V deželi mogulov in maharadž

Naključen ogled dokumentarnega filma o Radžastanu, združen z našimi željami po toplem vremenu in zares drugačni avanturi, nas je, čeprav Indija nikoli ni bila pri vrhu našega seznama potovalnih želja, prepričal in že smo sedeli na letalu za New Delhi.

Nad indijsko prestolnico New Delhi, ki šteje 34 milijonov prebivalcev in se uvršča med najbolj onesnažena mesta na Zemlji, kot meglica lebdi smog. Promet na širokih avenijah, obdanih z bujnim zelenjem, je neznosen. Za uvod si ogledamo dve zgodovinski znamenitosti z impresivno dolgega seznama ogleda vrednih točk, Kutub Minar in Humajunovo grobnico. Kutub Minar, čudoviti 73-metrski minaret iz peščenjaka in marmorja, ki so ga začeli graditi leta 1199, zaznamuje ustanovitev Delhijskega sultanata in začetek vladavine islama v severni Indiji. Sultani so regiji vladali več kot 300 let, ko je Ibrahima Lodija premagal Babur, vladar iz današnjega Uzbekistana, in ustanovil Mogulsko cesarstvo. Njegov sin Humajun, ki se je vrnil na prestol po 15-letnem izgnanstvu v Perziji, je na dvoru gostil številne perzijske umetnike in je zaslužen za vpeljavo perzijskih prvin v umetnost in arhitekturo tedanje severne Indije. Njegova grobnica iz rdečega peščenjaka, ki sta jo po naročilu vdove cesarice Bege Begum zasnovala perzijska arhitekta, velja za prvo grobnico z vrtom na Indijski podcelini, začetek mogulskega arhitekturnega sloga in navdih za mnoge stavbe, tudi za znameniti Tadž Mahal.

Zajahaj indijski val

Odločili smo se, da bomo sledili nasvetu znanca, prekaljenega popotnika, ki je naše pomisleke glede Indije odpravil z mislijo: Indija je kot ogromen val. Lahko ga zajahaš ali skušaš ostati trdno na tleh, a te bo poplavil. Torej zajahamo val in se v spremstvu vodnice Kuši podamo v labirint starega Delhija, na pokušnjo ulične hrane. Ko stopimo iz metroja, Indija preplavi naše čute. Na ozkih uličicah vlada nepopisna gneča, ljudje hitijo po nakupih, motoristi trobijo, tuktuki vijugajo med rikšami, trgovci razkazujejo svoje blago, trop opic opazuje dogajanje z ograje, nad katero visi preplet električne napeljave, kupi smeti se kopičijo ob prenapolnjenih smetnjakih.

Kuši nas posadi na vogal Čandni Čovka, glavne ulice starega Delhija, medtem ko skoči v sosednjo prodajalno po prvi prigrizek, lečine kroglice z jogurtovo omako. V eksotični jedi prepoznamo kumino, čili, ingver in koriander, ocenimo jo z odličnih 8 od 10 in že brzimo do naslednje špelunke. Kušina navodila so jasna: poskušajte mi slediti, ne menite se za berače, beračenje je v Indiji večinoma posel. Med potjo nam od daleč pokaže Rdečo trdnjavo, ki jo je dal zgraditi znameniti mogul šah Džahan, znan kot graditelj Tadž Mahala, in sikhovski tempelj, gurdvaro Sis Gandž Sahib, posvečeno devetemu sikhovskemu guruju Teghu Bahadurju. Na naslednjih postajah pokusimo odlični čole bature, začinjen čičerikin kari z napihnjenim kruhom, pa parato, polnozrnati kruh, polnjen s krompirjem, skuto ali čebulo, ter indijsko različico kokakole thumbs up in začinjen indijski čaj z mlekom, postrežen v glinenih skodelicah. Mladi vodnici sledimo kot račke, hoja vštric je nemogoča, in nekaj uličic stran se znajdemo v drugem svetu. Moški nosijo čepice, napisi so v arabščini, nad tržnico se dvigujeta minareta Džame Masdžid, ene največjih mošej v Indiji. Tu, v muslimanski četrti, se mastimo z najboljšim kebabom iz mlete jagnjetine, nato pa se posladkamo še s tradicionalnimi slaščicami, namočenimi v sirup, in jogurtovim napitkom lasijem.

