V družini si vedno najhuje ranjen

Andreja Vukmir, psihologinja in terapevtka, ugotavlja, da je jeza čustvo, ki uničuje odnose med sorojenci.
Objavljeno
24. oktober 2016 20.24
Andreja Vukmir, psihologinja in raziskovalka odnosov med sorojenci, v Šenčurju, 14. oktobra 2016. [Andreja Vukmir,psihologija,pisateljice,sorojenci,sorodniki,sorodstvo]
Eva Senčar
Eva Senčar
»Brata je mama imela rajši,« terapevtka Andreja Vukmir pogosto sliši reči žensko. V marsikateri družini že odrasli otroci lebdijo med željo po medsebojni ljubezni in nezmožnostjo preseči medsebojno sovraštvo. Brata sta se odtujila, njuni družini ne ohranjata stikov, mlajša sestra je ljubosumna na starejšo, od nekdaj se čuti odrinjeno. Mnogi poznajo občutki jeze in prikrajšanosti glede dedovanja. Sogovornica ugotavlja, da je jeza čustvo, ki uničuje odnose med sorojenci.

Andreja Vukmir, direktorica družinskega in terapevtskega centra Pogled, ki ima sedež v Domžalah, je ob svojem terapevtskem delu začela razmišljati, da je vse preveč žalostnih družinskih zgodb, povezanih s sprtimi sorojenci. Da imajo mnogi takšne težave, dokazuje tudi predavanje, ki ga je pripravila na to temo – obisk je bil presegel pričakovanja.

Prepričana je, da sodobnega pristopa k terapevtskemu delu ni brez upoštevanja vedno novih in novih spoznanj nevrobiološke znanosti; v njihovem centru so izdali knjige svetovno znanega nevrobio­loga dr. Daniela J. Siegla Celostni razvoj otroških možganov, Vihar v glavi: moč najstniških možganov ter Vzgoja brez drame. Sogovornica je po diplomi iz zgodovine in sociologije v ašramu v indijski državi Radžastan dve leti študirala staro indijščino in staro indijsko kulturo, kar ji je prineslo tudi drugačen pogled na telo in psiho. Po vrnitvi je 20 let poučevala jogo. Na ljubljanski teološki fakulteti je nato končala podiplomski študij zakonske in družinske terapije. Je avtorica 13 otroških knjig, pretežno slikanic.

Na predavanju ste izhajali iz problema odraslih otrok ene družine. Zakaj odraslih?

Ker odrasli, ki pridejo na terapijo, nikoli ne pridejo prav zaradi tega problema, ampak se ta sčasoma razkrije. Terapevt z osebo vstopa v prostor njene primarne družine in hitro sem ugotovila, koliko je med odraslimi sorojenci zamer in jeze.

Ker so starši enega imeli raje kot drugega?

Tudi. Saj veste, rečemo kri ni voda. Sorojenci nihajo med željo po pripadnosti, druženju ali morda razrešitvi težkih vsebin. In hkrati med ranjenostjo, kajti v družini si vedno najhuje ranjen.

Otroci se med sabo razlikujejo po temperamentu, a to verjetno ni razlog, da se med sabo ne bi razumeli tudi v odraslosti?

Ko na terapiji pride na dan, da se nekdo ne razume z bratom ali sestro, ugotovimo, da je problem vedno v odnosih primarne družine; tam je izvor pomembnih osebnostnih stisk. Zato se je treba lotiti teh odnosov. Prva faza je ovrednotiti bolečino, doživljanje, počutje. Vedeti morate, da terapevt ne razsoja, ali je nekaj prav ali narobe, ampak osebi da čustveni prostor. Ko skupaj odkrivamo dinamiko odnosov med družinskimi člani, vedno pridemo do točke, da so sprti odrasli sorojenci žrtve nefunkcionalnega bodisi starševstva bodisi partnerstva ali nerazrešenih čustvenih vsebin med njihovimi starši.

Kajti v družini, kjer sta starša živela v pristnem odnosu, načeloma ne bi smelo biti razloga, da se sorojenci tudi kot odrasli ne bi razumeli. Starši naj bi rivalstvo in nesoglasja med otroki sproti reševali, seveda jih tudi pravočasno zaznali. Le tako se krepijo pristne vezi. Vezi med družinskimi člani so nekaj več kot prijateljstvo, to je globoka pripadnost, ki ostaja še potem, ko imajo otroci že svoje družine.

Hudim stiskam, ki izhajajo iz primarnih družinskih odnosov, rečete relacijska travma. Nam pomagate razumeti ta izraz?

Ja, to so odnosne travme, ki niso stvar trenutka, ampak utečenih odnosov, polnih bolečine, zamer, prikrajšanosti, v katerih se eden od njih doživlja prikrajšanega, drugega pa vidi privilegiranega. Vidi mamo, ki ima drugega raje kot njega.

