot ZPS.

Približno dve tretjini vseh, ki so se od leta 2006 vpisali na fakulteto za psihoterapevtsko znanost, je imelo že primarni poklic, dobra tretjina pa je prišla neposredno po maturi. Pričakujejo, da se bo to razmerje sčasoma spremenilo in bo mladih vse več. Je pa študij v celoti plačljiv – po podatkih s spletne strani od 2500 do 4900 evrov za letnik, odvisno od smeri.

Kaj pa zrelost učiteljev in zdravnikov?

»Pogosto se sprašujem, zakaj je psihoterapija edini študij, ki ima v svoj kurikulum vključeno skrb za osebnostno zorenje študentov. Po mojem bi bilo smiselno, da bi prizadevanje za osebnostno rast zahtevale tudi druge fakultete, npr. medicinska, pedagoška, teološka, pravna, za socialno delo, ne nazadnje policijska. Pri učiteljih in zdravnikih se osebnostna zrelost ne preverja. Mi pa imamo to vgrajeno. Kdor diplomira pri nas, mora v petih letih pokazati velik osebnostni razvoj. Starejši imajo resda življenjsko izkušnjo, prednost mladih pa sta entuziazem in energija,« razmišlja Možina, ki meni, da nobena poklicna veja ne more napredovati, če ni neposredne poti po srednji šoli. Ne zdi se mu pomembno, kakšna je vstopna izobrazba posameznika, ampak da opravi ustrezna usposabljanja.

S kakšnimi zaposlitvenimi ambicijami se ljudje vpisujejo na fakulteto za psihoterapevtsko znanost? »Nikjer ni razpisa za delovno mesto psihoterapevta, večkrat pa kljub temu pridejo prav reference s tega področja. Ko končajo študij pri nas, se večina samozaposli, kot samostojni podjetniki, družbe z omejeno odgovornostjo, zavod ali društvo,« je odgovoril Možina, ki je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti. »Ko bo ta sprejet, bo poklic registriran, podeljevale se bodo licence in sestavili seznami kvalificiranih ljudi. Delovala bo etična komisija, ki bo obravnavala prekrške.« Kar bo, upajo mnogi, pristriglo peruti samooklicanim (psiho)terapevtom z »vikend tečajev«.