Hindujski verski festival v Puškarju, svetem mestu, kjer so se v šestdesetih letih zbirali hipiji. Nikjer v mestu ne moreš kupiti alkohola in mesa. FOTO: Andrej Laznik

Naslednji dan se podamo proti jugu, naš voznik Sandip pa z neverjetno mirnostjo obvladuje kaotični promet. Za vožnjo po indijskih cestah je po njegovih besedah potrebno troje: dobre zavore, dobra troblja in veliko sreče. Potrpežljivo obvozi vsako sveto kravo, ki poležuje sredi ceste, in obenem odgovarja na radovedna vprašanja o vsakdanu v največji demokraciji na svetu. Izvemo, da so javne šole brezplačne, a osnovna šola v Indiji ni obvezna in stopnja nepismenosti dosega visokih 20 do 25, po nekaterih ocenah celo 40 odstotkov. Čeprav je verska svoboda ena od temeljnih pravic, je sožitje med večinsko hindujskimi prebivalci, ki jih je okoli 80 odstotkov, in muslimani, ki predstavljajo dobrih 14 odstotkov, krhko. Hindujci in muslimani živijo vsak zase in se le redko družijo, občasno se porodi nasilje in vladajoča stranka BJP podpihuje versko nestrpnost. A Indijcev to ne ovira, da ne bi praznovali vseh verskih praznikov, naj bo to hindujski divali ali muslimanski ejd, praznovanja in festivale namreč naravnost obožujejo. Ne preseneča torej, da se z veliko vnemo pripravljajo na obdobje porok, okrašujejo poročne vrtove in pripravljajo glasbene inštrumente. Poroka je eden najpomembnejših dogodkov, na katerem se navadno zbere na stotine ljudi, a le redki pari se poročijo iz ljubezni, po Sandipovih besedah je 90 odstotkov porok še vedno dogovorjenih.

Mestna palača ob umetnem jezeru v Udajpurju. FOTO: Andrej Laznik

Ljubezen pa je botrovala gradnji enega od sedmih novih svetovnih čudes, mavzoleja Tadž Mahal. Biser mogulske arhitekture je dal zgraditi šah Džahan za svojo ženo Mumtaz Mahal, ki je umrla med porodom 14. otroka. Veličastna, elegantna in skladna stavba iz belega marmorja, obdana s štirimi minareti, se kot privid dviga proti nebu na koncu obsežnih okrasnih vrtov z vodnjaki in bazeni, v katerih se zrcali njena podoba. Okrašena je z intarzijami iz kar 35 dragih in poldragih kamnov, reliefi s cvetličnimi motivi, filigranskimi zastori z geometrijskimi vzorci in arabsko kaligrafijo, ki obkroža vhode. Pisava verzov iz Korana se od tal proti vrhu veča in tako ustvarja optično iluzijo enako velikih črk. Za gradnjo zemeljske podobe rajskega vrta, ki je bila končana leta 1648, je 20.000 obrtnikov potrebovalo več kot 15 let. Šah Džahan je zadnja leta življenja preživel v trdnjavi Agre, kamor ga je po vstaji dal zapreti njegov sin Aurangzeb. Od tam je lahko iz daljave zrl na svojo stvaritev. Skupaj z ženo je pokopan v kletnih prostorih Tadž Mahala, v osrednjem delu neposredno pod kupolo pa sta zgolj njuna kenotafa, obdana z marmornim zastorom.

Od pelikana do tigra

V bližini Agre leži Fatehpur Sikri, še en dokaz moči, bogastva in graditeljskih sposobnosti mogulov. Cesar Akbar, Džahanov ded, je na kraju, kjer mu je sufijski svetnik Salim Čišti prerokoval, da bo dobil moškega potomca, dal zgraditi obzidano mesto in leta 1571 sem preselil svoj prestol. Akbar velja za največjega mogulskega vladarja, ki je cesarstvo razširil tako, da se je raztezalo od Afganistana do Bengalije in na jugu vse do Maharaštre. Bil je sunitski musliman, znan po verski strpnosti, ki je svojim hindujskim ženam dovolil častiti njihove bogove. Njegov dvor je postal središče znanosti in umetnosti, na katerem so se gibali filozofi, izobraženci, umetniki in sveti možje različnih veroizpovedi. V Fatehpur Sikriju je na ogled Akbarjevo cesarsko mesto iz rdečega peščenjaka s palačami, sprejemnimi dvoranami, haremom in vrtovi, kjer se hindujski elementi prefinjeno spajajo z elegantnimi kupolami in loki, značilnimi za islamsko arhitekturo. Poleg citadele leži čudovita odprta mošeja Džama Masdžid z belo marmorno grobnico mistika Salima Čištija, na katero verniki v upanju na izpolnitev želja zavezujejo barvne bombažne niti. Fatehpur Sikri je bil prestolnica mogulskega cesarstva le 14 let, nato pa so jo, najverjetneje zaradi pomanjkanja vode, opustili.

Za kratek premor od človeških stvaritev se podamo v naravo, v narodni park Keoladeo, kjer domujejo številne ptice. Razveselimo se pavov, različnih papagajev, štorkelj, kormoranov, čapelj, detlov, sov, vodomcev, prib in kljunorožcev, pa osamljenega pelikana, ki je bil ob selitvi prešibek, da bi se pridružil jati, in zdaj čaka na njeno vrnitev. Naš vodnik Mohan nam skozi teleobjektiv pokaže še redko podhujko, mi pa navdušeno opazujemo drevo, s katerega kot vreče visijo največji netopirji, leteče lisice.