Starši običajno rečejo, kako je mogoče, da se eden od otrok počuti zapostavljenega, ko pa so z vsemi ravnali enako.

Vsak otrok se v družino rodi v drugačen čustveni prostor in dinamiko. Najprej upoštevamo prirojene vloge vsakega od otrok, ki jih samo po sebi ponudi že rojstvo. Po sistemski družinski dinamiki velja, da prvi otrok nosi bolj očetov čustveni svet, je recimo tudi odgovornejši, drugi je bolj povezan z mamo, tretji je zakonski otrok in odraža odnos med zakoncema, četrti pa odraža dinamiko sistema. Potem so tu še vloge, ki jih ustvarja sistem: na primer postaršeni otroci, čustveni partnerji, princeske, družinski heroji, grešni kozli in podobno.

Izvor problema med sorojenci je vedno globok partnerski konflikt med njihovimi starši, je mnogo nerazčiščenega, česar se partnerja morda niti ne zavedata. Ko konflikt nastane, se vloge v družini spremenijo in člani igrajo take vloge, ki po naravi niso njihove. In vendarle jih morajo igrati, da družina ostaja v nekem ravnovesju.

Lahko opišete neki splošen primer, ki je pripeljal do nastanka take sistemske vloge?

Mama je v zakonu nesrečna in osamljena, mož vse dneve dela. Ni nujno, da to sama izraža kot konflikt, pomembno je, da čuti osamljenost. Zato se nezavedno močno naveže na sina, ki lahko postane njen nadomestni čustveni partner. Ponavadi je tako, da se starš naveže na otroka nasprotnega spola. Sistemske vloge imamo vsi, ne glede na to, ali je v družini vse v redu ali ne. Če ni, potem te vloge postanejo zelo zavezujoče, medtem ko v funkcionalni družini niso. V navedenem primeru to pomeni, da sin nekje globoko v sebi čuti, da uravnava čustveni svet svoje mame in ji je zavezan na način, na katerega naj ji sicer ne bi bil.

Na drugi strani je hči, ki opazuje, da je mamin stik s sinom nežnejši, prijaznejši, do nje pa je bolj groba in zahtevna. V njej to prebuja veliko bolečine. To je seme, da bo odnos med tema sorojencema, ko bosta odrasla, konflikten. Otrok, ki se počuti zapostavljenega, še ne zmore prepoznati tega, da mama drugače ni znala niti zmogla in da brat ali sestra nista kriva; zato bo do njiju razvil sovražnost in s tem odraščal. Nato si še kot odrasli otroci med seboj očitajo: ti si bil scrkljan, tebe so imeli raje.

Sistem deluje tako, da bo otrok zadovoljil starše …

Nasproti pa je pravilno ravnanje. Kakšno naj bo?

Odrasli moramo ugotoviti, kako se otrok počuti in kako ravnati z njim, kdaj ga podpreti, spodbujati, kdaj mu postaviti meje. Zavezujoče nefunkcionalne vloge rodijo ljubosumje in zavist, kar otrok odnese v odraslost. Sorojenca ne zmore uzreti mimo teh odnosov. Tragika je, da ko teh odnosov že zdavnaj ni več, jih še vedno čutijo in sebe doživljajo v njihovem kontekstu, kajti to je psihoorganska izkušnja. Konflikt pa ostaja, četudi sorojenec ni nič kriv niti odgovoren – kajti biti privilegiran, ni dober občutek, saj to pomeni paziti na očeta ali mamo. Tak otrok v odraslosti odigrava nerazrešen zakonski odnos ter tako prenaša problem naprej v sekundarno družino in na naslednjo generacijo.

Verjetno bi pravniki vedeli veliko povedati o konfliktih med sorojenci, ki si delijo dediščino?

S tem problemom se res veliko bolj soočajo pravniki kot terapevti. Neka pravnica mi je rekla: »Kakor so sorojenci med seboj sovražijo, se tudi zakonci ne.« Tu je treba reči, da bi bilo prav, da starši poskrbijo za pravilno razdelitev premoženja. Dostikrat slišimo reči, »kaj bo po moji smrti, me ne briga, se bodo že zmenili«, kar je neodgovorno starševsko vedenje do odraslih otrok.

Kako pa razmišljate o sorojencih, ki se sprejo šele pozneje, pred tem pa so bili dolgo v dobrih odnosih?

Veliko vprašanje je, ali so se res tako dobro razumeli, mogoče le niso nečesa dorekli, zelo verjetno je bilo veliko neizrečenega. Mnogi se v odraslosti ne pogovarjajo kaj dosti o svojem doživljanju otroštva.

Nam lahko daste nasvet za starše, katerih otroci se ne razumejo najbolje?

Moje predavanje na to temo je le delno namenjeno pomoči. Pomoč je pravzaprav v podajanju nekega novega znanja. Poleg tega terapevt ne ponuja konkretnih rešitev, vsaj ne na hitro: poznati mora strukturo posameznega primera, zgodovino odnosov v družini, ta družinski prostor se ne da tako hitro raziskati.