Starodavni vodnjak Čand Baori na robu puščave Thar. FOTO: Andrej Laznik

Še bolj razburljivega safarija se nadejamo v Ranthamboreju, narodnem parku, ki slovi po tigrih. Od domačih in tujih turistov, željnih srečanja z njimi, živi vse mesto, trgovine prodajajo proizvode s tigrovim obličjem, vsaka druga nastanitev nosi njegovo ime. Obisk parka je dobro organiziran, število obiskovalcev pa omejeno. Da bi povečali verjetnost za srečanje s tigrom, se odločimo za dva safarija, jutranjega z manjšim džipom in popoldanskega z odprtim minibusom. Narodni park naj bi bil trenutno dom okoli 75 od skupno približno 3500 bengalskih tigrov, ki še živijo v Indiji, kar je sicer precej več v primerjavi s številkami pred dvema desetletjema, ko jih je bilo zgolj 25, a usodna srečanja med tigri in ljudmi ter nezakonit lov so še vedno izziv za naravovarstvenike.

Tadž Mahal je dal zgraditi šah Džahan za svojo ženo Mumtaz Mahal, ki je umrla med porodom štirinajstega otroka.

Na jutranjem safariju voznik in vodnik med vožnjo po prelepi travnati pokrajini in skozi tropski suhi gozd zagnano usmerjata našo pozornost na živali, ki jih srečujemo: opice langurje, divje svinje, zajce, različne ptice, jelene čitale in največje azijske antilope nilgave, a o tigru ne duha ne sluha. Še vedno polni upanja se z dvajsetimi drugimi turisti popoldne vkrcamo na odprto safari vozilo, uzremo krokodila in jelene zambarje in tigru pridemo zelo blizu – zagledamo namreč odtise njegovih ogromnih šap. A ti so morda že od prejšnjega dne, zato peljemo dalje in naša zadnja priložnost je potrpežljivo čakanje ob visoki travi, v kateri naj bi spala velika mačka. »Zbudite ga!« zakliče duhovita starejša popotnica iz Velike Britanije, smejimo se in ugotovimo, da bomo tigra morali še naprej obiskovati v živalskem vrtu.

Belo, modro in rožnato mesto

Naslednja postojanka je belo mesto Udajpur ob obrežju jezera Pičola, v katerem se zrcalijo kraljeve palače iz belega marmorja. A spokojnost jezera je popolno nasprotje hektike, ki vlada na uličicah starega jedra. Na začetku z veseljem sprejmemo nasvet receptorja, naj se po središču mesta sprehodimo, a kmalu ugotovimo, da je hoja tu smrtno nevarna, saj po pešconi brezglavo drvijo hupajoči motorji in tuktuki. Hitro sezujemo čevlje in pobegnemo v hindujsko svetišče, kjer verniki v pisanih oblačilih prižigajo kadilo, nato se spustimo do obrežja, kjer sonce že tone v bleščeče jezero, kupimo še tradicionalno radžastansko miniaturno sličico in se povzpnemo na eno od številnih strešnih teras, ki propagira najlepši razgled na jezero. Ob prigrizkih in koktajlu v sodobnem ambientu se ob chill-out glasbi strinjamo, da je Indija dežela velikih nasprotij. Naslednji dan si ogledamo impozantno mestno palačo, največjo v Radžastanu, sedež maharan kraljevine Mevar, ki so ji vladale hindujske kraljeve dinastije. Palačo je leta 1553 začel graditi maharana Udaj Singh II., ki je pravilno predvidel, da bo v spopadu z moguli izgubil nadzor nad prejšnjo prestolnico Čitorjem, ki jo je 15 let kasneje dejansko zavzel Akbar. Večji del mestne palače je urejen kot muzej, v katerem so na ogled kraljevi zakladi in sobane, v drugem delu pa še danes prebiva kraljeva družina, ki pri prebivalcih mesta uživa spoštovanje in ugled.

Za sprehod po modrem mestu Džodpurju si najamemo vodnika, saj bi se v labirintu uličic, stisnjenih ob vznožje skale, na kateri nad mestom bdi mogočna trdnjava maharadž iz družine Rathore, nemudoma izgubili. Joši nas z nasmeškom vodi od dvorišča do dvorišča hiš, katerih moder omet iz apnenca in indiga je poleg dejstva, da je modra barva boga Krišne, služil dvema namenoma: odganjal je insekte vključno s termiti in hladil hišo. Stopimo v hindujski tempelj in Joši nam razloži pravila za spoštljiv obisk – poleg primernih oblačil, obvezno brez usnjenih kosov, je pomembno, da prej ne jemo mesa in ne pijemo alkohola. Hindujci bogovom nosijo hrano, jih oblačijo in poleti hladijo. Med ogledom nam Joši, moderni in izobraženi Džodpurčan in oče šestletnika, zaupa svojo zgodbo.

Humajunova grobnica iz rdečega peščenjaka velja za prvo grobnico z vrtom na Indijski podcelini. FOTO: Andrej Laznik

Bil je zaljubljen v dekle, a z njo bi se lahko poročil šele čez dve leti, zato mu je mama svetovala, naj je ne čaka. Pretrgala sta stike in postal je depresiven, njegovi sorodniki pa so mu iskali ženo. Ko je ena od Jošijevih tet odkrila primerno dekle, je z obeh strani sledilo temeljito poizvedovanje. Sorodniki dekleta so se pozanimali o njegovi izobrazbi in se prepričali, da ne pije, astrolog je preveril njuni rojstni karti. Prvo srečanje med Jošijem in bodočo ženo je trajalo deset minut, naslednjič sta se videla šele na poroki. A kaže, da imata srečen zakon, trenutno načrtujeta drugega otroka. Joši nam pove tudi, da kastni sistem uradno ne obstaja več, so pa razlike med družbenimi razredi še vedno globoko zakoreninjene in navzkrižne poroke niso mogoče. Za konec nas popelje na živahen lokalni bazar in v hotel se vrnemo otovorjeni s prelepim tekstilom, po katerem slovi Džodpur.

Zadnja, ki jo obiščemo pred vrnitvijo v Evropo, je prestolnica Radžastana Džajpur. Maharadža Savaj Ram Singh II. je leta 1876 ob obisku valižanskega princa dal stavbe v mestu prebarvati v opečnato barvo. Džajpur velja za prvo načrtovano mesto v Indiji, ulice v središču so ravne, široke avenije, obdane z enotnimi arkadami, pod katerimi se bohoti trgovsko blago vseh vrst. Tu stoji najbolj ikonična stavba Džajpurja, Hava Mahal oziroma palača vetrov, ki jo je leta 1799 dal zgraditi maharadža Savaj Pratap Singh. Elegantna palača spominja na satovje in ima kar 953 okenc, okrašenih z zastori, skozi katera so ženske iz kraljeve družine neopazno motrile dogajanje na ulici. Nedaleč je morda najbolj nenavadna znamenitost Radžastana, 300 let stari astronomski observatorij Džantar Mantar, eden petih, ki jih je v svojem kraljestvu dal postaviti navdušeni astronom maharadža Savaj Džaj Singh II., in edini še delujoči.

Thali, obrok iz različnih karijev, riža in rotija. FOTO: Andrej Laznik

Sprehodimo se med ogromnimi instrumenti, namenjenimi izračunom in meritvam gibanja nebesnih teles, in si ogledamo največjo sončno uro na svetu, ki čas meri do natančnosti dveh sekund, nato pa dobrih deset kilometrov iz središča obiščemo še ogromno trdnjavo Amber, ki je bila dom maharadž, preden so leta 1727 prestol preselili v Džajpur. Če Sandip še razume, da se na vrh hribčka, na katerem stoji, ne želimo povzpeti na hrbtu slona, mu nikakor ni jasno, da namesto z avtomobilom tja želimo peš, in se od srca nasmeji, ko mu povemo, da se v naši deželi na hribčke vzpenjamo za zabavo. Trdnjava na štirih nivojih obsega več dvorišč, vrtove, sprejemne dvorane in zasebne bivalne prostore maharadže in njegovih žena ter ponuja čudovite razglede na mestno obzidje po okoliških hribih in je nekoč merilo 12 kilometrov, trdnjavo Džajgarh in rob puščave Thar.

V Amberju nam vodnik pokaže fotografijo članice kraljeve družine Gajatri Devi, ki so jo imenovali indijska princesa Diana. Gajatri je bila prava princesa iz hindujske kraljeve družine, ki je leta 1940 postala tretja žena maharadže Savaj Man Singha II. Slovela je po svoji lepoti, kot modno ikono so jo fotografirali celo za Vogue, kasneje je postala političarka, članica parlamenta in kritičarka Indire Gandhi. V 70. letih je bila obtožena utaje davkov in je pol leta preživela v zaporu, po tem pa se s politiko ni več aktivno ukvarjala.

Naš indijski krog sklenemo v New Delhiju, kjer ob za nekaj časa zagotovo zadnji indijski hrani podoživljamo naše potovanje. Indija nam je ponudila drugačnost, navdušila nas je z bogato zgodovino, barvitostjo in dinamiko, očarala z gostoljubjem, in čeprav se to ne bo zgodilo v zelo kratkem, si vseeno predstavljamo, da se bomo nekoč vrnili in raziskali še kak kotiček te dežele.