Vzemimo očeta, ki je bil več let alkoholik. Ko ostane trezen, bi na lepem rad popravil odnose in nadoknadil zamujeno. Ni rečeno, da bodo otroci, ki so leta spremljali take razmere, kot odrasli sploh pripravljeni o tem govoriti. Človeka ne moreš prisiliti, biti mora motiviran. Iz prakse vem, da želje po urejanju odnosov večinoma ne izrazijo starši, ampak sorojenci.

Denimo, da pridem k vam, ker me boli odnos s sestro.

Terapevti se nenehno soočamo s problemom, ko recimo pride žena brez moža in misli, da bo v terapiji razreševala zakonski odnos. Nemogoče. Partnerski odnos lahko razrešujeta le oba skupaj. Tistemu, ki pride sam, pa lahko terapevt pomaga, da sebe ugleda v nekem odnosu. Ne dovolim, da se govori o tistem, ki ga ni zraven, ker pogovor potem preide v obrekovanje.

Če bi torej prišli brez sestre, bi se trudila, da bi vi razumeli svojo vlogo v tem kompleksu družine, svoje odzive, svoj odnos do staršev in kako je bilo vaši sestri. Če pa bi s sestro želeli razrešiti svoj odnos, bi morali priti obe. In vendarle, tudi brez navzočnosti sestre pomaga že to, da se zavedate razporejenosti družinskih vlog. Če recimo spoznate, da mama v resnici ni imela sestre raje kot vas, ampak jo je potrebovala zase glede nečesa, bi to lahko razbremenilo stisko – krivde ne bi več valili na sestro, ampak na nezdrave odnose, ki so izhajali iz določenih čustvenih potreb staršev. Na lepem lahko sestro uzrete s povsem drugačnimi očmi, mimo lastne prizadetosti, mimo jeze, ki generira drugačno percepcijo kot odnos brez jeze, in tudi zaznate, da ji ni bilo lahko.

Žalost, jeza, hrepenenje … Koliko čustev. Verjetno predvsem zmedenosti, ko sestra ali brat hodita hladno in neprizadeto mimo nas.

Med brati in sestrami ni toliko žalosti, kot je jeze in sovraštva. Žalost nastopi, ko hrepeniš po nekom, po njegovi bližini. Jeza se poraja, če vidiš drugega kot scrkljanca in privilegiranega. Razlika je tudi med sestrami in brati. Prve se bolj prepirajo in nato spravljajo, to je ženski svet, v katerem se več govori kot v moškem, kajti ženske svoja čustva reguliramo z govorjenjem. Moški se ne pogovarjajo dovolj, gredo vsaksebi. Enako mame in hčere, ki se pogosto prepirajo, oče in sin pa gresta samo narazen. Moški nimajo toliko moči, da bi se spopadli z močnimi čustvenimi vsebinami. To ni slabo ali dobro, govorimo o naravi spolov.

Vas je kakšna zgodba še posebno miselno in čustveno angažirala?

Zgodba treh otrok. Sestri se nekako še razumeta, z bratom pa nikakor. Popolnoma sta ga izločili, kajti je prestopnik in je zanju brezupen primer. Pravita, da je bilo vedno po njegovem. Mama je bila depresivna, oče se je umikal v delo. Zakonca sta živela odtujeno, komajda da sta spregovorila med sabo. On je nekje pri sebi sanjal, kako bo odšel iz tega odnosa. A tega ni zmogel. Rečemo, da ženska odide iz odnosa, moški pa zapusti družino – to je zanj prehuda stigma. Začel je popivati. Sina je mama izrabljala; govorila mu je, da je zanjo vse, da je njeno sonce, vse, kar ima v življenju. Sin je čutil, da mora poskrbeti za njeno tesnobo, a otrok tega ne zdrži. Otrokov nevrološki sistem teh težkih občutkov ne more spustiti. Pri 12 letih se mu je močno poslabšalo psihično stanje, pri 14 letih je pobegnil od doma in skrenil na kriva pota. Postal je grešni kozel v družini in nenadoma so drugi štirje dobili razlog, da se med seboj povežejo in začnejo komunicirati. Vendar so se pogovarjali samo o tem, kako je on grozen.

Fant je bil tisti, ki je poiskal pomoč. Vedno je hrepenel po sestrah, ki pa sta ga zavračali in jima ni bilo jasno, kaj se z njunim bratom dogaja in kaj je preživljal. V resnici tudi sestri nista imeli mame, oče pa ne žene.

Bi lahko sklenili, da poglobiti se v družinsko dinamiko pomeni priti kritičen, oditi pa razumevajoč?

Drugačen pogled na sistem odnosov v primarni družini poveča sočutje med sorojenci. Zato se izboljša tudi njihov odnos.